Z Marxom v EU

V odzivu Matjaža Hanžka v prejšnji številki Mladine na kolumno Vlada Miheljaka je več neresničnih trditev in samosvojih interpretacij, ki stranko Solidarnost pred bralci Mladine prikazujejo v podobi, v kateri se ne prepoznamo in ki si je ne zaslužimo. Zato predstavljamo lastni opis poskusov povezovanja na slovenski levici.

Civilno družbena gibanja, ki so ustanovila Solidarnost, so nastala skupaj s številnimi drugimi gibanji vzporedno in kot posledica protestniškega vrenja, ki je preplavilo Slovenijo pred dobrim letom dni. Na sestanku, za katerega je dal pobudo Odbor za pravično in solidarno družbo in na katerem so se zbrali predstavniki številnih novih pa tudi obstoječih gibanj in neparlamentarnih strank, je prevladalo spoznanje, da se bodo protesti z ulic slej ko prej morali preseliti v parlamentarne klopi in da so zanj potrebne stranke. Večina, tudi Odbor, se je nagibala k ustanovitvi enotne nove stranke (plan A), v primeru neuspeha zaradi prevelikih programskih razlik pa bi bila pred volitvami nujna vsaj ohlapnejša koalicija (plan B). Obstajala je tudi tretja skupina gibanj, ki so na načelni ravni nasprotovala ustanavljanju strank kot preseženi obliki demokracije. Do resnejše razprave, da bi se nova gibanja pridružila kateri od obstoječih izvenparlamentarnih strank, ni prišlo nikoli; prevladalo je mišljenje, da je zahteve državljanov, ki so se solidarizirali s protestniki in domala plebiscitarno zahtevali družbeni zaokret, mogoče najbolj verodostojno zajeti v programu nove stranke.

Zaradi teh pobud so Odbor pa tudi druga gibanja in stranke organizirali v lanskem letu več sestankov v različnih sestavah, na katerih so razpravljali o načinu povezovanja. Po logiki stvari je bil najprej na vrsti razmislek o planu A. Poleg Odbora ga je vsaj ena od strank (DSD) tako izrazito podpirala, da je napovedala svojo razpustitev, če bi tako povezovanje uspelo. Razpustitev strank torej ni bil nespodobna ponudba Odbora, kar očita Hanžek (sploh pa ne Solidarnosti, ki takrat in tudi nadaljnjega pol leta še ni obstajala!), pač pa logični sestavni del razprav (in pomislekov) ob planu ustanavljanja skupne stranke. Kasneje je DSD opustila razmišljanje v tej smeri. Člani trojice gibanj (Odbor, VLV in MND) so decembra 2013 ustanovili stranko Solidarnost, druga trojica (TRS, IDS in DSD) se je nekoliko kasneje povezala v koalicijo Združena levica, nedavno je bila ustanovljena stranka IDS, na obzorju je ustanovitev vsaj še ene stranke. Stranka Solidarnost je v svojih ciljih ohranila prizadevanje za povezovanje strank levice, pri čemer tudi danes ne izključujemo niti plana A niti B.

Zato nas preseneča Hanžkova vztrajnost, da bi po vsej sili odkril razlike med strankami, ki sestavljajo Združeno levico, in Solidarnostjo. Tako Solidarnosti podtika, da je nastala na pogorišču LDS, obenem pa ji oponese ustno izjavo člana vodstva Solidarnosti, češ da so njeni člani pravzaprav socialdemokrati, saj bi se on sam, če bi si želel socialdemokratske politike, vpisal v obstoječo stranko SD in ne bi ustanavljal druge. Pri tem seveda ve, da s to izjavo niso bili mišljeni slovenski socialni demokrati, saj je njihovo politiko pristajanja na neoliberalizem vladne koalicije Solidarnost večkrat obsodila.

Kako bo Hanžek običajnemu državljanu pojasnil razliko med socialno demokracijo (nad katero se zgraža) in demokratičnim socializmom, ki se mu je ravnokar zavezal? V podpisu svojega pisma se razglaša za socialista, kar pa je očitno postal šele nedavno. Program stranke TRS (pa tudi DSD) niti na enem mestu ne omenja izrazov socializem in kapitalizem; šele v programski deklaraciji TRSa iz marca 2013 najdemo pojem ekološki socializem. Kljub temu pa za razliko od Hanžka, ki tega ne priznava Solidarnosti, verjamemo, da on in njegova stranka čvrsto stoji na idejah in vrednotah demokratičanega socializma pa tudi socialne demokracije. Vemo, da z izjavo, da je socialist, ne sporoča, da je naklonjen nekdanjemu realnemu socializmu.

Naj za bralce ponovimo stavek iz povzetka našega programa: »Naša stranka prevzema in želi nadgrajevati velike pozitivne ideje socializma in liberalizma, obenem pa se bori proti njunima glavnima odklonoma: totalitarizmu in neoliberalizmu.« Bralci si program lahko preberejo na spletni strani Solidarnosti. Menimo, da tudi programi strank, ki sestavljajo Združeno levico, temeljijo na istih usmeritvah. Zaradi morebitnih razlik v oddaljenejših ciljih te stranke ne smejo zamuditi zgodovinske prilike za oblikovanje močnega levega bloka, ki je nujen za preokret današnje politike od služenja interesom mednarodnega in domačega kapitala k služenju interesom državljanov. Neupravičene obtožbe posameznikov nas zato ne bodo odvrnile od prizadevanj za povezovanje na levici.