Mesojedec ma vas rad

Avio Pub
Rakitnik 1a, Prestranek
tel.: 05/720 13 1005/720 13 10 
www.aviopub.si
Letališki jedilni red je precej zapleten: od torka do četrtka od 10. do 22., ob petkih od 10. do 23., ob sobotah od 11. do 23. in ob nedeljah od 11. do 22. ure. Ob ponedeljkih je flota prizemljena. 05/720 13 10

Fino:
mesovje na žaru
črna pica

Ne tako fino:
mladi sir na žaru

Za resen steak, kaj malega prej in kaj sladkega po boste postojnski aviaciji odšteli približno 25 evrov.

Kakorkoli že se ljudski glas rad poheca iz znamenitega izliva simpatij, ki ga je slovenskemu ljudstvu, še posebej mladini (in ne Mladini) na postojnskem letališču namenil predprejšnji papež, pa je vendarle res, da se je na onem mestu vredno kdaj ustaviti – če že ne zaradi obujanja spominov na Wojtyło – pa zaradi tam delujočega lokala. Ta si je – kot je prišlo na uho Konzumove ekspertne skupine za primerjalno steakoslovje – v zadnjih letih pridobil naklonjenost mesojedskega življa od tod in tam.

Ekipa ob starošolskem hangarju in travnati vzletno-pristajalni stezi v osnovi stavi na nadstandardno ponudbo piva (bravo za trapiste), nekaj dobro izbranih buteljk in dve ognjišči: prvo je klasična picopeška krušna peč, drugo pa med oštirji očitno vedno bolj priljubljen keramični žar Big Green Egg. Kar se tiče pic: testo je tanko, rustikalno zdizajnirano v ne čisto popolne kroge, po robovih hrustljavo zapečeno ter po neapeljski šegi ne preveč obloženo (kar cenimo, ne nazadnje smo pristaši pečenih in ne kuhanih pic). Med številnimi oblogami smo – pametno! – izbrali črno, pri kateri je na testo namesto pelatov namazana tapenada iz črnih oliv, dodanih pa je nekaj rezin kuhanega pršuta in mocarele ter črne olive in sušen paradižnik. Sicer pa pici med preostalima uvodnima prigrizkoma – do skorajda čipsaste presušenosti pečenih rezin mladega sira, ki jih k življenju ni obudila niti stelja iz rukole, pinjol in olivno-balzamičnega preliva, ter fabriških artičok, ki so jih za poslednjo pot položili na mehko polento in opremili z mandlji, češnjevci in tržaško omako – niti ni bilo težko zasijati; vse skupaj je pač bila uvertura v mesno poglavje. Tu smo najprej glavnemu kurjaču z naročeno prato z rožmarinom nastavili sočnostno zanko, ki pa se ji je ognil v velikem loku: centimetrski rezini svinjskega hrbta sta bili sočni, mehki in okusni ter kot taki v ponos ognjenemu obdelovalcu. Takisto je moč reči tudi za nedolžno zagozdo govejega pljučnega fileja, ki bi jo bilo mogoče razkosati zgolj z vilicami, ter bolj kompakten, a vseeno mehak in malo bolj sladkast iz hrbta avstralskega goveda odrezan dvocentimetrski steak. Ob v kozarec za vlaganje zaprti panakoti s precej presladkim prelivom, odličnem tiramisuju in fletni piti/tortici je moč povzeti, da aviatičarji znajo predvsem z mesovjem, da pa tudi na tem področju po usvojenih tehnikah zorenja in pečenja čakamo na kakšno dodatno diverzifikacijo s poreklom in vzrejo mesa pa tudi na kakšno low & slow poglavje.