Evropska past srednjih let

Evropski politiki so se končno zavedli resnih posledic marginalizacije mladih. Vendar na obzorju že preži druga socialna katastrofa, ki je še ne prepoznavajo. Tokrat gre za delavce srednjih let, ki se jim ne obeta nič dobrega.

Morda se ta ugotovitev zdi nenavadna, saj zaposleni srednjih let v sodobnem sistemu veljajo za zmagovalce. Ljudje, ki se bližajo 50. rojstnemu dnevu ali so ga ravno dobro praznovali, uživajo zagotovljeno delovno mesto, nadzorujejo politični sistem in so manj ranljivi za gospodarske zaplete kot njihovi kolegi, ki se približujejo upokojitvi.

Poleg tega so velike ovire za začetnike, ugodnosti, ki jih uživajo starejši, in stroge omejitve pri odpuščanju evropskih delavcev zrelih letih omogočili, da jih obdržijo celo na sicer izumirajočih delovnih mestih – in takšne razmere so precej pripomogle k marginalizaciji mladih.

Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) se je med letoma 2008 in 2012 brezposelnost med Evropejci, starimi od 45 do 54 let, povečala s 5,2 na 7,7 odstotka, medtem ko je med mladimi poskočila s 15 na celih 21,4 odstotka. Konec lanskega leta so bili brez dela približno štirje milijoni ljudi, stari od 50 do 64 let, medtem ko je bilo brezposelnih mladih od 18. do 24. leta kar slabih šest milijonov.

Takšna statistika tudi pojasnjuje, zakaj se politiki doslej niso zavedali, da težave sploh obstajajo. A tudi trenutno zavidljiv položaj delavcev v srednjih letih kmalu ne bo več tako ugoden, saj bosta njihov vpliv na sistem oslabila konkurenca iz hitro rastočih držav in neusmiljen tehnološki napredek.

Tradicionalne panoge, ki zaposlujejo starejše delavce, hitro izginjajo iz Evrope, in v družbah, ki zasedajo njihovo mesto – na primer visokotehnološka začetniška podjetja –,v glavnem delajo ljudje, mlajši kot 40 let. Na McKinseyjevem globalnem institutu so imenovali dvanajst potencialno rušilnih inovacij, vključno s tridimenzionalnim tiskanjem, napredno robotiko in avtonomnimi vozili, ki bodo povzročile revolucijo v poslovnem svetu in odprle nove priložnosti za mlade ume, medtem ko bodo starejše delavce izrinile s trga z delovno silo.

V takšnem živahnem okolju so delavci lahko uspešni le, če nenehno nadgrajujejo znanje in sposobnosti, če so se pripravljeni seliti in so podjetniško iznajdljivi. To pomeni, da so mladi ljudje v veliki prednosti. Navsezadnje se starejši ljudje težje učijo novih spretnosti, zaradi službe zapustijo svoj dom (saj imajo tudi večje družinske obveznosti) in prevzamejo tveganje, povezano z novim poslom.

Čeprav takšni trendi prevladujejo po vsem svetu, bo Evropa še posebej hudo trpela. Njeno prebivalstvo se namreč stara hitreje kot ameriško, zato ima delovna sila slabše možnosti za pravočasen odziv na dopolnjevanje znanja. Evropejci so poleg tega navajeni na velikodušen in zaščitniški delovni sistem, zato bodo svoja pričakovanja težje prilagodili na znanju temelječem prožnemu modelu, kot ga priporoča tudi Evropska komisija.

Gibanja za pravice mladih, ki se širijo povsod po Evropi – tako na poslovnem kot političnem področju – bodo še dodatno zaostrila razmere, saj se zavzemajo za splošno obnovo številnih panog. V Italiji, na primer, so se v največjih političnih strankah na vrh prebili mladi ljudje, ki obljubljajo, da bodo prevetrili socioekonomski sistem, ki je zdaj izrazito naklonjen starejšim delavcem in nepravično porazdeljuje vire znotraj gospodarstva.

Poleg tega bo k marginalizaciji zaposlenih srednjih let pripomogel tudi evro, saj ta vladam posameznih držav preprečuje, da bi si pri ohranjanju pešajoče gospodarske dejavnosti pomagale z razvrednotenjem domače valute. Podobno ogromen javni dolg v evropskih državah politikom preprečuje, da bi zaščitili ranljive sektorje. A ne bo povsod v območju evra enako hudo. Obrobne države bodo za uravnoteženje svojega proračuna in ohranjanje konkurenčnosti morale ukiniti na tisoče delovnih mest v javnem sektorju – prav to pa so službe, v katerih prevladujejo ljudje srednjih let.

Generacijska prenova, tehnološki napredek in notranja tekmovalnost so seveda vrojene značilnosti sodobnega gospodarstva. A vse hitrejše gospodarske spremembe pomenijo, da imajo države veliko manj časa za uveljavljanje primernih strukturnih reform. In da bi bilo vse skupaj še slabše, države na evrskem območju nimajo na voljo nekaterih orodij monetarne politike, s katerimi bi si lahko olajšale prehod.

Medtem ko se bodo milijoni ljudi znašli v pasti srednjih let – prestari bodo za delo in premladi za upokojitev -, se bo povečala nevarnost za socialno nestabilnost in politično polarizacijo. Sindikati, ki jim bo obup marginaliziranih delavcev srednjih let vdahnil novo življenje, bodo dvomili v poštenost sistema. Mladi, ki si srčno želijo pustiti huda leta za seboj, bodo branili gospodarski model, ki nagrajuje mlade možgane in prožen življenjski slog. Sčasoma bodo te napetosti načele družbeno kohezijo.

Evropski politiki morajo posredovati, preden bi se ta črni scenarij lahko uresničil. Spodbujati bi morali partnerstvo med zasebnim in javnim, da bi zagotovili vseživljenjsko izobraževanje vseh zaposlenih, ne da bi pri tem pretirano obremenili javni proračun. Poleg tega bi morali dovoliti, da bi se plača po določeni starosti znižala – namesto da se s starostjo zvišuje – in tako odražala hitro upadanje poklicnih sposobnosti v sodobnem gospodarstvu, hkrati pa bi bili starejši delavci zato še vedno zanimivi za delodajalce. In končno, evropsko socialno pogodbo bi bilo treba napisati na novo, da bi spodbujala medgeneracijsko solidarnost in oblikovala vključevalni sistem, v katerem bi ustvarjalnost mladih lahko spojili z modrostjo starejših.

Evropejci danes živijo dlje kot kateri koli drugi narod na planetu. Zato je zdaj resnični izziv, kako podaljšati tudi njihovo poklicno življenje.

Edoardo Campanella je Fulbrightov raziskovalec na Kennedyjevi fakulteti za javno upravo, ki je del harvardske univerze. Pomaga kot gospodarski svetovalec v italijanskem senatu, pred tem pa je bil zaposlen tudi kot ekonomist v Svetovni trgovinski organizaciji.

©: Project Syndicate, 2014