Sveti ruski kraji

Bilo je septembra, na polovici poti med Moskvo in Sankt Peterburgom. Predsednik Putin je na konferenco povabil strokovnjake za Rusijo z vsega sveta in jim pripravil zanosno predavanje. »Ne bomo pozabili, da ima današnja državnost Rusije korenine v Kijevu. Tam je bila zibelka bodoče velike ruske države,« je povedal predsednik. Rusi in Ukrajinci naj bi imeli »skupno miselnost, zgodovino in kulturo. S tega vidika naj bi bili en narod.«

Najvidnejši politiki v Bruslju in Berlinu so takrat še vedno verjeli, da bi Ukrajino s pridružitvenim sporazumom lahko privezali na Evropsko unijo in jo iztrgali iz moskovskega prijema. A Putin je bil takrat že odločen, da bo to preprečil.

Polotok Krim je že pred tem izrabil za simboličen in bojevniški nastop. Oblečen v črno in za krmilom težkega motorja se je poleti 2012 dal fotografirati na čelu skupine strumnih narodno zavednih motoristov. Kot četa sodobnih vitezov so drveli čez ukrajinsko ozemlje. In že takrat je ruski predsednik pokazal, kdo je po njegovem mnenju pravi gospodar Ukrajine: on sam.

Putin se zaveda, da ima v svojem boju za Krim za seboj večino svojega naroda. Hladnokrvna, dobro pripravljena in do sobotnega dopoldneva tako rekoč brez enega strela izvedena aneksija polotoka je v Rusiji sprožila val navdušenja. Kajti celo globoko v taboru Putinovih nasprotnikov prevladuje prepričanje, da je Krim skupaj z junaškima mestoma Sevastopol in Kerč ter vojaškim pristaniščem črnomorske flote rusko ozemlje. »Sveti ruski kraji,« kot jih je imenoval Putin v svojem govoru na začetku prejšnjega tedna, za katere so moskovski vojaki v številnih bitkah dali svoje življenje. Celo Nobelov nagrajenec za mir Mihail Gorbačov je pozval Zahod, naj sprejme voljo prebivalcev Krima: »Ljudje to želijo, kar pomeni, da jim je treba ustreči.«

Že po zimskih olimpijskih igrah v Sočiju se je podpora Putinu celo v raziskavah javnega mnenja inštitutov, ki niso naklonjeni Kremlju, povzpela na 67 odstotkov. Ta delež se zdaj približuje presenetljivim 80 odstotkom. A kaj to pomeni? Je »vnovična združitev« s Krimom le zadnji trzljaj nekdanje sovjetske velesile, katere naslednica Rusija se boji, da se bo skrčila na manj pomembno srednje veliko silo? Ali pa je to začetek vala vnovičnega prisvajanja, za katero se je odločila država, ki se ima že stoletja za hegemonistično silo v vzhodni Evropi? Je Putin neoimperialist ali državni voditelj s hrbtom ob steni, ki zgolj ščiti svoje varnostne interese?

A od preteklega tedna je svet drugačen: ukrajinska kriza označuje začasen vrhunec dolgoletnega odtujevanja med Rusijo in Zahodom. Največja država na svetu se bo odslej verjetno še izraziteje obrnila proti Kitajski in Indiji.

Na evropsko celino pa se vrača duh velike vojne, kot je ugotovil predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz.

»Po Putinovem hujskaškem govoru pred münchensko varnostno konferenco leta 2007 je bilo lahko vsakomur jasno, da Rusija ne bo več sprejemala zahodnih igric na svojem vplivnem območju,« razlaga Fjodor Lukjanov, predsednik moskovskega sveta za zunanjo in obrambno politiko. »A Zahod ni Putina nikoli jemal resno in ni nikoli razvil strategije, kako se odzivati na legitimne ruske interese.«

Ko zdaj ZDA in EU grozijo s tem, da se bodo odmaknile od Rusije, to v Moskvi ne pusti posebnega vtisa.

Vsako pobudo Moskve, da bi se pogovarjali o novem evropskem varnostnem redu, je Zahod ošabno zavrnil kot poskus, da bi med Združene države Amerike in Evropo vnesla razdor.

Ko zdaj ZDA in EU grozijo s tem, da se bodo odmaknile od Rusije, to v Moskvi ne pusti posebnega vtisa. Poleg milijardnih dogovorov za obe strani je bila edina pozornost, ki so je bili deležni Rusi, da je Nato prodiral vse globlje proti ruskim mejam, pravijo v krogih okrog Putina. V zahvalo, ker se Gorbačov na zahtevo po svobodi v vzhodnoevropskih državah ni odzval z orožjem ter nasiljem in je končal hladno vojno, je Zahod skušal zasesti celo sam Rdeči trg.

Nato je prodiral vse globlje proti ruskim mejam, pravijo v krogih okrog Putina. Rusi so dali jasno vedeti, da tega ne bodo prenašali. Zakaj se Zahod zdaj čudi?

Razgled z oken Kremplja je geopolitičen: v sovjetskih časih je rusko prestolnico in zahodno obrambno navezo ločevalo 1800 kilometrov. Če bi Ukrajina postala članica Nata, kot si že dolgo prizadevajo ZDA, bi se ta razdalja skrčila na manj kot 500 kilometrov. Moskovski vojaški poveljniki se bojijo, da bodo dokončno izgubili strateško poglobljenost, kateri se lahko zahvalijo za svoje zmage nad Napoleonom in Hitlerjem.

Za vsem tem se skriva globoko zarezana travma: osem let po razpadu Sovjetske zveze so se Natu priključile Poljska, Češka in Madžarska. Leta 2004 so sledile Bolgarija, Romunija, Slovaška, Slovenija in tri baltske države, leta 2009 pa še Albanija in Hrvaška. Ko je Nato med jugoslovansko državljansko vojno leta 1999 bombardiral Beograd, so bili Rusi penasti od jeze. Srbija je bila stoletja zaveznica Kremlja. Predlog Georgea W. Busha na vrhunskem zasedanju Nata aprila 2008 v Bukarešti, da bi v zavezništvo sprejeli še Gruzijo in Ukrajino, so Rusi doživljali kot provokacijo in ponižanje.

Putin zdaj svoj narod odrešuje takšnih občutkov. »Če predolgo stiskamo vzmet, se bo prej ali slej sprožila,« je pretekli torek v svojem govoru v Kremlju pojasnil Putin. V boju za Ukrajino ima Putin odločilno prednost. Samo on odloča, kaj se bo zdaj zgodilo. Putin ukrepa, Zahod se odziva. In ruski predsednik ima na voljo številne možnosti.

Prva je: Putin bi lahko ostal pri osvojitvi Krima in se lotil tistega, kar tudi številni na Zahodu vsaj potihoma štejejo za izhod iz krize. V tem primeru bi se Zahod sprijaznil z zavzetjem ozemlja, Putin pa bi se odpovedal širjenju svoje oblasti še na vzhodne dele Ukrajine. Pred svojim narodom bi tudi v tem primeru v skladu s tradicijo ruskih carjev veljal za združevalca ruskega ozemlja.

Obstaja pa še druga možnost: Putin bi globoko razdeljeno Ukrajino prek proruskih skupin, gospodarskega pritiska in s pomočjo tajnih služb rušil tako dolgo, da bi država s 45 milijoni prebivalcev navsezadnje dokončno zdrsnila v kaos in državljansko vojno. Za ta scenarij so trenutno njegovi najprimernejši partnerji šibki ter zmedeni ministri in poslanci v Kijevu. Razdor v državi bi se ob podpihovanju radikalno nacionalnega krila demonstrantov na Trgu neodvisnosti še poglobil. Začasni predsednik je šele pod pritiskom ogorčenih partnerjev v Berlinu in Bruslju zavrnil podpis pod sporni zakon o uradnem jeziku. Načrtovani ukrep je ogorčenje zbudil predvsem na vzhodu Ukrajine.

Četrtina ukrajinskega izvoza gre v Rusijo, 2,9 milijona ukrajinskih delavcev na začasnem delu v Rusiji je lani iz te države v domovino nakazalo približno tri milijarde dolarjev oziroma približno desetino ukrajinskega državnega proračuna. Če bi prišlo do ruskega bojkota, bi iz prehodne ukrajinske vlade v Kijevu kmalu dobili pogubno vlado, če ne bi Bruselj, ZDA in Mednarodni denarni sklad vskočili z reševalnim svežnjem z dvomestnim številom milijard.

Putin ima tako čas na svoji strani in lahko upa, da mu bo šibka Ukrajina prej ali slej padla v naročje kot zrela hruška, po možnosti obogatena še z zahodnim denarjem. V nobenem primeru pa Putin države, ki jo večina Rusov vidi kot zibelko svoje civilizacije, ne namerava prepustiti Zahodu. Nekateri Putinovi sodelavci so celo prepričani, da bi bil predsednik v skrajnem primeru pripravljen tvegati tudi vojno.

Spieglova anketa
54 % ljudi v Nemčiji meni, da bi morale EU in ZDA sprejeti priključitev Krima Rusiji, 38 odstotkov vprašanih pa temu nasprotuje.

Podpihovalci v njegovi bližini ga zato prepričujejo, naj se ne ustavi na Krimu. Rusija naj si vzame vse, kar ji pripada. Priložnost naj ne bi bila nikoli primernejša kot zdaj, mu prišepetavajo. Putinov sloves pri zahodnih elitah je tako ali tako uničen, poleg tega Nato ne bo tvegal jedrske vojne zaradi Ukrajine. V Kremlju se zavedajo, da se na primer v Nemčiji niso ravno pripravljeni žrt-

vovati za Doneck, rusko govoreče industrijsko središče na vzhodu Ukrajine.

»Rusija bi morala podpreti prorusko usmerjena območja na jugu in vzhodu Ukrajine in ustvariti strnjen varnostni pas od Harkova do Odese, ne da bi ta območja vključila v rusko federacijo,« svetuje politolog Aleksander Nagorni. Ukrajino bi z referendumom lahko preobrazili v zvezno državo po zgledu Nemčije. Moskva bi imela vpliv na Kijev, izognili bi se članstvu v Natu in hkrati tudi krvavi bratomorni vojni z Ukrajino.

Zahod zdaj stavi na to, da bo Putina z vse strožjimi sankcijami prepričal v popuščanje. Washington je v udobnem položaju za kaj takšnega, saj ameriška trgovina z Rusijo ne pomeni niti odstotka vse zunanjetrgovinske izmenjave, ZDA pa niso odvisne od ruske nafte in zemeljskega plina. Zunanja trgovina Nemčije z Rusijo, na primer, pa dosega skoraj tri odstotke vse trgovine in je vredna 76,5 milijarde evrov, in EU iz Rusije uvozi kar tretjino nafte in plina za svoje potrebe. Če so evropski politiki v preteklosti vztrajali, da Moskva ne sme soodločati o prihodnosti Ukrajine, je to sicer zvenelo dobro, ni pa bilo realistično.

Putin meni, da ga je nemška kanclerka, ki jo sicer občuduje zaradi težnje po moči, zavajala; enako meni o Američanih. »Dejanski cilj Zahoda je strmoglaviti neugodnega Putina,« pravi eden Putinovih najzvestejših privržencev, moskovski politolog Sergej Markov. Zato naj bi bile prve sankcije uperjene prav proti premožnim predsednikovim prijateljem. Zahod stavi na to, da se bo ruska finančna elita obrnila proti Putinu.

Sankcije bodo Putina vsaj kratko- in srednjeročno dodatno okrepile. S pomočjo svojega propagandnega stroja bo nakazujočo se gospodarsko stagnacijo predstavil kot maslo hudobnega Zahoda. S tem bi strnil protizahodno, konservativno večino v deželi. Tudi v Moskvi, kjer Putin po raziskavah javnega mnenja, ki jih nikoli niso objavili, še pred letom dni ni imel več večinske podpore, bodo sankcije celo v taboru njegovih nasprotnikov razlagali kot novo ponižanje z Zahoda.

Putin ima čas na svoji strani in lahko upa, da mu bo šibka Ukrajina prej ali slej padla v naročje kot zrela hruška, po možnosti obogatena še z zahodnim denarjem.

»Najprej sta se po Trgu neodvisnosti preganjala nemški in poljski zunanji minister. Zdaj pa hočejo kaznovati Rusijo, ker si tega nismo več dovolili,« pravi neka vidnejša bančna vodja, ki še nikoli v življenju ni volila Putina. Hoče, da bi »Putin zdaj ostro odgovoril in bi Zahod doumel, da ne more tako pometati z njimi«.

Neki ruski pregovor pravi, da dolgo mirno prenašajo neprijetnosti, nato pa udarijo toliko močneje. Rusi se na pritisk odzovejo s protipritiskom, kritika od zunaj pa običajno sproži predvsem trmo.

Leta 1830 je Francija burno protestirala proti krvavi zadušitvi upora proti carju na območju današnje zahodne Ukrajine in Baltika ter celo zagrozila z vojaškim posegom.

Takrat je Aleksander Puškin, najslavnejši ruski pesnik, v svoji pesmi Obrekovalcem Rusije napisal, da so njihove prsi polne sovraštva do Rusov, in jih vprašal, zakaj grozijo sveti Rusiji. To naj bi bil star slovanski spor in o ruskih pravicah ne bodo odločali tujci.

Ruski odziv na napovedane sankcije je podobno trmoglav kot Puškinovi verzi: Putin je napovedal, da bo v Banki Rusije, ki so ji ZDA prekinile delovanje, odprl račun. Svetovalci Kremlja so uvrstitev te banke na seznam za sankcije označili za čast. In kar 353 od skupno 450 poslancev v dumi je v pojasnilu prosilo, naj tudi njih uvrstijo na takšen seznam. Od Puškinovih časov se očitno ni veliko spremenilo.