Evropske bližnjice do zaposlenosti mladih

Novi italijanski premier Matteo Renzi bi visoko brezposelnost med mladimi napadel z zniževanjem obremenitev dela. Takšen pristop ima veliko prednosti, pa ne le v Italiji, temveč povsod po Evropi, kjer neposredne in posredne obdavčitve za delodajalce in delovna mesta predstavljajo polovico vseh davkov, medtem ko davki na kapital predstavljajo le petino. A davčna reforma bo dolg in težaven podvig in obstajajo veliko hitrejši načini, da bi mlade vključili v delovno silo.

Pred tridesetimi leti sem se v svoji knjigi Svet brez dela (World Out of Work) temeljito poglobil v bič brezposelnosti, ki je takrat udaril Evropo. Ta bič zdaj spet šviga in zdi se bolj neizprosen kot kdajkoli. Vseeno pa obstajajo tri bližnjice, s katerimi bi lahko omilili zaposlovalno krizo v Evropi, čeprav se zanje ne zanima ravno veliko držav članic Evropske unije.

Prva bližnjica se ponuja sama po sebi: mlade podjetnike bi podprli z neverjetno širokogrudnimi bančnimi jamstvi in davčnimi olajšavami. Druga je veliko manj vpadljiva politika zviševanja zaposlenosti med ženskami, tako da bi poskrbeli za poceni ali celo brezplačne vrtce. Tretja pot je popolnoma skregana s prirojenim občutkom, in sicer bi brezposelnost med mladimi veliko lažje krotili preprosto tako, da bi na novo preračunali statistiko (vem, da to zveni kot ponarejanje, a vas prosim za malce potrpežljivosti).

Tudi pri tako preprostem predlogu, kot je ta, da bi čim več ljudi, zlasti mladih, spodbudili k podjetništvu, so države ubrale zgrešen pristop. Da, obstaja vrsta programov za pomoč začetniškim podjetjem in zagotavljanje centraliziranih storitev ter nasvetov v posebnih inkubatorjih. A prva ovira, na katero običajno naletijo podjetniki, so banke.

Banke sovražijo tveganje, začetniška podjetja pa so zelo tvegana. Evropska poslovna kultura v nasprotju z ameriško neuspeh stigmatizira. Ameriški mogotci imajo za neredko seboj vrsto bankrotov, preden zadenejo terno, v Evropi pa banke nikoli ne ponudijo druge možnosti – in so izjemno previdne že pri prvi.

Tukaj mora svojo vlogo odigrati država, in sicer z jamstvi, da bodo banke financirale odpiranje novih podjetij. V varčno naravnani Evropi, kjer so banke izjemno previdne pri dajanju posojil, da bi okrepile lastne bilance, bi prav z dodatnim jamstvom za podjetniške pobude zagnali gospodarsko rast. Veliko začetniških podjetij bo propadlo. Pa kaj? Gospodarska dejavnost samo zaradi njihove ustanovitve bi pripomogla k svežim davčnim prilivom, ki bi več kot samo pokrili strošek javne blagajne.

Ključni dejavnik pri jamstvih države za podjetniška posojila je preprostost. Bistvo birokracije je zapletenost, kar je največja ovira za vsa začetniška podjetja. Do koristi zaradi podpornih shem je treba priti preprosto, čeprav so pravila igre, ki temeljijo na zdravi pameti, občutljivejša za zlorabo kot zapleteni zakoni. A neoviran dostop je bistven, enako kot večletne davčne olajšave (stroške tega bi pokrili z manjšim številom bankrotov).

Politiki in novinarji pogosto namigujejo, da ljudje konkurirajo za službo, s čimer hočejo povedati, da bi več žensk v evropski delovni sili pomenilo manj služb za moške. To seveda ne drži: ekonomisti se posmehujejo predstavi, da obstaja končno število delovnih mest, ki jih je mogoče razdeliti; to naj bi bilo jedro zmote o trgu z delovno silo. Delati mora čim več ljudi, saj s tem pospešujemo gospodarsko dejavnost in od nje odvajamo davke.

Pomen tega lahko ponazorimo s primerom Združenih držav Amerike, kjer McKinseyjevi analitiki ocenjujejo, da je živahnejše vključevanje žensk med zaposlene od sedemdesetih let pripomoglo h kar 25-odstotnemu povečanju ameriškega gospodarstva. V severni Evropi, zlasti v Skandinaviji, je zaposlenih več kot 70 odstotkov žensk, medtem ko jih je v južni Evropi manj kot polovica. Pomemben zaviralni dejavnik, to je visoka cena varstva in vrtca, bi lahko odpravile države.

Zdaj pa še statistična bližnjica. Podatki o stopnji brezposelnosti med mladimi (to so ljudje, mlajši kot 24 let) – v Grčiji in Španiji je okoli 55-odstotna, približno 40-odstotna v Italiji in 30-odstotna na Irskem – so tako srhljivi, da ohlajajo politične pobude. Kljub temu te podatke spreobračajo, in sicer z upoštevanjem mladih in starejših hkrati. Če pa število mladih ljudi brez dela vzamemo kot delež mlade populacije, brezposelnost med mladimi upade na 19 odstotkov v Španiji, 13 v Grčiji, dvanajst na Irskem in osem v Italiji. To je sicer še vedno preveč, vendar se ob teh podatkih programi usposabljanja in odpiranja delovnih mest zazdijo realistični, ne več brezupni.

Ob evropskih težavah z brezposelnostjo pomaga tudi, če se opomnimo, da največji dolgoročni izziv ni pomanjkanje delovnih mest, temveč vse očitnejše pomanjkanje delovne sile, ki bo posrkalo gospodarsko vitalnost članic Evropske unije. Rast je tesno povezana s spremembami na trgu z delovno silo. Medtem ko so ZDA blagoslovljene z rastočim številom prebivalcev (do sredine stoletja naj bi se povečalo s 300 na 400 milijonov), nad EU preži prekletstvo demografskega upada (do sredine stoletja na 450 milijonov v sedanjih pol milijarde).

Tudi če bi se Evropejci zavedli, da potrebujejo priseljence in jih do leta 2050 sprejeli sto milijonov, se trg delovne sile ne bo povečal. Staranje prebivalstva bo poleg tega zmanjšalo razmerje med upokojenci in zaposlenimi. Danes na vsakega upokojenca pridejo štirje zaposleni; do sredine stoletja bosta ostala le dva zaposlena na upokojenca. Evropa torej ne sme več zapravljati časa in si ne more privoščiti, da bi zgrešila bližnjice do povečevanja zaposlenosti.

Giles Merritt je urednik političnega zbornika Europe's World in vodja bruseljskih možganskih trustov Friends of Europe in Security & Defense Agenda

© Project Syndicate, 2014