Spreminjanje zgodovine

Skoraj natančno pred dvajsetimi leti, 20. marca 1994, v nedeljo, malo po osmi uri zvečer, so pripadniki vojaške policije in vojaške specialne brigade Moris ustavili civilni avtomobil Milana Smolnikarja.

»Predme je zapeljal Njavro (Božidar Njavro, eden izmed poveljnikov Morisa, op. p.) z modrim audijem. Ustavil sem vozilo, čeprav bi takrat morda še lahko pobegnil. Kljub temu sem ustavil, pritisnil sem na gumb za centralno zaklepanje vrat in čakal. Od zadaj sta pripeljala bel kombi in džip, tako da sem bil obkoljen,« je v bolnišnici za Mladino pojasnjeval pretepeni Smolnikar. »Takrat je iz avta skočil Njavro s pištolo z laserskim merilnikom, nameril je vame in rekel: Svinja, ubili te bomo, vse vas bomo aretirali. Takrat so bili okoli avtomobila tudi drugi. Zaradi laserskih merilnikov na njihovem orožju je bilo v mojem avtu kot v diskoteki. Njavro je nato ukazal, naj razbijejo avtomobilske šipe. S kopiti so začeli razbijati šipe … za nekaj časa, morda le za trenutek, sem takrat izgubil zavest. Tiščali so me ven in potem sem si rekel, da bo bolje, če stopim iz avta. Takoj so me položili na tla in mi nataknili lisice.« Nato so Smolnikarja odpeljali na sedež vojaške obveščevalne službe, stražila sta ga dva vojaka, šele po kakšni uri, dveh so ga pripeljali v bolnišnico, Smolnikar pa je lahko poklical odvetnika.

Devet dni kasneje je bil Janez Janša, tedanji obrambni minister, zaradi objektivne odgovornosti razrešen. Razrešitev je predlagal tedanji predsednik vlade Janez Drnovšek.

Nevarni čas

Tako se je začela (in končala) afera Depala vas. V resnici je to zgodba o tem, kako so policisti in kriminalisti začeli preiskovati nezakonito trgovino z orožjem. Šlo je za preiskavo dejanj vojakov in drugih posameznikov, zbranih okoli obrambnega ministra Janeza Janše. Razmere so bile napete, vojakom, prepričanim, da so zaslužni za nastanek države, ni šlo v glavo, kako je mogoče, da si jih nekdo, pa čeprav gre za policijo te iste države, upa preiskovati. Kdo si drzne preiskovati njih, osvobodilno vojsko, ki jo slavi narod?

V tem konfliktu med policijo in vojaškimi osebami so svojo vlogo odigrali agenti, dvojni agenti, zaupni dokumenti in njihovi ponaredki, vanj so bil potisnjeni politiki, mediji, ministri, govorilo se je o državnem udaru. Vojaki so brez dovoljenj izvedli vajo desanta na obrambno ministrstvo, enota specialne policije pa je zaradi informacije, da naj bi jih specialna brigada ministrstva za obrambo napadla, dvignila stopnjo bojne pripravljenosti. To je bil nevaren čas. In ponovimo, vse je bilo povezano s preiskavo o preprodaji orožja.

Afera Depala vas bi bila v slovenski politiki že pozabljena, če nanjo vedno znova ne bi opozarjal Janez Janša. Tako je Janša pred dnevi ob predstaviti nove izdaje Okopov razkril še eno »skrivnost«, ki naj bi pritrjevala njegovi tezi, da je bila celotna zgodba okoli Depale vasi zrežirana samo zato, da so Organizacija, Udbomafija, strici iz ozadja ali kdorkoli že ostali na oblasti. Tokrat je Janša spomnil na pričanje javnosti popolnoma neznanega Radenka Radojčića, ki naj bi razkril, kaj da se je pravzaprav dogajalo. Pričanje je že nekaj let dosegljivo na internetu, prek različnih strani in virov, med drugim tudi na spletnem portalu hrvaškega generala Slobodana Praljaka, ki je odgovoren za porušitev starega mostarskega mosta, lani pa je bil v Haagu zaradi zločinov proti človeštvu obsojen na 20 let zapora.

Prebegli vohun

Radenko Radojčić je bil uslužbenec strokovnih služb Centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvaške ter sodelavec vojaških in civilnih varnostih služb Jugoslavije. Od leta 1990 je bil eden od operativcev kontraobveščevalne službe Jugoslovanske ljudske armade (KOS). Med drugim je na začetku vojne na Hrvaškem organiziral operacijo Labrador oz. Opera, v kateri je kontraobveščevalna služba na židovskem pokopališču postavila bombe. Eksplozija bombe naj bi prikazala fašistoidnost tedanje hrvaške oblasti. Leta 1994 se je Radojčić predal hrvaškim oblastem, na procesu v Zagrebu je bil oproščen. Radojčič je med zaslišanji na Hrvaškem dal dolgo izjavo o svojih aktivnosti, o svojih sodelavcih, med drugim je na nekaj straneh omenil bivanje v Sloveniji. Ta del pričanja nekdanjega obveščevalca Jugoslovanske ljudske armade je za Janšo dokaz, da naj bi bil v ozadju Depale vasi Milan Kučan.

Ne gre za nobeno zaroto Milana Kučana, gre za temeljno vprašanje, kaj je v demokracijah dovoljeno vojski in kaj ni.

Ko je Radojčić prišel iz beograjskega vojaškega zapora, zaprt naj bi bil zaradi poveljniških obračunov znotraj Jugoslovanske ljudske armade, je bil brez sredstev za preživljanje.

Avgusta 1993 je prišel v Slovenijo. Pravzaprav so ga sem pripeljali, saj jim je obljubil, da bo razkril mrežo agentov. Radojčić je bil nameščen v stanovanje na Rojčevi 22/11, v enem izmed »vojaških blokov« v ljubljanskih Mostah, agenti, s katerimi se je pogovarjal, pa so ga med drugimi vozili na Bled in v Bohinj, da se je počutil »kot na izletu«. Bil je v stiku predvsem z Antonom Peinkiherjem, enem izmed ljudi, ki jih je Janša te dni na tiskovni konferenci obtožil, da naj bi zrežirali afero Depala vas. Slovenski obveščevalci so torej s pomočjo Radojčića želeli razkriti mrežo agentov jugoslovanske obveščevalne službe. »Na tem področju jim v resnici nisem mogel pomagati, še najmanj ne v rekonstrukciji mreže slovenskih sodelavcev bivše JLA v Sloveniji,« je med drugim povedal v svoji dolgi izjavi.

In kaj je zmotilo Janšo? Radojčić je med drugim dejal, da naj bi ga sredi septembra 1993 Anton Peinkiher pozval, naj pripravi skico načrta psihološko-propagandnih akcij, s katerimi bi zrušili ministra Janšo. Kljub pomislekom naj bi Radojčić skoval ta načrt. Šel naj bi takole: »Neka anonimna projanševska struktura naj bi napadla Drnovška in Kučana. Drnovška, da je homoseksualec, s pomočjo dokumentov, in da je jugonostalgik in udbomafijec.« Podobno naj bi bilo s Kučanom, le da naj bi bil ta vpleten v pranje denarja pri aferi Hit, povezan pa naj bi bil tudi s prostitutkami. V drugi fazi naj bi druga stran napadla Janšo, češ da terorizira Slovenijo in da trguje z orožjem, domnevni Janšev krog pa naj bi novinarjem zagrozil, da bodo razkrili, da so sodelavci Udbe in Kosa. Vratolomni scenarij obveščevalca se še ni končal: desne fašistične strukture naj bi začele podpirati Janšo, pojavili bi se očitni ponaredki udbovskih dosjejev, zato bi mediji na koncu podprli Kučana in Drnovška, Janša pa bi bil odstavljen. »Peinkiher je bil zadovoljen s planom, dejal je, da je to tisto, kar potrebujejo, in da se oni s takšnim načinom dela do sedaj niso ukvarjali,« je še povedal med pričanjem.

Domnevni Radojčićev načrt je za Janšo dokaz, da je leta 1994 odšel zaradi udbaške zarote. »Organizacija, ki je pripravljala ta mini državni udar,« pravi Milan Zver, »je najela agenta agresorske armade, da je naredil načrt ’psihološke vojne’ za odstranitev Janeza Janše. Ta načrt je bil v praksi dosledno tudi izveden.« Pa je to verjetno? So se politični nasprotniki Janše res povezali z Radojčićem ali pa Janša in Zver preveč gledata vohunske filme?

Radojčić, na katerega se sklicuje Janša, je organiziral operacijo, v kateri je kontraobveščevalna služba jugoslovanske vojske na zagrebškem židovskem pokopališču postavila bombe.

Zarota

Ne Janša ne Zver ne povesta, kaj je narobe z Radojčićevo izjavo. Radojčić kot nekdanji obveščevalec jugoslovanske vojske ni verodostojna priča, hkrati pa je dobro vedel, kaj od njega pričakujejo zasliševalci. Posamezniki, recimo Peinkiher in Mitja Klavora, v času Depale vasi vodja kriminalistične službe pri notranjem ministrstvu, torej človeka, ki naj bi njegov načrt izvedla, trdita, da za načrt nista niti slišala. Kdor pozorno prebere Radojčićev scenarij, lahko tudi vidi, da se ni uresničil. Peinkiher je bil že pred aretacijo v Depali vasi odstranjen s svoje funkcije. Leta 1994 pa se kot predigra Depale vasi niso nikjer pojavile slike Drnovškovega ljubimca, Kučanovih prostitutk, ne ponarejeni udbovski dosjeji novinarjev in faksi fašističnih podpornikov Janše. Res naj bi nekdanji prvi človek jugoslovanske Udbe Božo Spasić v Slovenijo jeseni leta 1993 poskušal prinesti ponarejen dokumente, ki naj bi kompromitirali Janšo, Kučana in Drnovška. Tedanji šef Sove Drago Ferš je na tiskovni konferenci jeseni leta 1993 razkril ponarejeni Janšev potni list na ime Rakić Boško, ki naj bi dokazoval, da Janša dela za Udbo, kar naj bi bil del Spasićevega dosjeja. A pozor, tako Radojčić kot Spasič sta bila odgovorna za propagandno in psihološko dejavnost, njune trditve in dokumenti velikokrat niso imeli nobene veze z resničnostjo. V času, ko je bil Radojčić v Sloveniji je prebiral vse časopise, tudi Mladino, kjer so bile te stvari popisane. Njegovo pričanje pred hrvaškimi preiskovalci je pričanje za nazaj, popisoval je dogodke, ki so se že zgodili. A naj ponovimo, težko je verjetno, da bi se Slovenci za pomoč za diskreditacijo Janše obrnili na človeka, ki ni poznal slovenskih političnih razmer in njihovega ozadja.

Radojčičevo pričanje pred hrvaškimi preiskovalci nikakor ne razčisti temeljnega problema Depale vasi. Za kaj je šlo? Vojaške osebe ne bi smele aretirati civilista, četudi so sumile, da ta izdaja vojaške skrivnosti. Za takšne primere imamo v demokraciji policijo, vojaška policija lahko posreduje v vojašnicah, policija zunaj njih. V času ministra Janše pa so se ljudje z ministrstva za obrambo obnašali drugače. Obnašali so se, kot da so nad državo, junaki osamosvojitve so v Celovcu poskusili ugrabiti grškega trgovca z orožjem, brez policije so »odkrili« orožje na mariborskem letališču, ustavljali so avtomobile, ponarejali dokumente in s ponaredki zmanjševali verodostojnost originalom, nenapovedano so vadili helikopterski desant, napeljevali so k vohunjenju in, naj ponovimo, nezakonito posegli v civilno sfero. Vojaški organi ne smejo zaustaviti civilista. Ne smejo ga aretirati. Ne smejo ga pretepsti. Zadrževati. Ne smejo mu podtakniti ponarejenih dokumentov in ga na podlagi ponaredkov obtožiti izdaje državne skrivnosti. Če sumijo, da je kaj narobe, bi morali to prevzeti organi za notranje zadeve. Ne gre torej za nobeno zaroto Milana Kučana, gre za temeljno vprašanje, kaj je v demokraciji dovoljeno vojski in kaj ni. In to vprašanje bi si morali vedno znova zastaviti tudi mediji, ki so minuli teden nekritično poročali o Janševih interpelacijah zgodovine.

A tistih, ki verjamejo v zaroto, to ne moti; če zgodovinska dejstva niso skladna s teorijo zarote, toliko slabše za dejstva. Na roko jim gre tudi odločitev sodišča, ki je leta 2003 presodilo, da je četverica, ki je pretepla Smolnikarja, nedolžna. Oprostilna sodba je bila izrečena z grenkim priokusom. Sodnik je res odločil, da so obtoženi nedolžni glede očitanega jim kaznivega dejanja odvzema prostosti na grozovit način, a v isti sapi je dodal, da so Smolnikarju prostost odvzeli protipravno. Sodišče je torej odločilo, da je pri Depali vasi kljub oprostilni sodbi prišlo do protipravnega odvzema prostosti, a da so zastaralni roki za izrek kazni prehiteli sodišče. So bili prekratki? Ne, dolga sodna pot se je podaljšala zato, ker je ta zgodba dve leti ležala v predalu neke neodvisne tožilke. Ime ji je Barbara Brezigar in je kasneje v imenu SDS kandidirala za predsednico republike.

Ironija vse zgodbe o Depali vasi in Janševih »novih odkritjih« je seveda v tem, da so mladega Janšo kot civilista leta 1988 obsodili na vojaškem sodišču, nekaj let kasneje je sam uporabil vojake zato, da je aretiral civilno osebo, danes pa se kot politik sklicuje na pričanje obveščevalca Jugoslovanske ljudske armade, ki je leta 1991 v Zagrebu postavljal bombe. Kdo je v zadnjih 25 letih izgubil verodostojnost, ni težko ugotoviti.