Dežela svetohlinstva

Letalske karte

Gregor Virant, politik, ki je sedel v nekaj vladah in v imenu čiste politike ustanovil svojo stranko, se je ujel v past lastne preračunljivosti. Pri popustih za letalske karte gre namreč ravno zato – za preračunljivost in svetohlinstvo. Ko je časopis Dnevnik razkril, da si je Virant s pomočjo znancev urejal ugodne letalske karte in da je to počel kot minister, bi lahko nakupe priznal, a hkrati povedal, da je to nekaj običajnega. Adria Airways je, kot je ugotovila tudi Komisija za preprečevanje korupcije, tovrstne prijateljske popuste sistemsko omogočala. A trditve, da pri nakupih ni bilo nič narobe, so neprepričljive. Če bi bilo to res, v času ministrovanja v prvi Janševi vladi Virantu poceni zasebnih kart ne bi posredno urejala prijateljica Mojca Braz, kasneje članica Državljanske liste, prav tako pa bi Virant vse nakupe in popuste razkril. Tega ni storil.

Sistem ugodnih letalskih kart za ljudi z dobrimi referencami je bil na Adrii Airways, gre za družbo v državni lasti, že desetletja takšen, da so tem in onim, politikom, javnim funkcionarjem, gospodarstvenikom, policistom, sodnikom, takšnim in drugačnim stalnim strankam, družinskim članom, estradnikom, prijateljem, novinarjem prodajali letalske karte po nižjih cenah kot navadnim smrtnikom. Virant je izkoristil prijateljske zveze, nedvomno tudi svojo politično in družbeno moč. Pri vsaki karti je privarčeval kakšnih 100 evrov, ne veliko, a v letih je znesek tako čez palec visok okoli 5000 evrov. Danes letalske karte do Frankfurta, če jih rezerviramo za mesec vnaprej, stanejo okoli 250 evrov, Virantu jih je sošolec prodal za 150 evrov. Vseeno je za politika, ki javno pridiga o boju zoper korupcijo in neupravičene privilegije, to nerodno, o sebi ustvarja vtis neomadeževanega politika, hkrati pa počne enako kot tisti, ki jih preganja.

Ni treba, da bi bili svetohlinski tudi mi. Stvari, ki jih počne borec proti korupciji, počno tudi drugi. Državljani. Tisti, ki obrtnike plačujejo na roko, ki preskakujejo vrste pri zdravnikih, ki se z znanci na počitniških agencijah dogovarjajo za dodatne popuste. Če bi slehernik poznal komercialnega direktorja letalskega prevoznika, bi ga gotovo poklical, poklical bi tudi svojega sošolca, bančnega uslužbenca, ki ureja stanovanjske kredite. Popustom prek zvez in poznanstev se je težko odreči. Slovenci bi bili nenavaden narod, če bi se jim res.

Če bi slehernik poznal komercialnega direktorja letalskega prevoznika, bi ga poklical, poklical bi tudi svojega sošolca, bančnega uslužbenca, ki ureja stanovanjske kredite.

Vendar ne gre le za povprečne državljane. Virant ni edini politik, ki ga je zaneslo na pota koruptivnosti. Ob stampedu na Viranta so mediji pozabili, da je Janez Janša od podjetja Imos za zemljišče ob Soči dobil nekajkrat več denarja, kolikor je bilo vredno, Imos pa je v zameno v času Janševe vlade od države za različne posle dobil več kot 69 milijonov evrov izplačil. Mediji so pozabili, da je prejšnja vlada kljub konfliktu interesov na mesto izvršnega direktorja Družbe za upravljanje terjatev bank imenovala poslanca Andreja Širclja. Šircelj je za nekajmesečno delo dobil več kot 50.000 evrov, na položaj pa je bil imenovan v začetku lanskega februarja, ko je bilo že jasno, da bo Janševa vlada padla. Mediji so pozabili, da je Pošta Slovenija, še eno podjetje v državni lasti, pred volitvami leta 2008 brezplačnikoma Slovenski tednik in Ekspres, propagandnima glasiloma SDS, omogočila visoke popuste, kar je ugotovilo tudi računsko sodišče. Mediji so pozabili, da je neki vplivni politik že izkoristil podarjene letalske karte. Pravzaprav je šlo celo za zasebno letalo, ki je leta 2004 ministra za zunanje zadeve v odstopu Dimitrija Rupla iz Londona kot zvezdo pripeljalo na zborovanje Zbora za republiko. Račun naj bi podjetju Air Sierra poravnala Nova revija, ki si je od prihajajoče vlade obetala koristi. Na koncu račun ni bil plačan, najprej je šlo v stečaj letalsko podjetje, pred nekaj meseci pa je v stečaju končala Nova revija. Podobnih primerov je veliko, vse od prijateljskega kredita Simoni Dimic do javnega financiranja projekta Državljanska vzgoja, ki ga je omogočil nekdanji šolski minister Igor Lukšič.

Vseh teh primerov ne navajamo, da bi opravičili Gregorja Viranta. Nasprotno, a za vse politike bi morala veljati enaka pravila. Vprašanje, kaj naj stori Virant, pa je brezpredmetno. Ko so nemškega predsednika Christiana Wulffa mediji obtožil korupcije, je odstopil. Na koncu se je pred sodiščem zagovarjal samo zaradi enega primera, domnevno neupravičenega financiranja obiska Oktoberfesta v višini 720 evrov. Tudi v tem primeru tožilstvo ni bilo uspešno.

V nasprotju z Wulffom Virant o odhodu iz politike ne razmišlja.