Koga sprašuje EU, po kateri poti naj gre?

Poglejmo nekaj dejstev v zvezi s finančno perspektivo 2014-2020. Za Slovenijo bodo evropska sredstva iz te perspektive predstavljala glavnino razvojnih sredstev, saj naša država glede na razmere ne premore resnejših lastnih razvojnih sredstev. Razvoj v naslednjih letih bo torej pretežno financiran z evropskimi sredstvi, iz naslova kohezijskih, regionalnih in drugih skladov. Vemo tudi, da so razpisi za pridobivanje evropskih sredstev pripravljeni v skladu s temeljnimi strateškimi dokumenti Evropske unije in držav članic.

Zdaj poglejmo še časovnico nastajanja določenih strateških dokumentov. Ključni evropski strateški dokument, ki določa smer financiranja v naslednjih sedmih letih, je strategija Evropa 2020, ki jo je pripravila Evropska komisija. Ta dokument je bil sprejet leta 2010. Ključni slovenski dokumenti, ki nam bodo omogočali prijave na evropske razpise, so Strategija razvoja Slovenije 2014-2020, Program državnih razvojnih prioritet in investicij (DRPi) ter Partnerski sporazum Slovenije z Evropsko unijo in še niso bili potrjeni, niti eden izmed njih.

In gremo še naprej na regionalno raven znotraj naše države, Regionalni razvojni programi (RRP) prav tako še niso bili potrjeni, mnogi še niti pripravljeni niso. V tem trenutku, ko smo že vstopili v novo finančno perspektivo, imamo torej potrjen samo najvišji strateški dokument, tj. strategija Evropa 2020.

In kako bi si naiven »državljan Evrope«, nekje z obrobja njene geografske podobe, logično predstavljal načrtovanje razvoja Evrope? Najprej bi na lokalni ravni identificiral potrebe lokalnega okolja, potem bi na regionalni ravni iskal širše sinergije, nato bi na nacionalni ravni iskal ravnotežje med regionalnimi prioritetami in skupnimi nacionalnimi potrebami in šele nato bi vstopil v unijo držav, oborožen s poznavanjem lastnih potreb, pripravljen na pogajanja, od česa država ne sme odstopati in kje lahko popušča v prid unije.

Slovenija je v tej zgodbi na celi črti pogrnila. Leta 2010, ko je Evropska unija sprejemala svojo strategijo, se je slovenska politika ukvarjala sama s sabo. In če smo že morali zamuditi prvi vlak, smo v lanskem letu, zadnjem letu pred novo finančno perspektivo, zamudili še drugega. Kot pravi amaterji smo v naši državi v lanskem letu kaotično in precej po »šerifovsko« vse počez vzporedno pripravljali (ne pa še potrjevali) Strategijo razvoja Slovenije 2014-2020, DRPi, RRP-je in Partnerski sporazum. Evropska unija je, povsem upravičeno, Partnerski sporazum zavrnila, ker ni odražal jasnih smernic države.

V tej zvezi imamo tri probleme. Imamo očitno top-down Evropo, kjer en organ kot je Evropska komisija zmore strateško misliti v imenu 500 milijonov prebivalcev in v imenu teh 500 milijonov glav leta 2010 domisliti, da vsi skupaj potrebujemo »pametno, trajnostno in vključujočo rast«, kot so suvereno zapisali v strategiji Evropa 2020. Imamo tudi drug problem, in sicer problem skrivanja partikularizma za idejo strategije. Priznati moramo, da je strategija Evropa 2020, kot večina strategij, všečen dokument. Dejstvo pa je, da so strategije vselej pisane »za nekoga«, torej »všečno za nekoga«, torej kot dokument, s katerim se nekaj pridobiva.

Kaj je pridobila Evropska komisija s tem všečnim dokumentom? Pridobila je zaupanje, mandat, da razporeja sredstva v skladu s to strategijo. Vendar pa so strategije, poleg tega da so všečni dokumenti, vselej tudi prazni dokumenti. Tudi če so ključne besede v evropski strategiji »smart«, »trajnost« in »vključevanje«, ni v tem dokumentu ničesar, kar bi preprečevalo, da bodo javna sredstva ponovno porabljena za uresničevanje partikularnih interesov, ki se vselej uspešno skrijejo pod krinko (praznih) strategij. In tretjič, imamo očitno nefunkcionalno državo, ki ni sposobna pravočasno spraviti skupaj niti teh všečnih, vsebinsko praznih dokumentov.

Posledično imamo trikratno škodo. »Državljanom Evrope« se odvzema pravica do zamišljanja lastne prihodnosti, hkrati pa se jim krči razvojni besednjak na raven 50 besed, ki tvorijo sveto pismo pridobivanja evropskih sredstev. Nadalje se tem istim »državljanom« prodaja iluzija reda, kjer v praksi vlada partikularizem interesov. In tretjič, posebej za prebivalce Slovenije, naši predstavniki niti znotraj te igre skrivalnic, ki jim je sicer dobro poznana, ne znajo igrati tako, da bi ustvarili primerne pogoje za tok evropskih sredstev v našo državo. Vprašanje, ki se mi tukaj zastavlja: Kakšna bi bila bottom-up Evropa?

Dr. Karolina Babič je vodja Centra alternativne in avtonomne produkcije – CAAP v Mariboru. Po izobrazbi je filozofinja in se tako praktično kot teoretično posveča temam razvoja novih družbenih praks in alternativnih ekonomij.