Z Marxom v EU

Vlado Miheljak je v zadnjih dveh številkah Mladine opozoril na realni problem sektaštva, ki je prisotno na slovenski levici in ki naj bi (po njegovih besedah) temeljilo na »narcisizmu majhnih razlik«. Potrebno pa je opozoriti na dejstvo, da je očitati sektaštvo tistim, ki so se povezali v Združeno levico precej tendenciozno (prav tako kot vzdevek, »najbolj meščanska dvorana«, ki ga je Miheljak namenil Unionski dvorani – pri tem pa pozabil, da se je v njej leta 1941 zgodil zadnji koncert Akademskega pevskega zbora, ki je s svojim deklariranim protifašizmom povzročil prepoved javnih prireditev v slovenskem jeziku in posledično kulturni molk; v Hotelu Union, katerega del je ta dvorana, sedaj poteka delavski prevzem!). Ravno zato se mi poraja vprašanje od koga nas te majhne razlike delijo? Verjetno ne od SD. Morda od LDS? Še bolj zmotno pa je prepričanje, da nas delijo od Solidarnosti, ki je nastala na pogorišču nekdaj največje stranke LDS in je njeno ustanovitev Miheljak pospremil s pozdravom, da je to še en prelomen dogodek.

Pa poglejmo, kakšne so te (pre)majhne razlike, zaradi katerih naj bi po Miheljaku nekateri gojili narcisizem. Najprej me zanima, zakaj so potem sploh ustanavljali novo stranko Solidarnost, če je bil njihov program skoraj identičen programa dveh že obstoječih strank, Stranke za trajnostni razvoj – TRS in Demokratični stranki dela – DSD. Ko smo se nekateri malo pred ustanovitvijo Solidarnosti pogovarjali o sodelovanju, sta nam predstavnika Solidarnosti kategorično zatrdila, da niso levica, temveč socialni demokrati! Če bi si jaz želel socialnodemokratsko politiko, bi se vpisal v že obstoječo socialnodemokratsko stranko in ne bi ustanavljal druge. Ponudba o sodelovanju, ki smo jo dobili od Solidarnosti, pa je bila, ljubeznivo rečeno, nespodobna: ukinite svojo stranko in skupaj z nami ustanovite Solidarnost! (Podobne »ponudbe« je bila pred tem deležna tudi DSD, ki obstaja že več kot tri leta!) Ne vem, zakaj smo dve leti gradili stranko TRS, da bi jo ukinili in začeli znova?! TRS je pred tem že vsaj trikrat pozval k povezovanju v zavezništvo enakopravnih skupin in ne k njihovemu ukinjanju.

In kakšne so (programske) razlike? Uroš Lubej, eden od sopredsednikov Solidarnosti, je na spletnem omrežju Facebook zapisal odgovor na vprašanje, kakšen je njihov program: »Ni važen program. Kdor tukaj in zdaj sprašuje o programu, ne razume ničesar. Važna je zavest, važna je beseda, važen je pogled in važen je zamah roke.« In s takšnim pogledom in zamahom roke v Solidarnosti govorijo o vstopu v različne evropske strankarske družine, ne ozirajoč se na njihovo programsko različnost. Enkrat se spogledujejo s socialnimi demokrati, drugič z zelenimi in končno tudi z levico, kamor prej niso hoteli. Še več, javno so izjavljali, da ne potrebujejo socializma, ki pa je eden od bistvenih ciljev Združene levice. Naj citiram – drugi sopredsednik Solidarnosti Damjan Mandelc je v intervjuju za Mladino 6. 12. lani izjavil: »Verjamemo v klasične liberalne in socialne vrednote in ne verjamemo, da je alternativa kapitalizmu nujno socializem. Zgodovinski zgledi nas ne prepričajo. Za to, da bi kritizirali kapitalistično gospodarstvo, ne potrebujete socialistične ideje in rdeče zvezde.« Po treh mesecih (7. 3. letos) in manj kot teden dni po ustanovnem kongresu Združene levice pa so se vsi trije sopredsedniki podpisali pod izjavo za javnost, v kateri lahko najdemo tudi naslednji citat: »Naša stranka prevzema in želi nadgrajevati velike pozitivne ideje socializma in liberalizma, obenem pa se bori proti njunima glavnima odklonoma: totalitarizmu in neoliberalizmu.«

Takih »majhnih« razlik je še mnogo, a na tem mestu ni prostora, da bi naštel vse. Najbrž pa je jasno, da je nemogoče ukinjati svojo stranko, da bi se zlili z neko skupino, ki v resnici ne ve, kaj hoče. A sodeč po njihovem delovanju se zdi, da hočejo vse ali, natančneje, karkoli.

Še ena »malenkost« nas je v TRS zmotila pri morebitnem povezovanju s Solidarnostjo: njihove povezave s Teš 6. Do ustanovitve stranke je večino pogovorov z nami in sorodnimi političnimi strankami in iniciativami vodil Marko Golob, ki je bil takrat predstavljan kot bodoči predsednik, zdaj pa je v Solidarnosti zadolžen za energetiko. Taisti Marko Golob, ki je nagovarjal poslance Državnega zbora, naj glasujejo za skoraj polmilijardno posojilo za Teš 6, tega pa zagovarja še danes, ko je koruptnost in zgrešenost tega projekta očitna že (skoraj) vsem. V TRS bi bili neresni, če bi po eni strani vlagali ovadbe proti odgovornim za ta katastrofalen projekt, po drugi pa bi se o združevanju pogovarjali s človekom, ki je v DZ prepričeval poslance, da je Teš 6 dobra naložba.

Na koncu lahko Miheljaku na njegovo podcenjujoče vprašanje, s katerim je svojo kolumno zaključil, odgovorim z vprašanjem: Da, ploskači smo razmišljali o tem. Kaj pa drugi?