Paradoks kampanje pred volitvami v Evropski parlament

Evropske volitve so v državah članicah drugorazredne volitve, takoj za predsedniškimi in parlamentarnimi, ali celo tretjerazredne, takoj za lokalnimi. Udeležba je praviloma zelo nizka, v Sloveniji je bila leta 2009 okrog 28-odstotna, na njih pa volivci navadno prej povedo, kaj si mislijo o takrat aktualnih vladah, kot o samih kandidatih za evropske poslance.

Na tokratnih ne bo nič drugače, opozarjajo mnogi, zaradi česar se je bati, da bi veliko glasov dobile skrajno desničarske stranke, sposobne »zajahati« val ogorčenja nad odzivom Bruslja na težave, ki jih je prinesla gospodarska kriza.

Že v novembru sta zavezništvo sklenila nizozemski »Jelinčič« Geert Wilders in Marine Le Pen iz nizozemski Stranki svobode sorodne Nacionalne fronte. Evroskeptična in islamofobična politika sta k sodelovanju v mrežo ekstremnih desničarskih strank prepričala še Švedske demokrate, belgijsko stranko Vlaams Belang, Heinz-Christian Strachejevo Stranko svobode Avstrije in italijansko Severno ligo. Čeprav so med njimi razlike, povezavo gradijo na sorodnih temah: poleg opoziciji priseljevanju in islamu, so predvsem proti Evropski uniji kot taki.

Nezadovoljstvo nad Unijo se v večini evropskih držav krepi. Primer je Francija, kjer je javnomnenjska raziskava pokazala, da si 52 odstotkov vprašanih želi manj Evrope, samo 17 odstotkov si je želi več, kar 58 odstotkov pa meni, da članstvo v Uniji Francijo več stane kot pa ji koristi. Ob tem je pomembo izpostaviti še podatek, da je skoraj tri četrtine vprašanih dejalo, da o povezavi zelo malo vedo oz. ne vedo skoraj ničesar – prostora za zavajanje je torej veliko.

Protievropska politika skrajno desničarskih strank je seveda legitimen rezultat ogorčenja nad političnim vodstvom osemindvajseterice. Je pa hkrati tudi premišljena politična pozicija. Ko manjše, večinoma opozicijske stranke nasprotujejo nadmoči Bruslja, s tem hkrati nasprotujejo domačim vladajočim politikom, ki se pritiskom Unije, kako se reševati iz gospodarske krize, niso uspeli izogniti. Čeprav bi verjetno tudi sami, če bi bili v koalicijah, morali upoštevati navodila iz Bruslja, ne bo težko prepričati volivcev v nasprotno, da bi torej gotovo delovali drugače in da v prihodnje tudi bodo.

Evropski poslanci iz Wildersove stranke so že zdaj štirje in toliko naj bi jih bilo tudi po majskih volitvah. Mnogo boljši rezultat pa se obeta Le Penovi. Nacionalna fronta, ki jo je donedavna vodil Jean-Marie Le Pen, pod njegovo hčerjo dobiva novo podobo. Javnomnenjske raziskave napovedujejo, da bo zanjo glasovalo okrog četrtine volivcev, kar bi število poslancev te stranke v Evropskem parlamentu z le treh dvignilo na 18.

Za preporod stranke je odgovoren predvsem Florian Philippot, njen glavni strateg, ki je v politično govorico stranke postavil brezposelnost, (socialno) varnost in priseljevanje. Namesto protižidovske in na splošno rasistične kampanje, ki je bila običajna v času Le Pena, so v stranki zdaj »le« proti islamizaciji, zavzemajo se za izstop Francije iz Unije, za ponovno uvedbo nadzora na mejah in omejitev priseljevanja na 10.000 oseb na leto. Pri naslavljanju priseljevanja pa so previdni: nič nimajo proti tistim, ki so imigrirali pred časom in so se uspešno socializirali. Kot je dejal Philippot, računa, da bi bili ti lahko celo njegovi volivci. Predvsem pa se stranka upira varčevalni politiki, ki jo diktira Nemčija.

Kar je pri Philippotu zanimivo, je, da je prej podpiral levičarskega politika Jean-Luca Melenchona, ki vodi stranko Fronta levice in je prav tako kritičen do sedanje francoske vlade in do Unije. Podobno je povsod po Evropi: čeprav so skrajne desničarske in leve stranke programsko nezdružljive, bodo v kampanji skupaj napadale vladajoče koalicije in sedanji ustroj Evropske unije. Zato bo letošnja kampanja gotovo do zdaj najbolj osredotočena na samo Unijo, a bo hkrati nanjo letelo tudi veliko kritik.

Tako kot se skrajni desničarji povezujejo v Evropsko zavezništvo za svobodo, se tudi levica – nacionalno in nadnacionalno. Pri nas jo predstavlja koalicija strank Združena levica, ki jo sestavljajo TRS, Iniciativa za demokratični socializem in Demokratična stranka dela. V Grčiji je to združenje levičarskih strank Siriza.

Zakaj bi bilo bolje dati glas levičarjem, je jasno – razen moči kapitala (in skrajne desnice), oni nikogar ne izključujejo. Glas verjetno tudi ne bi šel v nič, saj imajo prav zaradi razočaranja volivcev nad samooklicano levico, ki z levo, socialno politiko nima nič skupnega in brez domišljije Evropi vlada sedaj, veliko možnosti uspeha.

Veliko je odvisno od same volilne kampanje. Glede na to, da desničarjev ni niti malo sram zavajati volivce, bi bilo za Unijo morda dobro, če bi dobila populistično levico.