Na kaj mislimo, ko govorimo o Evropi?

Maja bodo »evropske volitve«. No, tako rečemo v pogovornem jeziku ali publicističnem žargonu. Politično korektnejši ljudje rečejo »volitve poslancev evropskega parlamenta«. V resnici bomo volili poslance parlamentarne skupščine EU. Res je, na pogovorni ravni EU pogosto imenujemo kar Evropa, čeprav ta Evropa še ne zavzema niti polovice celine Evropa. Gre za izmuzljive pojme in še bolj izmuzljive vsebine, ki jih skušajo zajeti ti pojmi. Evropa, v resnici EU, naj bi predstavljala vrh demokracije, čeprav tej tvorbi dejansko vladata dva organa (Evropska komisija in Evropski svet), ki nista voljena in, če že govorimo, da v demokraciji oblast pripada ljudstvu, in da smo vsi mi tudi državljani Evrope, pravzaprav državljani EU, je to vsaj nenavadno. Zgodilo se je že, da je v Evropskem svetu o pomembnih, nikakor ne samo tekočih zadevah soodločal premier države, čigar vlada je bila v odstopu in je po ustavi te države smela opravljati samo tekoče posle. Poseben paradoks je tudi, da je pravo EU nadrejeno pravu držav članic, čeprav so članice suverene države in njih ljudstva nosilci suverenosti. To lahko velja celo v primerih, ko država ne soglaša z odločitvami organov EU. O čem torej govorimo, ko govorimo o Evropi?

Obstoja vrsta avtorjev, ki vidijo EU kot naslednico Avstro-Ogrske ali jo vsaj primerjajo z njo; nekateri celo s Sovjetsko zvezo in ji tudi napovedujejo enako usodo, vključno z razpadom. Pri nas niso redki avtorji in celo člani političnih organov, ki opozarjajo na podobnosti med EU in bivšo Jugoslavijo in primerjajo odnose znotraj EU z odnosi med jugoslovanskimi republikami. Pri vsem tem si velja vzeti čas in obuditi spomin na čas osamosvajanja in čas pred vključitvijo v EU in se predvsem spomniti, kaj vse smo pričakovali, da se bo zgodilo, ko postane Slovenija članica EU.

EU je v svojih zametkih nastajala zlasti iz želje po miru v Evropi, kar samo po sebi predpostavlja demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin in pravic vseh združenih nacij, kultur in jezikov. Z upanjem in vero, da je ali vsaj bo to res to, smo se tudi Slovenci z navdušenjem včlanili v povezavo in preslišali opozorila, da je znotraj povezave opaziti tudi drugačne težnje. Zlasti zadnja leta pa so potrdila, da se po eni, predvsem formalni strani EU načeloma res opredeljuje za omenjene vrednote, a da po drugi strani prihajajo znotraj EU, seveda tokrat ne v obliki fizičnega nasilja (vojne), spet v ospredje interesi in težnje, ki so nekoč povzročali vojne, katerim se z EU želimo izogniti.

Vzvišen in celo prezirljiv (tutorski) odnos do evropskega juga in še bolj do vzhoda (tudi kot odziv na prastrah pred Rusijo), značilen že za evropsko zgodovinopisje in odrivanje Rusije v Azijo, vse bolj opazno dajanje prednosti t.i. ekonomskim interesom (beri: kapitalu) pred človekovimi pravicami in svoboščinami, nove oblike kolonizacije t.i. periferije EU, ki precej spominjajo na nekdanji Drang nach Osten, težnje po ustanovitvi »Združenih držav Evrope« z neizogibnimi posledicami v obliki kulturne, jezikovne in drugih oblik hegemonije jedrnih in največjih držav članic; vse to vzbuja vse večje nelagodje vsaj pri delu »državljanov EU«, kar se bo gotovo odrazilo tudi na volitvah.

Vsekakor lahko ugotovimo, da Evropa, naj jo razumemo kot obstoječo EU ali kot nekoliko megleno pričakovano in zamišljeno integracijo Evrope v celoti, gotovo ni to, kar smo pričakovali, in kar smo si in so nam obljubljali; ne z vidika demokracije ne z vidika spoštovanja človekovih pravic in ne z vidika blagostanja in socialne varnosti. Vendar je najbrž hkrati res, da kakšne resne alternative ni. Morebitni razpad EU ali morebitni kolaps in razpad t.i. »Evro-območja«, morebitni razcep na Evropo/EU dveh ali celo treh hitrosti, vključno z vsemi posledicami te delitve tudi za Slovenijo, vsi ti možni razpleti finančne in gospodarske, politične in etične krize EU bi za velik del prebivalstva EU in tudi za Slovence pomenili dolgotrajno in boleče poslabšanje življenjskih razmer in morda celo popoln razpad sistemov socialne varnosti ter popolno negotovost glede prihodnosti tako za skupnosti v celoti kot za posameznega državljana.

Kot edina resna alternativa se potemtakem še vedno kaže pristanek na EU/Evropo in prizadevanje za daljnosežne spremembe v EU. To pa predpostavlja veliko bolj aktivno vlogo Slovenije v EU in predvsem, po eni strani, zelo zavzet boj za nadaljnjo integracijo Evrope v celoti, vključno z nekaterim neljubimi vzhodno evropskimi državami oz. nacijami, prizadevanje za dosledno uveljavljanje demokracije in spoštovanje človekovih pravic, za spoštovanje in enakopravnost kulturnih in jezikovnih identitet ter pravic vseh skupnosti, vključenih v EU, zavzemanje za trajnostni razvoj in ohranitev socialne države, kar pomeni tudi novo paradigmo: tržno gospodarstvo v navezi s socialno državo oziroma trajnostni razvoj z upoštevanjem vseh treh komponent, gospodarskega razvoja, socialne pravičnosti in enakosti ter učinkovitega varstva narave oz. okolja.

EU je v zadnjih letih zaradi paničnega in zato neustreznega odzivanja na krizo zanemarila zlasti socialno in okoljsko/naravovarstveno komponento in tudi zato zabredla v težave, ki celo ogrožajo njen obstanek. Dodatna slovenska težava pa je, da naša država/politika v okviru EU na ravni politike, kulture, jezikovne politike in gospodarske politike ravna natanko tako kot v časih Avstro-Ogrske; samouničevalno. 

Tone Peršak je slovenski politik, režiser, pisatelj, publicist