Odmikanje na rob: Zakaj Velika Britanija beži pred Evropo?

Velika Britanija je nekoč igrala ključno vlogo pri vodenju Evrope in očitno je, da je imela od tega koristi. A zdaj Združeno kraljestvo Evropski uniji obrača hrbet in se je odločilo, da se bo ukvarjalo z obrobnimi zadevami. To je napačna odločitev.

Po drugi svetovni vojni je Winston Churchill pozval k oblikovanju Združenih držav Evrope, da bi povezali Francijo in Nemčijo. Tako je jasno pokazal, da bo Velika Britanija nudila podporo, vendar bo hkrati neodvisna partnerka takšne skupnosti. Njegova izjava je dobro znana: »Smo z Evropo, vendar ne iz nje.«

Velika Britanija se je navsezadnje le vključila v Evropsko gospodarsko skupnost, vendar šele leta 1973, 15 let po podpisu rimske pogodbe. Sporazum o socialni politiki je podpisala leta 1997, osem let po tistem, ko so ga potrdile druge države članice. Ni se pridružila gospodarski in denarni uniji, prav tako ni podpisnica schengenskega sporazuma o nadzoru na skupnih mejah.

Povedano drugače: Velika Britanija že od nekdaj zamuja na zabavo. A ko je enkrat našla svojo pot v Belgijo, je bila neprijetno vešča pri dobivanju pomembnih strateških bojev. Zato je uganka, zakaj je sedanja britanska vlada svojo pozornost preusmerila z zmage v naslednjem krogu razprav o ključnih vprašanjih v Bruslju in se namesto tega osredotočila na manj pomembne spremembe pogodb, s katerimi bi spet pridobila več pristojnosti. Velika Britanija ne bi smela zapravljati časa s tem neplodnim početjem; bolje bi bilo, ko bi se osredotočila na prilagajanje evropskih ustanov, da bi sledile programu rasti in demokratičnosti. Medtem ko so britanski politiki previdni in počasni pri stopnjevanju britanskega sodelovanja v uniji, so neverjetno uspešni pri spreminjanju njenih ustanov glede na britanske strateške cilje.

Veliki Britaniji je za začetek uspelo zagotoviti, da je bil temeljni cilj EU v zadnjih dveh desetletjih »širjenje« namesto »poglabljanje«. Unija se je tako z dvanajstih članic leta 1973 razširila na 15 leta 1995, 25 leta 2004 in je nedavno v svoje vrste sprejela 28. članico, Hrvaško. Turško članstvo je resda verjetno še daleč, vendar so Makedonija, Črna gora in Srbija vse potencialne nove članice.

Drugič, spremenjen volivni sistem v evropskih ustanovah običajno koristi britanskim interesom. Odločitve o vzpostavitvi skupnega trga, ki ga Britanci večinoma enotno podpirajo, in predpisi, ki so pripomogli k njegovemu nastanku ter ohranjanju, so bili sprejeti s kvalificirano večino. Odločitve o vprašanjih, pri katerih je Velika Britanija previdnejša – recimo usklajevanje davkov, prerazporejanje denarja in obramba – pa se sprejemajo enoglasno. Vse to so bile »rdeče črte« med pogajanji o novi evropski ustavi v zadnjem desetletju.

Tvorna vloga za Veliko Britanijo?

Tretjič, kljub večkratnim poskusom federalistov, da bi povečali proračun EU, je ta ostal pod odstotkom bruto domačega proizvoda celine, poleg tega je Velika Britanija uspešno ubranila svoj proračunski rabat, ki ga je izborila Margaret Thatcher kot nadomestilo za visok neto britanski strošek zaradi skupne kmetijske politike.

Četrtič, Velika Britanija je zagotovila možnost »variabilne geometrije« na novih področjih sodelovanja. Posledica tega je, da so druge države članice pohitele pri gospodarski in denarni uniji ter skupnih mejah. Trenutna razprava o pravosodju in notranjih zadevah je še en primer, da Britanci, če bodo lahko dosegli konsenz znotraj države, pri tem ne bodo napredovali z enako hitrostjo kot preostala Evropa.

Petič, Velika Britanija je narekovala velik del evropske skupne zunanje in varnostne politike. Na čelu pobude za pogajanja med Veliko Britanijo, Francijo, Nemčijo in Iranom je bil London. Hkrati je Velika Britanija odigrala vidno vlogo pri zavzemanju za evropsko službo za zunanje delovanje EEAS. Podpredsednica evropske komisije Catherine Ashton je v težavnih razmerah pomagala oblikovati to institucijo.

Glede na te uspehe bi od Velike Britanije morda pričakovali, da bo igrala tvorno vlogo pri spopadanju EU z dvema temeljnima izzivoma trenutne krize: rastjo in demokracijo. Zaradi globalne finančne krize je unija, sploh pa države na evrskem območju, zelo obremenjena. Države na obrobju Evrope, ki so si v zadnjem desetletju nabrale primanjkljaj na tekočem računu, niso mogle razvrednotiti svoje valute in s tem povečati svoje konkurenčnosti, kar bi se zgodilo v običajnih razmerah. Namesto tega so bile prisiljene k bolečim rezom javne porabe skupaj z zviševanjem davkov, da bi ukrotile svoj javnofinančni primanjkljaj. Posledica tega je, da je evrsko območje kot celota lani spet zapadlo v recesijo, potem ko je že nekoliko okrevalo, in okoli polovica držav članic EU je v prvem četrtletju beležila upad gospodarske rasti. No, zdi se, da se razmere zdaj popravljajo. Od 28 članic unije se samo v devetih zadolženost v zadnjem četrtletju 2012 ni povečala, torej so bile daleč od fiskalne konsolidacije.

Zaradi gospodarskih tegob, a tudi zaradi občutka odmaknjenosti od sprejemanja odločitev v EU, javna podpora uniji po vsej celini upada. Britanska antipatija je že nekaj časa eden od dejavnikov v raziskavah javnega mnenja, a tudi v drugih državah postaja podobno. Raziskava središča Pew razkriva, da je delež Evropejcev, ki z naklonjenostjo gleda na EU, upadel s 60 odstotkov leta 2012 na lanskih 45 odstotkov. Med osmimi državami, ki so jih preverili, je največji upad podpore zaznati v Franciji (za 19 odstotnih točk), Španiji (upad za 14 odstotnih točk) in Nemčiji (osem odstotnih točk). Britanska podpora je manjša za skromni dve odstotni točki, vendar je bila že prej medla, komaj 45-odstotna.

Stopnja nestabilnosti

Britanska vlada bi lahko tvorno sodelovala pri reševanju teh dveh izzivov, a je namesto tega pripomogla k nestabilnosti za britanska podjetja, saj si prizadeva za povrnitev nekaterih pristojnosti in za referendum o nadaljevanju članstva v EU. V strankarskem manifestu torijevske stranke iz leta 2010 so napisali, da se bo konservativna vlada z evropskimi partnericami pogajala za zagotovila – in sicer v zvezi z listino temeljnih pravic, kazenskim zakonikom in socialno ter zaposlitveno zakonodajo –, da bo vnovič dobila pristojnosti, ki po njenem mnenju sodijo pod okrilje države, ne unije.

V kabinetu so tako začeli pregled, kakšno je razmerje med kompetencami. Preveriti so želeli področja kompetenc, kako se uporabljajo kompetence EU, naj gre za izključne, skupne ali podporne, in kaj vse to pomeni za britanske nacionalne interese. Ta birokratski postopek pokriva 32 različnih področij politike, vključno s trgovino in naložbami, socialnimi zadevami in zaposlovanjem, ter temeljnimi pravicami. Revizija naj bi bila končana septembra letos.

Skupina za svež začetek, ki združuje več kot sto evroskeptičnih konservativnih poslancev, je prehitela uradne sklepe in pripravila lastna priporočila, ki jih je objavila januarja lani. Skupino med drugim očitno motivira omejevanje pravic delavcev. Leta 2011 je Adrian Beecroft v poročilu, ki ga je pripravil za vlado, prišel do sklepa, da veliko zakonov in predpisov o zaposlovanju ovira prizadevanja za učinkovitost in konkurenčnost ter tako preprosto še zaostruje težave države z veliko brezposelnostjo. Veliko priporočil so partnerji konservativne koalicije, liberalni demokrati, pokopali, vendar poročilo ostaja cause célèbre za torijske poslance v zadnji klopi.

Skladno s tem poročilo skupine za svež začetek vključuje tudi poziv k popravkom evropske pogodbe, da bi med drugim državam članicam vrnili pristojnosti na socialnem in zaposlitvenem področju. Zunanji minister William Hague je napisal uvod; vseh zamisli osebno sicer ne podpira, je napisal, vendar poročilo dvojno pozdravlja in ga priporoča kot obvezno čtivo vsem, ki bodo pisali program konservativne stranke za naslednje splošne volitve.

Če bi te zamisli postale uradna britanska politika, ni verjetno, da bi se bile države članice EU pripravljene pogajati z Veliko Britanijo za drugačen medsebojni odnos. Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je rekel, da na celini ni podpornikov britanskega predloga za povrnitev pristojnosti na raven države. Eden od evropskih poslancev pa je za revijo The Economist izjavil, da v Evropi naglo presiha naklonjenost Združenemu kraljestvu.

Pojemajoča vodilna vloga

V času, ko je bila britanska energija usmerjena na vračanje pristojnosti z ravni unije, je vodilna vloga te države v Bruslju vidno plahnela. Podatki s spletne strani Vote Watch, na kateri objavljajo in analizirajo podatke o glasovanju in drugih dejavnosti evropskega parlamenta in sveta Evropske unije, kažejo, da Velika Britanija zdaj izgublja več glasov kot kdajkoli v novejši zgodovini. V obdobju 2009-10 in 2010-11 sta bila le dva odstotka sklepov sprejeta brez njene odobritve (na glasovanju s kvalificirano večino). V obdobju 2011-12, ko je David Cameron odšel s sestanka Evropskega sveta, je število porazov poskočilo na pet odstotkov, leta 2013 pa se je povečalo na sedem odstotkov. V Bruslju prevladuje mnenje, da je zdaj veliko več primerov, o katerih se uradno ne glasuje, če je Britanija na poraženi strani. To upadanje vpliva se kaže tudi v Evropski komisiji, kjer je delež britanskega osebja v sedmih letih upadel za 24 odstotkov, na 4,6 odstotka.

Velika Britanija bi morala delovati v osrčju Evrope in spodbujati blaginjo in demokracijo, namesto da izgublja glasove v svetu EU, predlaga neuresničljive spremembe pogodb in skrbi za slabo voljo. V povezavi z rastjo bi britanska vlada morala igrati večjo vlogo pri reševanju krize na evrskem območju. Tu bi se morala opirati na štiri točke.

Prvič, EU bi morala spodbujati večjo prožnosti pri fiskalnih ciljih, tako da bi države, ki trpijo zaradi naglega povečanja pri zaposlovanju, lahko ublažile varčevalne ukrepe (to je politika, ki jo je z zamudo sprejela komisija). Drugič, EU bi morala pozvati h hitrejšemu ukrepanju Evropske centralne banke in evropskega sveta za sistemsko tveganje, da bi poskrbela za primerne in makrobonitetne predpise, s katerimi bi dopolnili obstoječe predloge za bančno unijo. Tretjič, EU bi morala vzpostaviti strožji in sorazmernejši nadzor nad neravnovesji na tekočih računih, s čimer bi preprečila, da bi ključne države, kot je Nemčija, imele mogočen presežek na račun primanjkljaja v obrobnih državah. Če bi se Velika Britanija leta 2011 postavila na čelo tovrstnih prizadevanj, bi lahko pomagala preprečiti drugi val recesije na evrskem območju.

Novi ukrepi za demokracijo

Četrtič, s pogledom, usmerjenim naprej, bi Velika Britanija morala spodbujati imenovanje novega evropskega komisarja za rast, ki bi bil član naslednje evropske komisije. Zagotavljal bi, da bi bil novi proračun za konkurenčnost v večletnem finančnem okvirju osredotočen na ustrezna področja, vključno s sredstvi za pomoč državam v krizi pri uresničevanju strukturnih reform, kot so prilagodljivost pri davkih, reforme trga z delovno silo, večja skrb za otroke, spodbujanje dodatnega izobraževanja in pokojninska reforma.

Zavedanje, da je prihodnja blaginja Evrope odvisno od tega, ali bo ostala v tehnološkem ospredju, bi moralo pripomoči k povečanju sredstev za skupne raziskovalne in razvojne projekte, zlasti tiste, ki so osredotočeni na prehod na gospodarstvo z manjšim izpustom ogljika po vsej EU. Poleg tega bi si komisar moral prizadevati za intenzivnejše sodelovanje pri storitvah in digitalnem enotnem trgu.

Za krepitev demokracije bo nujno treba sprejeti dodatne ukrepe za spodbujanje legitimnosti evropskih ustanov. Britanska vlada bi morala podpreti prizadevanja, da oseba iz strankarske združbe, ki bo na evropskih volitvah dobila največ glasov, postane prihodnji predsednik ali predsednica Evropske komisije oziroma Evropskega sveta – za to reformo ne bi bile potrebne spremembe pogodbe. To bi moralo potekati hkrati z zmanjševanjem vpliva Evropske komisije v evropskih ustanovah, pravico do vlaganja pobud pa bi imela Svet EU in Evropski parlament. Posamezni komisarji bi morali svojim državnim parlamentom odgovarjati za delo celotne komisije.

Velika Britanija bi si morala prizadevati, da bi se pozornost spet preusmerila na izboljšave obstoječih predpisov, stare pa bi preklicevali z navadno večino v svetu. Državni parlamenti bi morali dobiti vidnejšo vlogo pri preprečevanju sprejemanja novih zakonov in iskanju starih predpisov, ki bi jih lahko dopolnili ali preklicali. Na ravni države bi morali imeti posvetovanja, na katerih bi sestavili sezname evropskih zakonov, ki bi jih državljani najraje odpravili ali temeljito dopolnili. Tesnejše sodelovanje v EU bi morali omejiti na področja, ki jih javnost izrazito podpira, na primer nevojaške grožnje, med katerimi so podnebne spremembe, organiziran kriminal, terorizem, protekcionizem, vzpon Azije in protizakonito priseljevanje.

S temi reformami bi vidno oživili rast in demokratično legitimnost v Evropi, a žal je britanska vlada zapravljala čas s strankarskimi interesi konservativcev, namesto da bi jo zanimali širši državni interesi Združenega kraljestva. To je škoda tako za Veliko Britanijo, ki v uniji ostaja na obrobju, in za Evropo, ki je v preteklosti imela koristi od zavzete in pragmatične Velike Britanije. Nujen je nov pristop, če se želita Velika Britanija in Evropa otresti sedanjih težav.

Will Straw je kandidat laburistične stranke za volivni okrožji Rossendale in Darwen. Je eden od direktorjev instituta za raziskave javne politike in ustanovitelj možganskega trusta Left Foot Forward (Z levo nogo naprej)

© Spiegel