Tajna zgodovina finančne krize

Balzacov veliki roman Izgubljene iluzije se zaključi z razlago razlike med uradno zgodovino, ki so 'same laži', in 'tajno zgodovino', to je resnično zgodbo. Včasih je bilo spotakljive zgodovinske resnice mogoče zamegliti za zelo dolgo časa, celo za vedno. Zdaj pa ne več. To ni nikjer očitneje kot v poročilih o globalni finančni krizi. Uradna zgodovina je ameriške Zvezne rezerve, Evropsko centralno banko in druge pomembne centralne banke opisala kot akterke, ki so globalni finančni sistem z usklajeno akcijo rešile pred katastrofo. A nedavno objavljeni prepisi sestankov zveznega odbora za odprti trg, glavnega izvršilnega organa zveznih rezerv, razkrivajo, da so zvezne rezerve po krizi dejansko postale svetovna centralna banka, vendar še vedno služijo predvsem ameriškim interesom.

Najpomembnejši sestanki so bili med 16. septembrom in 28. oktobrom leta 2008 – po zlomu ameriške investicijske banke Lehman Brothers –, osredotočeni pa so bili na sklenitev dvostranskih sporazumov o valutni zamenjavi, s čimer naj bi zagotovili primerno likvidnost. Zvezne rezerve bi dolarska posojila odobrila tuji banki v zamenjavo za njeno valuto, ki bi jo tuja banka po določenem obdobju vnovič odkupila po enakem menjalnem tečaju in z obrestmi. Centralne banke – sploh evropske, ki so se po begu ameriških vlagateljev soočale s pomanjkanjem dolarjev – so tako prišle do dolarjev, ki so jih potrebovale za posojila domačim finančnim ustanovam v težavah.

Evropska centralna banka je bila pravzaprav med prvimi, ki so dosegle sporazum z Zveznimi rezervami, sledile pa so centralne banke drugih razvitih držav, vključno s švicarsko, japonsko in kanadsko. Na oktobrskem srečanju so se jim pridružile še štiri »diplomatsko in gospodarsko« pomembne države z razvijajočim se gospodarstvom – Mehika Brazilija, Singapur in Južna Koreja –, in sicer so Zvezne rezerve odprle 30 milijard dolarjev vredno linijo valutnih zamenjav s centralnimi bankami naštetih držav.

Čeprav so Zvezne rezerve prevzele vlogo nekakšne globalne centralne banke, so na njihove odločitve vplivali predvsem ameriški interesi. Tako so na primer zavrnile prošnje nekaterih držav – v objavljenem prepisu so njihova imena redigirana – za vključitev v shemo valutnih zamenjav.

Še pomembneje pa je, da so pri teh zamenjavah veljale omejitve. Bistvo dejavnosti centralne banke, da je tako imenovana posojilodajalka v skrajni sili oziroma da daje posojila poslovnim bankam, je tradicionalno bilo zagotavljanje neomejenih sredstev. Ker ni omejitve pri vsoti dolarjev, ki jih Zvezne rezerve lahko ustvarijo, ni udeleženca na trgu, ki bi lahko špekulativno stavil proti njim. Nasprotno pa ima Mednarodni denarni sklad (IMF) omejena sredstva, ki jih prispevajo države članice.

Vse vidnejša mednarodna vloga Zveznih rezerv po letu 2008 odraža temeljni zasuk pri urejanju globalnih monetarnih zadev. IMF je nastal, ko so bile države pogosto žrtve samovoljnih predpostavk newyorških bančnikov, kot je bila recimo ocena J. P. Morgan v 30. letih prejšnjega stoletja, da so Nemci »v bistvu drugorazredni ljudje.« IMF je bil ključni dejavnik v svetovnem redu po drugi svetovni vojni in naj bi služil kot univerzalni zavarovalni mehanizem – ne kot nekaj, kar bi lahko izkoriščali za sodobne diplomatske interese.

Kot nedvoumno kažejo dokumenti Zveznih rezerv, ima IMF danes obrobno vlogo – nenazadnje tudi zaradi svoje neučinkovite politike. Na začetku krize se je ob predpostavki, da bo povpraševanje po njegovih virih vedno ostalo skromno, že začel krčiti.

Leta 2010 se je skušal vrniti na prizorišče in se je predstavil kot ključni dejavnik za rešitev evrske krize – začel je s svojo vlogo pri financiranju pomoči Grčiji. A tudi v tem primeru se je razkrila tajna zgodovina – ki osvetljuje, kako sprevrženo je postalo globalno monetarno reguliranje.

Pomoč Grčiji so podpirale le Združene države Amerike in izrazito premočno zastopane države članice Evropske unije. Druge pomembne razvijajoče se države so temu ostro nasprotovale in brazilski predstavnik je to imenoval »pomoč grškim zasebnim upnicam, zlasti evropskim finančnim ustanovam«. Ukrep je obsojal celo švicarski predstavnik.

Medtem ko so se strahovi pred nenadnim zlomom evrskega območja umaknili dolgi razpravi o tem, kako pokriti stroške s pomočjo upnikov in odpisov, bo položaj IMF vse bolj zapleten. Čeprav naj bi bil nad drugimi upniki, lahko pričakuje zahteve za zmanjšanje vrednosti dela posojil, ki jih je odobril. Revnejše države z razvijajočim gospodarstvom bi se takšni potezi uprle, saj njihovi državljani ne bi smeli poravnavati računa zaradi fiskalne razuzdanosti veliko bogatejših držav.

Celo prvotni zagovorniki sodelovanja IMF se zdaj obračajo proti njemu. Uradni predstavniki EU so ogorčeni zaradi očitnih prizadevanj, da bi v evropskih državah dolžnicah pridobil podporo s pozivi k popolnemu odpisu dolgov, ki jih ni odobril on. Ameriški kongres ni podprl povečanja virov IMF – kar je zapisano v mednarodnem dogovoru, ki so ga sklenili na vrhunskem srečanju G 20 iz leta 2010.

Medtem ko bo ogorčenost, ki je sledila imenovanju še enega Evropejca na mesto direktorja IMF leta 2011, verjetno zadostovala, da naslednji šef sklada ne bo iz Evrope, naglo pojemajoča vloga sklada pomeni, da to niti ne bo več pomembno. Kot kaže tajna zgodovina leta 2008, je pomembno, kdo ima dostop do zveznih rezerv.

Harold James je predavatelj zgodovine na univerzi Princeton in raziskovalec na Centru za mednarodne inovacije vodenja CIGI.

©: Project Syndicate, 2014