Delavci

Grega Repovž je slikovito predstavil zmedo, ki vlada v družbenih odnosih pri nas zaradi drugačnega (lahko bi rekli bolj primernega za meščansko demokracijo) poimenovanja določenih pojmov in pojavov. K temu smo še dodali sramežljivo izmikanje pri sklicevanju na dobre prakse iz preteklosti, ker naj bi bila to nostalgija po časih samoupravnega socializma, to je pa seveda nesodobno, če ne že okvalificirano, da je to težnja vračanja v totalitarizem. Ti pravoverni čuvaji večstrankarskega kapitalističnega sistema so povsem spregledali, da je imel naš samoupravni socialistični sistem vgrajene vse dosežke modernih socialnih držav, razširjene s pravicami zaposlenih pri soupravljanju v podjetjih in pri drugih družbenih zadevah. Ker jim je tuje vse, kar je bilo dobrega v preteklosti, je postala družbeno sprejemljiva praksa, da se položaj zaposlenih pri nas, in tudi marsikje v Evropi, vse bolj prilagaja delovnim in socialnim standardom, ki veljajo za nerazvite neevropske države. Po zdravi pameti in če bi nosilci gospodarskega in političnega odločanja imeli količkaj socialnega čuta do prebivalstva v svoji državi, bi moralo biti ravno obratno. Razviti bi morali vztrajati v mednarodni menjavi z nerazvitimi, da le-ti upoštevajo minimalne socialne in okoljske standarde pri svojih zaposlenih in se s tem prilagajati razvitim državam.

Žal takšno, na glavo obrnjeno politiko odločno izvaja EU prek svoje znamenite trojke, z zahtevo, da se v čim krajšem času s politiko drastičnega varčevanja doseže ravnotežje v javnih financah. Nosilec takšne politike je predvsem večinska evropska ljudska stranka, ki se hvali, da ta politika že daje pozitivne rezultate, ker se je začelo rahlo oživljanje gospodarstva. Nočejo pa videti, da so države, ki se zdravijo po tem receptu vedno bolj zadolžene, da jim propada zdravstvo, izobraževanje, raziskovalna dejavnost (ob deklariranju EU, da se razvijamo v družbo znanja), da o velikih problemih z nezaposlenostjo sploh ne govorim.

Zakaj vse to omenjam? Zato, ker tudi v Sloveniji uživamo vse te dobrote napačne politike EU. Prebivalci so večinoma nad tem ogorčeni. In glej ga vraga. V pripravah na volitve v Evropski parlament je bila napravljena anketa o možnostih kandidatov posameznih strank za izvolitev. Anketa je pokazala, da imajo daleč največ možnosti za izvolitev kandidati strank, ki pripadajo evropski ljudski stranki. Sprašujem se, ali se anketiranci zavedajo, da s tem potrjujejo sedanjo politiko rušenja življenjsko pomembnih družbenih struktur. Ali bomo še vnaprej prenašali, denimo, dolge čakalne dobe pri zdravnikih, posebno še na urgencah, ko nujno potrebujemo takojšnjo pomoč zdravnikov? Ali naj dočakamo tudi to, da bodo zmanjšali tudi pokojnine, kar vedno znova napoveduje finančni minister Čufer itd.

Ob teh pripravah na volitve še dve opombi. Stranki NSi-Krščanski demokrati in SLS sta se odločili za skupen nastop na volitvah, kar se mi zdi pametno. Toda preseneča nosilec liste Lojze Peterle. Kako je mogoče, da je nekdo nosilec liste, ki je bil predsednik vlade, ko so sprejeli predpise, s katerimi so nastali »izbrisani«, to so ljudje, ki so jim z odvzemom pravice do stalnega prebivališča neverjetno zagrenili življenje, in zaradi katerih bo slovenska država, zaradi vsaj delne poprave krivic, imela zelo velike finančne izdatke. Če se že Lojze Peterle ne čuti odgovornega za ta fiasko slovenske države, bi to odgovornost morali čutiti vsaj v obeh strankah, ki gradita svojo politiko na krščanskih vrednotah.

Presenetljivi so tudi visoki obeti za kandidate SDS, ki gradi kult osebnosti po vzoru iz Severne Koreje (poskušam ujeti slikovitost izražanja Janeza Janše), kar so pokazali ljubljenemu vodji ob zadnji razpravi v zadevi »Patrija«. Zavzemajo se za demokracijo, strastno pa rušijo institucije pravne države, ki so pogoj za delovanje demokracije. Za uveljavljanje svoje politike kliče pomoč iz tujine. Sklicuje se na evropske vrednote, toda tak-

šno početje SDS-a ni zaznati v razvitih evropskih demokracijah. Zato se sprašujem ali sploh sodijo v evropski parlament.

Tiste slovenske stranke, ki se zavzemajo za bolj socialno evropsko politiko naj se združijo ob minimalnem skupnem programu, če želijo dobro prebivalcem Slovenije in prebivalcem v drugih članicah EU. Prenehajo naj že razpravljati med seboj, kdo je res »tapravi«, ker bomo sicer, skupaj z njimi, vsi na izgubi.