Orwellovske prakse

Organizacija Novinarji brez meja vsako leto objavi poročilo, v katerem navede sovražnike interneta. Na seznamu so države, katerih oblasti imajo medije rade v tesnejšem primežu, nad komuniciranjem državljanov pa izvajajo večji nadzor kot druge. Države, kot so Belorusija, Severna Koreja, Sudan, Rusija in Savdska Arabija, so nekatere stalne članice tega kluba, v katerem do letošnjega poročila zahodne države niso bile občutneje zastopane. Leto 2014 je prelomno, na seznamu so se prvič znašle tudi Velika Britanija in ZDA.

Razlog so razkritja Edwarda Snowdna o delovanju ameriške agencije NSA in angleške službe GCHQ. Ta zaradi geostrateške lege Velike Britanije prestreza vsaj deset odstotkov svetovnega internetnega prometa, ker v bližini tamkajšnje obale tečejo kabli, po katerih spletni ponudniki pošiljajo podatke s celine na celino. GCHQ se je ob pomoči internetnih ponudnikov prisesal na kable in že od leta 2011 pregleduje podatke. Ameriški agenciji NSA se je načrt zdel tako dober, da je pomagala s financiranjem.

Pri sovražnikih interneta ne gre le za državne obveščevalne agencije, večina držav na seznamu cenzuro in nadzor izvaja na različne načine. V Severni Koreji in Siriji oblastem ni treba prositi internetnih ponudnikov, naj jim pomagajo pri vohunjenju za prebivalstvom, saj je internetna infrastruktura v državni lasti. Kitajske oblasti so tako lahko 22. januarja za 48 ur ugasnile internet, da se ne bi širile informacije o bančnih računih, ki jih ima politična elita v davčnih oazah.

Organizacijo Novinarji brez meja prav tako skrbi širjenje zasebnih podjetij, ki razvijajo orodja za prisluškovanje in jih prodajajo državam ter njihovim obveščevalnim agencijam, predvsem pa je skrb zbujajoče sodelovanje med sovražniki svobodnega interneta, saj se države pri uvajanju sistema nadzora zgledujejo druga po drugi. Kitajska recimo Iranu pomaga s tehnološkimi rešitvami: te naj bi mu omogočile vzpostavitev lastnega interneta, ki ne bi bil priklopljen v svetovni splet in bi bil seveda pod neposrednim državnim nadzorom.

Ukrepi cenzure in nadzora niso vedno tako visokotehnološki, nekatere manj razvite države se jih lotevajo s sprejemanjem drakonskih zakonov. V Gambiji tako poznajo zakon, ki zapoveduje 15 let kazni za ohlapno določeno »širjenje neresničnih informacij o oblasti«. Še širše so zakon napisali v Grenadi, kjer je za kazenski pregon dovolj že »uporaba elektronskega sistema ali naprave za pošiljanje žaljivih vsebin«. Savdska Arabija pozna celo licenciranje novičarskih spletnih strani; te morajo, preden začnejo delovati, pridobiti licenco pristojnega ministrstva.

Cenzura, nadzor in prisluškovanje naj bi bili doslej rezervirani za manj razvite, diktatorske države, z »razvitim« Zahodom naj ne bi imeli nič. S Snowdnovimi razkritji in opozarjanjem skupin, kot so Novinarji brez meja, pa se zavedanje o orwellovskih praksah oblasti seli tudi v Evropo in ZDA.