Resničnostni šov Slovenija

Predsednik republike Borut Pahor ni človek, ki bi se izogibal fotografom. Nasprotno. A ko je prejšnji petek predstavil novo ekipo protikorupcijske komisije, si ni vzel časa za fototermin z novimi člani senata te komisije. Še več, le na hitro se je obrnil k novemu predsedniku komisije Borisu Štefanecu, mu podal roko, s hrbtom obrnjen proti fotografom, in zapustil prostor. Le redkim fotografom je uspelo ujeti ta trenutek, tako kratek je bil.

Pahor je bil že v nagovoru zadržan do nove komisije. Rekel je, da je imel pri imenovanju omejene možnosti, in namignil, da bi se odločil drugače, če bi imel drugačna pooblastila. Pretežni javni sklep na podlagi tega Pahorjevega ravnanja je bil, da je predsednik novo protikorupcijsko komisijo vnaprej diskvalificiral, načrtno, neodgovorno. Sledile so kritike, češ da če mu predlagani kandidati niso bili všeč, bi lahko zavrnil predlog komisij, ki sta mu posredovali končni izbor kandidatov za člane in predsednika senata. Da je Pahor tako ravnal le zato, ker je vedel, da bo naknadno razkritje, da je Štefanec le dan pred imenovanjem za predsednika komisije izstopil iz Pozitivne Slovenije, škodilo stranki predsednice vlade, ki je pač konkurenca Socialnim demokratom, ki jih je sam dolgo vodil. Itd.

A poglejmo z druge strani. Šlo je za drugi razpis. Dosedanja protikorupcijska komisija v odstopu je napovedala, da je pripravljena delati do konca marca. Če Pahor ne bi imenoval komisije do konca meseca, bi ga javno kritizirali. Prav tisti, ki danes pravijo, zakaj ni zavrnil predloga.

Predsednik Pahor je tudi vedel, kako se bodo odzvali mediji, ko bodo ugotovili, da je bil Štefanec član Pozitivne Slovenije – namreč točno tako, kot so se. V Sloveniji je biti član politične stranke ali pa aktivni politik enako kot biti pokvarjen, biti korumpiran. Tako preprosto je postalo. Pri čemer je takšno obravnavanje političnega prepričanja (zgolj obstoja političnega prepričanja!) enako sporno, kot če kdo ne bi smel biti predsednik komisije zaradi svoje rase. V tem imata prav tako Pahor kot Štefanec v svojih odzivih.

Iskanje kandidata za predsednika protikorupcijske komisije kaže, da smo napredovali od iskanja nekompetentnih s partijsko knjižico do iskanja nekompetentnih brez partijske knjižice.

In tako ni od včeraj. Poglejmo danes v javnosti in medijih tako spoštovanega Gorana Klemenčiča, dosedanjega predsednika komisije. Ne samo, da je bil ob imenovanju deležen očitkov o političnosti in političnem kadrovanju predsednika Danila Türka, ker je bil pred tem državni sekretar pri ministrici Katarini Kresal (pa čeprav je odstopil zaradi njenega domnevno neetičnega ravnanja). Član novoimenovanega senata komisije Jože Končan je prav tako kot aktualna namestnika odstopil tri dni po imenovanju, »ker sta predsednik komisije Goran Klemenčič in njegov sonamestnik Rok Praprotnik v očeh javnosti politično zelo profilirana, zato si ne želi očitkov komisiji o naklonjenosti eni politični opciji«.

Ko je Pahor torej izrekel svoje zadržke, je že vedel, da se bodo po razkritju Štefanečevega članstva v Pozitivni Sloveniji zanj začele težave v političnem in medijskem prostoru. Zato se je od imenovanja ogradil. In zato je dal njegov kabinet sam v javnost informacijo o Štefanečevem članstvu v Pozitivni Sloveniji oziroma spletni strani pozareport.si – ne zato, da bi sporočil, da je bil Štefanec član Pozitivne Slovenije, ampak da je to informacijo predsednik republike izvedel od Štefaneca, ko ga je seznanil z izborom za predsednika komisije.

Čeprav danes v javnosti krožijo različne razlage ravnanja predsednika republike, je ta, ki govori o tem, da je poskušal predsednik – ki ga zaradi imenovanja danes ugledni ljudje pozivajo k odstopu – vnaprej zmanjšati politično škodo, najbolj logična.

A v težave se je izvorno zapletel kar Pahor sam. Tako naj bi kabinet predsednika republike članom izbirne komisije posredoval namig, da bi predsednik rad izbral kandidata, ki doslej ni bil politično ali drugače izpostavljen. Predsednik je želel nepopisan list. Ne samo to: predsednik naj bi nekaterim, ki so razmišljali o kandidaturi za predsednika protikorupcijske komisije, že v času razpisa dal vedeti, da ne bo imenoval nikogar, ki bi mu lahko očitali pristranskost. Nikogar, ki je bil kakorkoli izpostavljen.

Če poznamo Pahorja, vemo, da se je želel predvsem obvarovati pred agresivno kritiko opozicijskega voditelja Janeza Janše. Zato je iskal kandidata, ki slednjega ne bi preveč razburil. In zato je raje tvegal z imenovanjem javnosti popolnoma neznanega Štefaneca in kritiko, ki jo bo deležen zaradi tega. To nakazujejo že njegova vsa dosedanja imenovanja.

V tem smislu je bil Štefanec idealen kandidat. Protikorupcijska komisija gre na živce vsem etabliranim političnim strankam – vse so že imele težave z njo. In imenovanja politično in komunikacijsko neveščega in politike nevajenega človeka bi bile vesele vse stranke, še zlasti pa politiki, ki jim je dosedanja komisija izdajala negativna mnenja o njihovem ravnanju.

Le še eno vprašanje ostaja pri vsem skupaj odprto: zakaj se ni premislil, ko je ugotovil, da je bil Štefanec član Pozitivne Slovenije? Ker se ni več mogel – ker je Štefanecu že povedal, da ga bo predlagal. Pahor je seveda vedel, da imenovanja ni mogoče več preklicati – sploh pa ne z nevzdržnim argumentom, da je bilo ugotovljeno, da je Štefanec član politične stranke. Pravica do političnega združevanja je pač ustavna kategorija.

Pahorjevo ravnanje seveda ne kaže na predsednika s hrbtenico, predsednika, ki bi razumel, kakšno je bilo sporočilo lanskih protestov, na katerih je bila kot pozitivna izpostavljena le ena državna institucija – protikorupcijska komisija. Če bi tako razmišljal, bi poskušal postaviti koga močnega, ne pa koga čim bolj neznanega in šibkega. A kot smo zapisali: sam je močnim kandidatom izrecno odsvetoval kandidaturo.

A ne gre preveč obsojati Pahorja. Tudi on je ujetnik javnega mnenja. Javnost na eni strani zahteva nove obraze v politiki, hkrati vrhunske profesionalce in kompetentne ljudi, ki pa ne smejo imeti niti enega madeža – madež je seveda že to, da kdo je ali je bil član politične stranke. Tak pogled je nastal zaradi preteklega in tudi sedanjega ravnanja politike: dejstvo je, da je bilo v zadnjih letih na pomembna mesta imenovanih nemalo ljudi, ki so se lahko izkazali le s članstvom v pravi stranki, ne pa kompetencami. V zadnjem času je najbolj znan primer predsednika uprave Luke Koper Gašperja Gašperja Mišiča. A absurdno je, da so kompetence tudi zdaj ostale nepomembne. Kaj nam sporoča Pahor: da je Štefaneca – ko še ni vedel za članstvo v Pozitivni Sloveniji – za predsednika izbral kljub pomanjkanju resnih izkušenj in kompetenc zato, ker domnevno ni imel nobenega političnega pedigreja. To pomeni, da smo napredovali od iskanja nekompetentnih s partijsko knjižico do iskanja nekompetentnih brez partijske knjižice. Ali kot je napisal bloger Jure Mesarič ob imenovanju Borisa Štefaneca na Twitterju: »Koliko novih obrazov še potrebujete?«

Nad imenovanjem Štefaneca se nihče v politiki ni javno zgražal (niti opozicija) do trenutka, ko se je izvedelo, da je bil član Pozitivne Slovenije. Do tistega trenutka se je zgražala javnost, ker pač ni izkazoval nobenih resnih kompetenc, razen tega, da mu zaradi krize odvetniška pisarna ne prinaša več znosnih dohodkov in potrebuje novo službo. Od trenutka, ko se je razvedelo, da je bil član Pozitivne Slovenije, da je torej človek, ki je član stranke, pa so se zgražali tudi vsi politiki (po tihem še v Pozitivni Sloveniji). Gre za res shizofreno situacijo: člani strank drugemu članu stranke očitajo, da je nekompetenten zato, ker je član politične stranke?

Naj torej ukinemo politične stranke? In seveda obratno: je zdaj, ko se na Štefaneca spravlja celotna politika, ta postal neodvisni kandidat? Je zdaj, ker ga politika ne mara, nenadoma dober? Ker je tudi Štefanec rekel, da mora Zoran Janković iz politike? Ga to dela kompetentnega za prepoznavanje korupcije?

Seveda se je nespametno in nerazumno odzvala tudi predsednica vlade Alenka Bratušek. Zelo verjetno res ni vedela, da je Štefanec član stranke, ki jo vodi. A s tem, ko se vede, kot da njena stranka z imenovanjem nima nič, si sama načenja kredibilnost. Bi tudi v primeru, če bi se razkrilo, da je Štefanec dan po imenovanju izstopil iz SDS, rekla, da mu je treba dali priložnost, kot je sporočila njena stranka?

Predsednik Pahor je vedel, kako se bodo odzvali mediji, ko bodo ugotovili, da je bil Štefanec član Pozitivne Slovenije – namreč točno tako, kot so se. In zato je že ob imenovanju reševal svojo kožo.

Treba se je vrniti na začetek decembra 2013, ko je odstopila protikorupcijska komisija. Takrat je pravnik Dino Bauk zapisal: »Goran Klemenčič je ob odstopu izrazil upanje, da bo njihov protestni odstop tisto dejanje, ki bo spodbudilo politiko, da končno naredi korake v pravo smer. Katero politiko? Prav tisto, ki je njemu in namestnikoma zgradila zid, v katerega so trčili? Naivnost je lahko všečna, če si dvajsetletni aktivist študentskega gibanja, ne pa, ko si državni funkcionar najvišjega ranga. Pokanje šampanjcev, ki ga je bilo mogoče slišati iz nekaterih poslanskih skupin po objavi odstopa, to le potrjuje.«

Danes se zdi, kot da je Bauk že takrat prebral scenarij resničnostnega šova, ki ga gledamo zdaj. V nadaljevanju je namreč zapisal: »Še bolj pa se Goran Klemenčič moti, ko pravi, da je odstop njega in namestnikov lahko najboljša popotnica njihovim naslednikom. Res? Kdorkoli bo stopil v čevlje odhajajoče trojice, se bo moral takoj na začetku mandata, še preden se bo lahko lotil dela, najprej otresti bremena, ki mu ga je naložil prav odstop predhodnikov. Če se namreč ekipa, o katere sposobnosti, pogumu in brezkompromisnosti javnost praktično ne dvomi, poslavlja zato, ker meni, da na tej funkciji ne more ničesar bistvenega spremeniti, potem bodo njihovi nasledniki s strani te iste javnosti lahko le vnaprej odpisani kot navadni kompromisarji, ki so kljub zvezanim rokam vseeno pripravljeni zasesti spodobno plačane funkcije.«