Protokoli Antici so potrdili: Angela Merkel v Bruslju res dobi, kar hoče

Cerstin Gammelin in Raimund Loew, Bruseljska dopisnika nemškega dnevnika Sueddeutsche Zeitung in avstrijske radiotelevizije ORF, sta uspela pridobiti tajne prepise dogajanja na srečanjih evropskih voditeljev, ki so se od leta 2010 do 2013, ko je bil evro najbolj v krizi, dobili skoraj vsak mesec. Skrivni zapisi, imenovani protokoli Antici, so edina poročila o teh srečanjih, poroča EUobserver. Novinarja o njihovi vsebini pišeta v knjigi Europas Strippenzieher, kar pomeni »tisti, ki v Uniji vlečejo vse niti«. Poleg zanimivosti, kot je denimo ta, da je nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy na srečanje voditeljev pripeljal lastnega kuharja, ker mu belgijska kuhinja ni bila všeč, poročila razkrivajo tudi razmerja moči med evropskimi voditelji ter med evropskimi voditelji in vrhom Unije.

Beseda »antici« v bruseljskem žargonu označuje diplomata države članice, ki kot edini nevoditelj prisostvuje vrhu EU. Njegova naloga je zapisati potek pogajanj med voditelji in nato svojim kolegom diplomatom iz drugih držav vsakih 15 minut o tem poročati. Medtem ko to počne, ga v sobi voditeljev nadomešča drug antici, drug diplomat. Protokol poročanja si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izmislil italijanski diplomat Paolo Massimo Antici – od tod torej izvor besede.

Poročila kažejo, da je nemški kanclerki Angeli Merkel na večini srečanj uspelo doseči, kar je hotela. Skoraj vedno pa je lahko računala na podporo Sarkozyja. Poročilo iz oktobra 2011, denimo, govori o tem, da si je britanski premier David Cameron prizadeval za odločen nastop proti poglabljanju krize in predlagal, naj voditelji vzpostavijo 2000 ali 3000 milijard evrov »težek« reševalni sklad. A se mu je dvojec »Merkozy« uprl.

»Cameron je zamudil izjemno priložnost, da bi bil tiho. Dovolj imamo vaših neprestanih kritik in nasvetov, kaj naj storimo. Pravite, da sovražite evro, a se še vedno vmešavate v naše pogovore,« je bil oster Francoz. »V sklad bomo prispevali toliko, kot smo se dogovorili. Če naj bi ga zvišali na 3000 milijard evrov, pa naj vanj prispevajo tudi države, ki niso v evrskem območju,« pa je britanskega premiera zavrnila Merklova. Cameron nato ni več spregovoril. Voditelji držav članic pa so potrdili vzpostavitev 500 milijard evrskega Evropskega stabilnostnega mehanizma (ESM).

Še dve »poročili antici« pokažeta, kako neomajna pogajalka je Merklova. Na marčevskem vrhu leta 2010 je predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso iskal politični dogovor o tem, da bi do leta 2020 države članice za 20 milijonov zmanjšale število revnih in socialno izključenih. Merklova je bila proti temu, saj bi morali za to nameniti dodatna sredstva, čeprav je večina voditeljev držav članic predlog komisije podpirala. »Nemčija ne bo dala soglasja zmanjšanju revščine. Morda se bo slišalo grobo, a to ni v pristojnosti Unije, temveč njenih članic,« je takrat dejala kanclerka in dodala, da nemški parlament ne bo nikoli privolil v tak evropski cilj, saj bi to pomenilo, da bi morali v evropsko blagajno prispevati še več sredstev. Njen argument je odkrito podprla le Nizozemska, tiho je ostal celo Sarkozy. Nemka se je »omehčala« šele po posredovanju takratnega luksemburškega premiera Jean-Claudea Junckerja, ki je predlagal razširitev definicije revščine tako, da bi pomoč lahko prejelo več ljudi in da bi torej cilj pomagati 20 milijonom ljudem dosegli hitreje in ceneje.

Oktobra, po tem, ko je že bila dana prva pomoč Grčiji in se je pokazalo, da ta ne izpolnjuje dogovorjenih obveznosti, pa je Merklova predlagala, naj bodo prekoračitve dogovorjenih meja proračunskih primanjkljajev obravnavane enako kot kršitve človekovih pravic. »Sedmi člen evropske pogodbe predvideva odvzem glasovalnih pravic v primeru hudih kršitev pogodbe. Ogrožanje evra in drugih članic evroobmočja je taka kršitev,« je dejala. Na njene besede so se, kot še poroča EUobserver, negativno odzvali voditelji iz Romunije, Luksemburga, Španije in Grčije. Pa tudi predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy.

Če je Merklova pred leti še nastopala »brezsramno«, je njen način zdaj bolj prefinjen, poroča EUobserver. Na evropskem vrhu junija 2012 je francoskemu predsedniku Francoisu Hollandu, italijanskemu premierju Mariu Montiju in španskemu premierju Marianu Rajoyu dala soglasje za neposredno reševanje bank iz sklada ESM. A ji je nato z vedno novimi zahtevami uspelo tako zavleči sprejetje predloga, da se na koncu ni uresničil.

Kot pišeta avtorja knjige, bi se Merklova leta 2017 morda lahko potegovala za mandat predsednice Evropskega sveta. Provokativno se zato sprašujeta, ali bo v Bruslju enako močna, kot je v Berlinu, ali pa se bo morala podrediti novemu nemškemu kanclerju, kot so njej zdaj podrejeni voditelji Unije. (er)