Ministri s klobukom v roki

Vodstvo urada za Slovence v zamejstvu in po svetu se je v zadnjih dveh letih zamenjalo že trikrat. Žekša je zamenjala Ljudmila Novak, njo Tina Komel, konec februarja je zaradi zahtev stranke DeSUS prišel Gorazd Žmavc. »Ministri so bili tako rekoč vedno ’s klobukom v roki’, nisi vedel, ali prihajajo ali odhajajo,« pove Rudi Pavšič, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ene od dveh krovnih organizacij zamejskih Slovencev v Italiji.

Urad, ki je bil vzpostavljen za uresničevanje ustavno predpisane skrbi za avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah in za slovenske izseljence po svetu, ima za delovanje letos na voljo 8,4 milijona evrov, zaposlenih pa 14 ljudi. Minister za kulturo v letih 1992–1996 in sedanji predsednik Slovenske izseljenske matice Sergij Pelhan meni, da bi ustavna določila lahko uresničevali tudi brez urada. »V času mojega ministrovanja so bili za te naloge pristojni trije uslužbenci. Izseljenci tudi niso imeli nič slabšega občutka, ko sem jih obiskal kot minister za kulturo in torej nisem bil poseben minister zanje. Kot minister za kulturo pa sem imel tudi stik s kulturnimi ministri sosednjih držav ali držav, kjer sem obiskal izseljence.«

Prav to, da minister brez listnice nima sebi podobnega kolega v državah, kjer so Slovenci manjšina, je težava. »Težave v odnosih z Rimom je vedno reševal predsednik vlade, minister urada je imel manjšo vlogo. Tudi sicer se z njim srečujejo politiki nižjega ranga in ne, denimo, italijanski zunanji minister,« poudarja Pavšič. Zato bi bilo smiselno razmisliti o selitvi urada pod neposredno pristojnost predsednika vlade. »To bi pomagalo uskladiti delovanje različnih državnih organov, katerih prizadevanja na področju manjšinske problematike se včasih po nepotrebnem podvajajo.«

Rošade zaradi politike so utrujajoče. »Ravno se novi minister seznani z manjšinsko in izseljensko problematiko in si zastavi cilje, pa ga zamenjajo. Zato se sprašujem, ali je slovenski politiki sploh mar za nas,« je razočarana Susanne Weitlaner iz Slovenske manjšinske koordinacije. Zamejci, ki pri delovanju urada torej najbolj pogrešajo kontinuiteto, Bratuškovo pozivajo, naj na položaju državnega sekretarja urada ostane Boris Jesih, dolgoletni član Inštituta za narodnostna vprašanja in manjšine zato dobro pozna.