Socialistična Republika Slovenija

Minulo soboto so v dvorani ljubljanskega Hotela Union Stranka za trajnostni razvoj (TRS), Demokratična stranka dela (DSD) in Iniciativa za demokratični socializem (IDS) podpisale koalicijsko pogodbo o ustanovitvi koalicije, slovenske Združene levice. Ustanovni kongres stranke Iniciativa za demokratični socializem bo sicer to soboto, vendar so se predstavniki vseh treh strank že zdaj dogovorili za skupni nastop znotraj Stranke evropske levice na volitvah za Evropski parlament, ki bodo konec maja. V Evropi in tudi Sloveniji imamo po dolgih letih prvič resno politično iniciativo, ki zagovarja demontažo kapitalizma.

TRS in DSD sta sicer starejši stranki, vendar vse kaže, da sta sprejeli za svoje delovanje paradigmo demokratičnega socializma, kar v Sloveniji najbolj dosledno zagovarjajo mladi levičarji v IDS. V tem kontekstu je Matjaž Hanžek (TRS) »ponudil« za razvojni model Slovenije in evropske skupnosti »demokratični ekološki socializem«, Violeta Tomič (DSD) pa odločno poudarila, da je »bodočnost Evrope socializem ali pa bomo potonili v barbarstvo. Zato bomo zgradili Evropo ljudi, ne pa kapitala«.

Ne skrajna, ampak prava levica

Z Združeno levico Slovenija dobiva levo politično opcijo v pravem pomenu besede. Ta se bo na evropski in nacionalni ravni borila za postopni prehod v sistem demokratičnega socializma. Luka Mesec, član ožjega vodstva IDS, pa je že uvodoma v svojem nastopu ostro razmejil razmerja med staro, preživeto levico na politični sceni in novo levico, ki zagovarja udejanjanje načel demokratičnega socializma. »Če želimo spremeniti Slovenijo, moramo spremeniti Evropo. A Evrope, celine revolucij, ni bilo še nikoli tako težko spremeniti kot danes. Vse velike organizacije delavskega razreda so mrtve. Komunistične partije so se zaplezale v projektu realsocializma in padle z Berlinskim zidom. Mrtva je socialna demokracija, le svojo smrt mora še priznati. Trenutno skuša svojo živost dokazati s tem, da odpravlja vse, za kar se je več kot sto let borila,« je pribil Mesec.

Pravzaprav gre za idejni obračun z realsocializmi 20. stoletja, tudi z jugoslovanskim samoupravnim socializmom, ki se je uveljavil po sovjetski oktobrski revoluciji v manj razvitem svetu, predvsem na evropski periferiji kot nedemokratična vladavina komunističnih strank, v evropskem razvitem svetu, kjer so bile razvitejše proizvodne sile in demokratične institucije, pa ni našel odmeva. Zato se nova evropska levica, znotraj nje pa tudi slovenska Iniciativa za demokratični socializem, ne sklicuje na traktate socialističnih revolucionarjev in Leninov politični manifest Kaj storiti, ampak uporablja marksistično metodo za analiziranje razmer v zdajšnji evropski družbi in na tej podlagi iskanje rešitev za izhod iz gospodarske, politične in kulturne, če že ne celo civilizacijske krize.

Nova levica na Slovenskem se zavzema za postopno, vendar kontinuirano odpravljanje spon, ki ovirajo uveljavljanje človekove svobode in njegove ustvarjalne potenciale.

V veliki meri gre torej za vrnitev k izvornemu Marxu, upoštevaje njegovo zahtevo po analizi aktualnih družbenih razmerij, na podlagi katere je mogoče snovati novo, zares demokratično družbo. V brošuri Prihodnost je demokratični socializem lahko zaznamo, da se nova levica na Slovenskem zavzema za postopno, vendar kontinuirano odpravljanje spon, ki ovirajo uveljavljanje človekove svobode in njegovih ustvarjalnih potencialov. Zato najprej predlagajo progresivno obdavčitev, nacionalizacijo bank, uveljavljanje polne zaposlenosti in krajšega delovnega časa. Hkrati pa, spet za začetek procesa družbene preobrazbe, zahtevajo postopno uvajanje politične in ekonomske participacije, kar so »minimalne in razmeroma skromne zahteve, ki pa bi takoj izboljšale življenjski standard ter nam dale nekaj prostora za dihanje, ki ga nujno potrebujemo, če želimo oblikovati ambicioznejše in dolgoročnejše alternative«.

Luka Mesec poudarja, da so vse velike organizacije delavskega razreda, razen sindikatov, danes dejansko mrtve. Ni torej revolucionarnega delavskega razreda, na katerem so gradili revolucionarji 20. stoletja. V tem kontekstu je pred novo evropsko levico ta čas na videz nepremostljiva zagata: če hoče udejanjiti svoje poslanstvo, se mora soočiti in politično mobilizirati množice prekarnih delavcev, brezposelnih in zaposlenih, a atomiziranih delavcev. A ne gre le za politično organiziranje delavstva v postfordističnem času, ampak tudi za ideološke dileme. Kot je v zimskih Mladinih Alternativah analiziral filozof dr. Miklavž Komelj, bi v današnjem času potrebovali novo subjektivnost (revolucionarjev), ki bi šla onkraj ekonomskega determinizma, saj bi si moral, kot je govorih tudi Lenin, pravi komunist prisvojiti vso duhovno zakladnico človeštva, če bi si hotel (za)misliti svet onkraj kapitalizma.

Komelj sugerira, če ga beremo pravilno, navkljub slabim izkušnjam z realsocializmi, potrebo tudi po kulturni revoluciji. Kako bi sicer lahko socialistična vizija razvoja družbe tekmovala z ideologijo amerikanizma, ki je s svojimi neoliberalnimi vzorci življenja in dela »zastrupila« dobršen del sveta? Do te točke pa snovalci programa demokratičnega socializma še niso prišli, kajti zdi se, da se zadovoljujejo s poudarkom na urejanju in zamejevanju ekonomske sfere evropske produkcije in trga.

Mesec je v svojem nastopu postavil ostro ločnico med novo evropsko levico in evropsko socialno demokracijo, ki je dolgo časa veljala za zagovornika delavstva, vendar pa začela svoj primat izgubljati z nastopom neoliberalizma že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v devetdesetih letih pa z iskanjem različnih »tretjih poti« dejansko sprejela neoliberalne rešitve v upravljanju družbe. Zato ni čudno, da pogosto prav iz njenih vrst prihajajo zmerljivke o Združeni levici kot skrajni levičarski politični opciji, kar smo lahko v zadnjem času zaznali tudi na slovenski politični sceni in v medijih. Seveda je takšna kvalifikacija odvisna od perspektive, iz katere pogledamo na nastajajoče spremembe na politični sceni.

V EU se soočajo interesi velikih in malih držav, bogatih in revnih, nemško-francoska naveza, ki je doslej diktirala razvojni tempo in združevanje Evrope, pa ne zagotavlja prave demokratične skupnosti evropskih državljanov.

Filozofinja Alenka Zupančič Žerdin ima prav, ko trdi, da so »zametki leve politike dojeti kot nevarnejši in ’skrajni’ zato, ker je ta politika pripravljena razmišljati tudi zunaj etabliranih politično-ekonomskih okvirov, postaviti pod vprašaj dani okvir ekonomske razprave oziroma jo uokviriti na drugačen način«. Ob tem avtorica poudarja, da uradna politika namesto trezne presoje o takšnih radikalnih premislekih straši s podobami razmesarjenih trupel, ki da so delo takšnih in drugačnih skrajnežev. »Toda vprašanje je, koliko časa lahko takšno strašenje ljudi s skrajneži še deluje, če Evropa s svojimi ukrepi žaga vejo srednjega razreda, na kateri sedi. Dejansko grozi, da bomo kmalu postali vsi skrajneži in nas ne bo imela pred nikomer več braniti,« opozarja Zupančič Žerdinova.

Krepitev nove evropske levice

Profesor politologije Igor Lukšič, sicer predsednik SD, si ni upal pobalinsko okrcati skupine demokratičnega socializma, kot je storil z drugimi vstajniškimi strankami. Očitno mu je kot profesorju jasno, da je stranka, ki se zavzema za demokratični socializem, pomembna kot korektiv, kot ogledalo etablirani politiki, četudi je njen cilj – demokratični socializem – morda še daleč. Toda z njo se – kot bi dejala belgijska politologinja Chantall Mouffe, ki zagovarja uvedbo radikalne demokracije – razpira agonistična razprava na evropski ravni. Stranke evropske levice, četudi so v osnovi seveda antikapitalistične, vnašajo v evropsko politično okolje konstruktivno kritiko političnega in gospodarskega ustroja in hkrati premeščajo fokus premislekov o družbenem razvoju v novo smer. Z njimi namreč postajajo relevanten del političnih razprav tudi drugačne oblike produkcijskih razmerij v obliki zadrug, delavskih odkupov, ekonomske demokracije, ljudskih skupščin.

Šele v zadnjem desetletju, od leta 2004, torej petnajst let po padcu Berlinskega zidu, smo priče ustanovitvi Stranke evropske levice in združevanju evropskih levih strank in njihovemu angažiranju v procesu združevanja Evrope. Ta proces, ki so ga stranke »sredinskega liberalizma«, kakor sociolog Immanuel Wallerstein imenuje konservativne, socialdemokratske in liberalne stranke, napravile že v prejšnjih desetletjih, za evropsko levico pa še traja. In trajal bo še nekaj let. A izredno pomembno je, da so v proces združevanja in povezovanja na levici vključene stranke levice razvitega centra, kot sta nemška Die Linke in francoska Parti de gauche, ter leve stranke z evropske periferije, kjer grška Siriza nastopa kot udarna pest nove levice.

Dominik Heilig, eden izmed vodilnih članov nemške Die Linke in Stranke evropske levice, ki je sodeloval na kongresu v Ljubljani, pravi, da so na kongresu Stranke evropske levice decembra lani v Madridu dokončno uskladili svoja stališča do razvoja Evrope. »Deset let smo potrebovali, da smo se spoznali in uskladili svoja stališča. Seveda ostajajo nekatere razlike med nami, saj stranke delujejo v različnih nacionalnih okvirih, toda zdaj nam je uspelo sestaviti skupni program, s katerim bomo kandidirali na volitvah.« Po njegovem mnenju imajo zdaj vse stranke evropske levice skupna stališča do restrukturiranja Evropske unije in demokratizacije njenih institucij, pa tudi poenotena stališča do delovanja evrskega območja in Evropske centralne banke. Ko smo vprašali Heiliga, ali je cilj nemške Linke tudi demokratični socializem, je odgovoril: »Da, to je naša glavna ideja. Boj za socialno Evropo pa je prvi korak k demokratičnemu socializmu. Zdaj imamo unijo trgov, unijo skupne valute, nimamo pa socialne unije. To manjka v Evropski uniji. Na novo je treba premisliti o distribuciji dobičkov, o uveljavljanju človekovih pravic, potrebujemo tudi unijo sindikatov. Prvi korak je torej socialna unija, končni cilj pa je demokratični socializem, ki mora postati načelo znotraj EU.«

Seveda pa ne bo enostavno tudi v Stranki evropske levice dobiti soglasja za demokratizacijo in reformo institucij Evropske unije. Že zato ne, ker v Evropski uniji in oblikovanju njenih institucij, tudi parlamenta, ne bi smeli upoštevati le načela »en človek en glas«, kajti v tej združbi se soočajo interesi velikih in malih držav, bogatih in revnih, nemško-francoska naveza, ki je doslej narekovala razvojni tempo in združevanje Evrope, pa ne zagotavlja prave demokratične skupnosti evropskih državljanov. O teh premislekih si tudi v evropski levici očitno niso povsem na jasnem.

Demokratične Evrope namreč ni brez dejanske demokracije v državah članicah unije. Zato je treba razmišljanja Nemca Heiliga jemati z vso resnostjo. Trdi namreč, da je »bistveno opolnomočiti Evropski parlament in zmanjšati moč Evropske komisije. Evropsko komisijo bi moral voliti Evropski parlament, ne pa Evropski svet, ki je nedemokratična in nenadzirana institucija v EU, saj v njem vodje držav samovoljno sprejemajo odločitve, česar ne nadzira noben parlament«. Lahko pristanemo na njegov izziv, da je treba sklicati skupščino, v kateri bi evropski državljani razpravljali o novi ustavi Evropske unije, ki bi zamenjala sedanjo Lizbonsko. »V ta proces je treba vključiti vsa gibanja, nevladne organizacije, politične stranke, posameznike in intelektualce, ki bi razpravljali o prihodnosti Evrope in njenih glavnih ciljih. Te razprave za zdaj še ni bilo,« pravi Heilig. In ko se zavzema za strukturne spremembe v evropskem gospodarstvu, ki zadevajo tudi lastništvo, zatrjuje, da niso »staromodna komunistična levica, ki je bila na oblasti do leta 1990 v vzhodni Evropi. Še naprej bi imeli zasebno lastništvo, zasebne investicije v podjetja. Imeli bi pluralizem lastnine. Toda fokus mora biti na socialnih in ekoloških politikah. Ljudem je treba vrniti moč, ne pa da je ta v rokah strank, vlad in ekonomskih tajkunov«.

Neoliberalizem ni naraven, niti nepremagljiv

Na kongresu je seveda izstopal nastop Aleksisa Ciprasa, predsednika grške Sirize, sicer kandidata Stranke evropske levice za predsednika Evropske komisije. Tokrat ni zahteval odpisa dolgov bank, ki so postali zasebni, ampak se je zavzel za bančno unijo in dokapitalizacijo bank v težavah s sredstvi Evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). »Reševanje krize z javnimi sredstvi in sredstvi upnikov, oziroma kombinacijo obeh, je namreč recept za širjenje krize in vsesplošno destabilizacijo… Hočemo bančno unijo z evropskim jamstvom za vloge. Nočemo skupnih pravil brez skupnega jamstva.« Kritičen pa je bil zlasti do zahtev o prodaji državnega premoženja, kajti po njegovem ta proces siromaši države, prodaja pa je namenjena le dokapitalizaciji njenih bank, ki so nasedle v času sedanje krize brez krivde prebivalstva in upnikov bank.

Kot predsednik Komisije EU bi se Cipras zavzemal za prenehanje krutih varčevalnih ukrepov, za uveljavljanje prave demokracije v EU in njenih članicah, za onemogočanje tistih procesov in sil povsod po Evropi, ki podžigajo nacionalistične težnje, ter za ponovno vzpostavitev mehanizmov solidarnosti med mladimi, delavci in upokojenci. V tem kontekstu Cipras poudarja potrebo po emancipaciji vseh segmentov družbe, namesto neoliberalne likvidacije družbe. »Gre za mandat upanja in sprememb v Evropi. Ker Evropa, ki jo živimo, ni naša Evropa. To je Evropa neoliberalnega konsenza konservativcev, liberalcev in vodstva socialdemokratov.« V svojem slogu pa je še pribil, da bo »Evropska unija demokratična ali pa bo izginila. Mi se borimo za demokratično, socialno in ekološko Evropo. Na majskih volitvah bo evropska elita slišala naš glas: Gotof si. To sta besedi, ki bi ju morali grška gospodarska oligarhija in njeni politični zaščitniki čim prej slišati. Gotof si.« Cipras je poudaril, da »neoliberalizem ni niti naraven pojav niti nepremagljiv. Prepričani smo, da bo Evropska levica pozitivno presenečenje na majskih volitvah. Prihodnost Evrope je na levici. To bo maj evropske levice. To bo maj upanja in sprememb v Evropi«.

Zelo pomembno je, da so v proces združevanja in povezovanja na levici vključene stranke levice razvitega centra, kot sta nemška Die Linke in francoska Parti de gauche, ter leve stranke z evropske periferije, kjer grška Siriza nastopa kot udarna pest nove levice.

Nesporno je demokratični socializem zdaj edina artikulirana alternativa kapitalizmu, saj čudoviti svet interpretacij globalizacije, ki je bil v najboljšem primeru apologetski do globalizma, ni ponudil ničesar novega, »tretjega«, ki naj bi vzniknilo ob bok kapitalizmu in socializmom 21. stoletja. Slednji bo po mnenju uglednih makrozgodovinskih sociologov – Wallersteina, Collinsa, Manna, Derluguiana in Calhouna, objavljenem v knjigi z naslovom Ali ima kapitalizem prihodnost, nastal ob skorajšnji strukturni krizi kapitalizma, ki bo posledica tudi eksternalizacije stroškov za onesnaževanje okolja in krčenja delavskih pravic. »Konec kapitalizma ni katastrofa. Kriza temeljnih struktur politične ekonomije modernega sveta pač ni napoved sodnega dne … Tisti, ki jih skrbi, da bo čas po kapitalizmu prinesel edinole ubijajočo stagnacijo, se zagotovo motijo. Prav tako se najbrž motijo tisti, ki upajo, da bo čas po kapitalizmu prinesel večni raj, v katerem ne bo več kriz. Po krizi – in kot napovedujemo nekateri, po postkapitalistični tranziciji 21. stoletja – se bo dogajalo marsikaj. Upajmo, da večinoma dobrega. Bomo videli, in to že kar kmalu,« so zapisali.

V tem kontekstu razbiramo programske točke Stranke za trajnostni razvoj, Demokratične stranke dela in na prihajajočem sobotnem kongresu ustanovljene Iniciative za demokratični socializem v strankarski formi na ravni potreb družbenega razvoja v 21. stoletju. Pravzaprav se bo tako sklenil krog tistih strank, ki sodijo v pravo levo politično opcijo, njihovi prvi rezultati v angažiranju na slovenski politični sceni pa se bodo pokazali že na majskih volitvah. Zato bo sobotni kongres IDS lahko nazorneje pokazal, kje bo glavno torišče boja te stranke. Že v vabilu na kongres so okrcali vso etablirano politiko, ki se »udinja interesom kapitala« in klečeplazi pred evropskimi institucijami, doma pa bi rada na silo preprečevala uveljavljanje človekovih pravic. Odločno so zavrnili ideologijo »zgodbe o uspehu«, ki so jo politiki raznih barv prodajali ljudstvu. Zgodba o uspehu se namreč kaže »na zavodu za zaposlovanje, kjer je prijavljenih rekordnih 130 tisoč brezposelnih, med njimi četrtina mladih … V državi je 400 tisoč ljudi, ki so pod ali tik nad pragom revščine«. Hkrati pa se zavezujejo, da se bodo namesto »folklorno raje oprli na revolucionarno dediščino družbeno osvobodilnega boja, namesto brezsramnega uničevanja okolja skozi projekte, kot so Teš 6, načrtovali trajnostni okoljski razvoj in namesto brezpravne množice delovnih ljudi, ki vsak dan trepeta za svoje delo, zgradili družbo, v kateri bosta delavec in delo spoštovana«.