Propadanje Stožic

Športni park Stožice bi moral biti zmagoslavni triumf ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegove ekipe. »Če kaj obvladam, so to investicije,« je Janković samozavestno zatrjeval še pred začetkom gradbenih del.

Danes je jasno, da je precenil svoje sposobnosti. Slaba štiri leta po uradni otvoritvi in po prvi nogometni tekmi na stadionu je del športnega parka še vedno nedokončan, proti Jankoviću je vložena kazenska ovadba, zasebni partner ljubljanske občine, podjetje Grep, pa je na robu bankrota.

Kjer bi morala biti nakupovalno središče in nad njim bujen mestni park, iz tal štrlijo betonski stebri, načeti od vlage. Ta del športnega parka je še vedno gradbišče, in to nevarno gradbišče, polno pasti, kot so na primer odprtine za svetlobnike. Padec skozi eno od takih odprtin bi bil lahko usoden.

Gradbišče je povsem nezaščiteno, ograja, ki nedokončani del športnega parka loči od dokončanega, pa je na več mestih tako dotrajana, da na gradbišče lahko pride vsak, celo z bližnje sprehajalne poti. Ljubljanska mestna uprava je predvidevala, da bodo stanovalci iz bližnjega blokovskega naselja BS3 množično uporabljali parkirišča v kleti športnega parka, a se je uštela. Nihče ni tako nor, da bi tam čez noč pustil avtomobil. Ko so banke ustavile financiranje projekta, so gradbeni delavci odvrgli lopate in se odpravili domov ali na druga gradbišča v tujino, zasebni investitor, podjetje Grep, pa je poniknil in za seboj pustil nedokončano betonsko konstrukcijo, izpostavljeno dežju, snegu, zmrzali in drugim uničujočim vplivom okolja.

V nasprotju z laičnim mišljenjem beton ni večen in neuničljiv. Če ni ustrezno zaščiten, pride do korozije armature oziroma rje, kar lahko povzroči velike težave. Zaradi volumna korozije v betonu namreč nastanejo velike napetosti in posledično razpoke, ki se najprej pojavijo vzdolž armature, čez čas pa se začne luščiti tudi zgornja plast betona. Svoje seveda naredi tudi zmrzal, saj se vodi, ki zmrzne v takšnih razpokah, volumen lahko poveča tudi za desetino. Da se ohrani predvidena življenjska doba objekta, je razpoke treba pravočasno zaščititi, preden se te povečajo. Sanacija dotrajanega betona je namreč zahtevna in tudi zelo draga, včasih celo dražja od postavitve popolnoma novega objekta, opozarjajo strokovnjaki s področja gradbene fizike.

»Neodgovorno je, da se gradbena konstrukcija predolgo izpostavlja vplivom ozračja,« opozarja strokovnjak za gradbeno fiziko in konstrukcije ter arhitekt Peter Žargi iz podjetja Polytechnic. Najbolj so na udaru prednapete betonske votle plošče, saj je beton med luknjami zelo tanek. Najslabše je, da se v luknjah teh plošč nabira voda ter poškoduje tako beton kot armaturo. Poleg tega voda v teh luknjah zmrzuje, kar povzroči še dodatne poškodbe. »Ob normalni dinamiki del lahko taka gradbena konstrukcija prenaša negativne vplive do največ dve leti, nato pa je čas, da se dokonča in zaščiti. Pri čemer je treba dodati, da se lahko že v prvih dveh letih pojavi nujnost delne sanacije.«

Sanacija dotrajanega betona je zahtevna in tudi zelo draga, včasih celo dražja od postavitve popolnoma novega objekta.

Vsaj ta del betonske konstrukcije bi bilo treba takoj strokovno konzervirati in ga tako zaščititi pred uničujočimi vplivi okolja, predvsem neugodnimi atmosferskimi vplivi. »Beton zdaj izpostavljenih horizontalnih konstrukcij ni projektiran za zunanje vplive – potrebuje zaščito, kar v konkretnem primeru prvenstveno pomeni hidroizolacijo in nato vse preostale funkcionalne sloje.« Ker medetažna konstrukcija še nima strehe, lahko voda prodira skozi vse stike med ploščami. Poškodbe armature se pri tej vrsti konstrukcije lahko pojavijo hitreje kot pa pri monolitnih betonskih ploščah. »Težko je oceniti, kakšna je maksimalna doba vzdržljivosti konstrukcije, preden se ta poruši, prepričan pa sem, da dragi sanacijski posegi, ki bodo že v nekaj letih nujni zato, da se prepreči nadaljnje propadanje, niso vredni tega, da se je po prekinitvi del enostavno pozabilo na to, kako se bo konstrukcija odzivala na vplive okolja.« Nihče ne trdi, da se bodo Stožice že v nekaj letih porušile. Nedvomno pa je treba takoj zaščititi najbolj občutljive dele konstrukcije zato, da se prepreči še večja škoda in izogne njeni dragi sanaciji.

»Dejstvo je, da so se poškodbe na materialu že začele dogajati in da ni nikogar, ki bi ta objekt upravljal in ga vzdrževal,« pravi eden od sogovornikov, ki podrobno pozna projekt Stožice in prav zato želi ostati anonimen. Nedokončani del športnega parka je v lasti zasebnega investitorja, podjetja Grep, ki je projekt gradil v partnerstvu z ljubljansko mestno občino. Čeprav je Grep pred finančnim zlomom, bančne račune ima namreč blokirane že od junija 2012, ni v stečaju. Tja ga ne pošlje noben od številnih upnikov, niti davčna uprava, čeprav ji Grep dolguje zajeten znesek. Ljubljanska občina bi Grepu lahko že od avgusta 2012 zaračunavala pogodbeno kazen zato, ker ni pravočasno končal svojih pogodbenih obveznosti do občine, pa tega ne stori.

»Če bi zdaj uveljavljali penale, bi Grep šel takoj v stečaj,« je maja lani nenavadno strpnost mestne uprave do zasebnega partnerja pojasnjeval župan Janković. Na sedežu Grepa telefoni zvonijo v prazno, podjetje še vedno nima pooblaščenega zastopnika. To seveda pomeni, da gradbišča nihče ne upravlja, nihče ga ne nadzoruje in ga tudi ne vzdržuje. Ko v nedokončanem delu Stožic pride do kakršnekoli težave, sledi standarden scenarij: sklican je urgentni sestanek na občini, mrzlično se debatira, na koncu pa se zadrega vedno reši enako – stroške popravil krije mestna občina, čeprav gre za popravila v zasebnem delu športnega parka.

Gradbena inšpekcija je zaradi nezavarovanega gradišča proti investitorju sicer sprožila inšpekcijski postopek, ki pa še ni končan. A tudi če ugotovi, da je gradbišče nevarno in zato investitorja oglobi, od tega ne bo koristi. Grep bankam dolguje več kot sto milijonov evrov, v primerjavi s tem je nekaj tisoč evrov denarne kazni, ki mu jih lahko naloži gradbena inšpekcija, malenkost.

Edini, ki sploh še lahko kaj stori, je občina. Za dokončanje športnega parka je potrebnih še vsaj 40 do 50 milijonov evrov, od tega daleč največ za dokončanje trgovinskega dela, približno šest milijonov pa je potrebnih za ureditev strešnega parka z otroškim igriščem, trim stezo in stezo za rolkanje.

Ljubljanska mestna občina tega denarja nima, poleg tega je maksimalno zadolžena. In medtem ko nihče ne ve, kako naprej in se nič ne zgodi, Stožice propadajo in postajo vse večje finančno breme.