Kriza Pahorjevih kompetenc (KPK)

»Slabše se ni moglo začeti,« med najbolj kritičnimi komentarji upravičeno ostro ugotavlja predsednik Zares

Predsednik republike Borut Pahor je znova izkoristil priložnost in davkoplačevalce utrdil v veri, da je vse, česar se loti, v popolni sinergiji z ljudskim reklom: »Kar z rokami naredi, z ritjo podre.« Z 'integritetno pridelavo' novega senata Komisije za preprečevanje korupcije je predsednik RS naredil marsikaj, le tistega, kar bi moral, ne. S potrditvijo še toplega in popolnoma anonimnega člana Pozitivne Slovenije na eno najodgovornejših funkcij v državi, mu je namreč uspelo krepko zamajati temelje institucije, ki v teh časih še uživa visoko javno podporo, ter speljati obilne količine vode na SDS-ovski mlin, ki že dolgo melje, da je treba Komisijo za preprečevanje korupcije ukiniti.

Izbirna komisija, ki je predsedniku republike v imenovanje za predsednika KPK predlagala Borisa Štefaneca, za svojo odločitev prav tako ni podala vsebinske utemeljitve, je pa zato podala utemeljitev, da svojega mnenja ni dolžna utemeljevati, na kar se je odzval pravnik Rajko Pirnat in opozoril, da izbirna komisija mora seznaniti predsednika republike z razlogi, zakaj meni, da je posamezni kandidat bolj primeren za to funkcijo od drugega kandidata. To je tudi osnovni namen komisije, da pomaga predsedniku pri izboru. »Kako naj predsednik izbere brez vsebinskih opredelitev komisije? Zakaj potem ima komisijo,« se sprašuje Pirnat. Društvo Integriteta ob tem dodaja, da je verodostojnost novega senata Komisije za preprečevanje korupcije izpuhtela že na samem začetku. Prepričani so namreč, da bi moral novi predsednik Boris Štefanec že pred imenovanjem »razgaliti vsa dejstva«, ki bi lahko vplivala na njegovo verodostojnost. Stranka Solidarnost pa Štefaneca poziva, naj se odpove funkciji.

»Če bo novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Boris Štefanec odstopil, bo odstopil prepozno. Odstopiti bi moral v tistem trenutku, ko ga je predsednik države Borut Pahor predstavil javnosti in ob tem še omenil, da je pri imenovanju imel omejene možnosti in namignil, da bi se odločil drugače, če bi imel drugačna pooblastila,« je v svojem komentarju predsednikovega (namernega ali nenamernega) rušenja ugleda Komisije za preprečevanje korupcije upravičeno oster predsednik stranke Zares Pavel Gantar. »V politiki smo videli in doživeli že marsikaj, takšnega omalovaževanja ob imenovanju na določen javni položaj pa še ne. Štefanec bi moral že takrat, kar na predstavitvi in, če bi kaj dal nase, napisati odstopno izjavo na papirnato servieto ali žepni robček, jo poriniti predsedniku v roke in vpričo novinarjev in državnika odkorakati s prizorišča,« še zapiše Gantar o novopečenem predsedniku, ki naj bi pogumno preganjal skorumpirane elite, a si že dan po ustoličenju ne upa dvigniti telefona, ker ga je strah novinarskih vprašanj.

Če bi do Štefanecovega odstopa prišlo, bi nedvomno imeli prvovrsten politični škandal in najkrajši možni mandat v zgodovini javnih funkcij nasploh, ugotavlja Gantar in sklepa, da bi ta škandal kljub vsemu morda utrl pot k streznitvi v slovenskem političnem prostoru, da ni možno prav vse, kar nekomu pade na pamet, obenem pa bi tudi odprto opozoril na značilne poteze aktualnega predsednika države, »ki ob določenih odločitvah, ki jih sprejme, da vedeti, da ne stoji povsem za njimi, in dopušča možnost poznejšega distanciranja, če se izkažejo za slabe, kot to dokazuje njegov odnos do TEŠ6«. Če torej že ni odstopil Štefanec, nadaljuje predsednik Zares, »bi se morali vprašati, ali naj torej odstopi tisti, ki ga je imenoval, in naj enkrat končno vzame nase posledice lastnih odločitev«.

Pavel Gantar dodaja, da Štefanecov greh ni to, da je bil član PS, da pa je nehigiensko je, da je izstopil v trenutku, ko je bil imenovan za predsednika KPK. Toda Štefanecov največji problem je po Gantarjevem mnenju to, »da je dopustil, da je predsednik države, ki ga je imenoval, že prvi dan opletal z njim kot z obrabljeno cunjo. Da torej ni vreden funkcije, na katero ga je imenoval«.