Neustrašni zmaj

Goran Dragić ima v štiriletni pogodbi s košarkarskim moštvom Phoenix Suns uradno zapisano letno plačo 7,5 milijona dolarjev. A dejansko mu vsako leto pripada le 6,5 milijona, saj je v pogodbi zapisana posebna klavzula. Dodatni milijon mu pripada le, če se uvrsti na vsakoletno tekmo vseh zvezd NBA, tako imenovani All-Star. Lastnik moštva Robert Sarver, ki je dogovor z Dragićem poleti 2012 sklenil kar na parkirišču pred domačo dvorano, si je zagotovo mislil, da je s tem igralca dodatno spodbudil, hkrati pa realno gledano prihranil štiri milijone v štirih letih. A že letos je zelo malo manjkalo, pa bi moral izkašljati dodatni milijon. In če bo Dragić nadaljeval meteorski vzpon, mu milijonski bonus prihodnje leto ne uide.

Njegova zgodba je vredna filma. Ko je pred šestimi leti prišel v NBA in je imel prvo leto težave s privajanjem na novo okolje, so ga nekateri razglašali celo za najslabšega igralca v ligi in mu prilepili vzdevek »Tragic«. A že drugo sezono so se pokazali obrisi vrhunskega igralca. Četrta četrtina tretje tekme drugega kroga končnice leta 2010 z moštvom San Antonia, ko je s 23 točkami sam povozil verjetno najboljše moštvo zadnjega desetletja, je ostala za vedno zapisana v spominu navijačev Phoenixa kot ena najbolj epskih predstav vseh časov. Goran Dragić je postal zmaj – »Dragon«.

Dragić po koristnosti za moštvo in napadalni učinkovitosti glede na statistične podatke sodi med prvih deset igralcev v ligi.

Tretja sezona bi morala prinesti njegovo dokončno uveljavitev in potrditev, da si zasluži naslediti legendarnega Steva Nasha na mestu Phoenixovega organizatorja igre. A sestava moštva se je precej spremenila in Dragić se preprosto ni ujel z novimi soigralci. Pozimi 2011 ga je doletel šok. Phoenix ga je prodal v drugo moštvo – Houston Rockets. Na hitro je moral pospraviti hišo v Arizoni in se zglasiti pri novem delodajalcu v sosednjem Teksasu. A izkazalo se je, da je bilo to za njegovo kariero dobro. Preživel je kruto resničnost menjav igralcev v ligi NBA in se v Houstonu navijačem hitro prikupil s hitrostjo, iznajdljivostjo in nepopustljivostjo. In naslednjo sezono, ko se je prvi organizator igre Houstona Kyle Lowry poškodoval, je Dragić prvič v karieri dobil priložnost poveljevati moštvu. Ni mu bilo več treba strahoma pogledovati proti trenerju, kdaj ga bo zamenjal. Imel je njegovo zaupanje. Imel je sposobnost. Končno je imel tudi samozavest. Spomladi 2012, tik pred iztekom prve pogodbe v ligi NBA, je pokazal, da ga je treba jemati resno. Tisto sezono je Houston pod vodstvom Dragića kljub poškodbi dveh najboljših igralcev le za las zgrešil končnico, Dragić pa si je ob izteku pogodbe močno dvignil ceno.

Glede na njegove letošnje predstave se pri Houstonu zagotovo držijo za glavo, da se takrat niso bolj potrudili za sklenitev nove pogodbe. Tako je spet pristal v Phoenixu. Steva Nasha ni bilo več in Dragić, ki je, ko je prvič igral za Phoenix, na dresu nosil številko 2, se je odločil sporočiti, kdo bo odslej glavni – izbral si je številko 1.

Tisto sezono je v tako rekoč vseh statističnih kategorijah imel najboljšo sezono v karieri. A kaj ko v moštvu ni bilo prave kemije, izidi pa so bili temu primerno slabi. Vedno zadržani in prijazni Dragić je nekajkrat celo javno oštel soigralce zaradi premajhnega truda. Zaradi slabih izidov je moštvo sredi sezone zamenjalo trenerja Alvina Gentryja, ki ga je Dragić imel tako rekoč za drugega očeta. Ko so imenovali le prehodnega trenerja do konca sezone, je bilo jasno, da je vodstvo rezultatsko nad sezono že obupalo. Letos je tako kazalo že na samem začetku sezone.

Letošnja sezona za Dragića na prvi pogled ni bila videti ravno obetavna. Potem ko je bil lani najboljši igralec katastrofalno slabega moštva, ki je osvojilo zadnje mesto v zahodni konferenci lige NBA, se je vodstvo odločilo, da je čas za temeljito prenovo in prevetritev. Postavili so novega športnega direktorja, ta pa je pripeljal neizkušenega trenerja in odprodal večino najboljših košarkarjev in na njihovo mesto povečini pripeljal nedokazane talente in odpadnike, ki se jim v drugih moštvih ni uspelo uveljaviti. Vsi komentatorji so v en glas napovedovali, da bodo v Phoenixu to sezono žrtvovali za prihodnost, da moštvo preprosto ni dovolj nadarjeno in bo zato spet prikovano na dno lige. Dokler niso igralci stopili na igrišče.

Phoenix je dobil novo zvezdo. A legende v ligi NBA se ustvarjajo v končnici. Dragić mora svoje moštvo tja šele popeljati.

Prav vsi komentatorji so se bili prisiljeni posipati s pepelom. Phoenix se še vedno bori za uvrstitev v končnico, med 16 najboljših moštev lige, in to v strahovito močni zahodni konferenci. Njegov vodja in najboljši igralec je Goran Dragić. Med poznavalci velja prepričanje, da je prav on največji osmoljenec letošnjega izbora igralcev za tekmo All-Star. Statistika je namreč jasna. Dragić po koristnosti za moštvo in napadalni učinkovitosti sodi med prvih deset igralcev v ligi. Na uradni lestvici najkoristnejših igralcev (MVP) lige NBA trenutno zaseda sedmo mesto. Njegove predstave postajajo vse bolj spektakularne. Rekordni strelski izkupički se kar vrstijo. Nedavno je z zanj rekordnimi 40 točkami lastnoročno pokopal New Orleans. Zadnje točke je v domači dvorani dosegel ob vzklikih gledalcev »MVP«. »Dragić je brez dvoma najbolj razburljiv igralec v letošnji sezoni lige NBA,« so zapisali na uglednem košarkarskem blogu Grantland.

V protinapadih in prodorih redno smeši nasprotnikovo obrambo in neustrašno dosega koše, čeprav so njegovi nasprotniki najboljši obrambni igralci v ligi. Če mu zaprejo pot do koša, poda kateremu od soigralcev, ki zaradi njegovega prodora ostane sam na črti za tri točke, ali pa preprosto stopi korak nazaj in zadene s polrazdalje. Natančnost pri metu je verjetno najpomembnejša individualna izboljšava, ki mu je omogočila vzpon med zvezde. Kot je rekel njegov trener Jeff Nornacek: »Na začetku sem si ob njegovem metu mislil, da bo žoga morda šla skozi obroč, morda pa tudi ne. Zdaj kar nekako pričakujem, da bo zadel.« V prejšnji sezoni je Dragić iz igre zadel približno 43 odstotkov metov. Letos jih zadene več kot 50 odstotkov. Morda na prvi pogled to ni tako velika razlika, a prav ta razlika loči dobre igralce od vrhunskih. Pravzaprav je Dragić eden od le treh igralcev v ligi, ki ohranjajo povprečje več kot 20 točk in šest podaj na tekmo ob več kot 50-odstotnem metu. Poleg njega sta to še oba superzvezdnika lige NBA Kevin Durant in LeBron James.

Z Dragićem na igrišču je Phoenixova igra preprosta in učinkovita. Ko on skrbi za organizacijo napada, ima Phoenix statistično gledano, po povprečju doseženih točk na napad, najboljši napad v ligi. Ko počiva na klopi, se učinkovitost občutno zmanjša.

Čeprav je bila statistika moštvene učinkovitosti vse od začetka jasno na Dragićevi strani, so mediji dobre izide sprva pripisovali predvsem novi pridobitvi Phoenixa, organizatorju igre Ericu Bledsoeju, Dragićevemu soigralcu v prvi peterki. Tako kot v Houstonu pred dvema letoma je bila tudi v tej sezoni šele poškodba soigralca priložnost, da je Dragić pokazal svojo pravo vrednost. Bledsoe je moral tik pred novim letom na operacijo kolena, po kateri je potrebno nekajmesečno okrevanje. Komentatorji so bili prepričani, da to pomeni konec presenetljivo dobrih iger Phoenixa. A so, kot že ničkolikokrat doslej, pozabili na Dragića, številko 1. To je njegovo moštvo.

Ustanovitelj Grantlanda, košarkarski analitik Bill Simmons, ga je po zmagi nad vodilnim moštvom lige Oklahomo prejšnji teden, na kateri je sicer dosegel »le« 22 točk, a zadel nekaj odločilnih metov v tesni končnici, uvrstil v svojo prvo peterko celotne lige.

Steve Nash je dobil dostojnega naslednika. Phoenix je dobil novo zvezdo. Nedavno se je v vrsto za Dragićev avtogram postavilo več kot 600 ljudi. A legende v ligi NBA se ustvarjajo v končnici. Dragić mora svoje moštvo tja šele popeljati.