Evropa brez vizije in vizionarjev

Tako rekoč nobeden opazovalec danes ne ve natančno, kakšna bo Evropa čez tri leta: mnogi niti tega ne vedo, kaj imajo v mislih tisti, ki vodijo politiko v Bruslju in v državah članicah, kljub pobudi, ki so jo zgodaj poleti objavili štirje predsedniki. Takrat si predsednik Evropske komisije, predsednik Evropskega sveta, predsedujoči evroskupine in predsednik Evropske centralne banke (ECB) na sedmih straneh predstavili svojo vizijo za poglobitev EU tako, da bi tesnejšemu gospodarskemu sodelovanju sledila še skupna fiskalna politika s skupnim jamstvom za dolgove prek evropskih obveznic.

Projekt pa naj bi se kasneje zaključil še s preoblikovanjem EU v politično unijo, kjer bi bila Evropska komisija evropska vlada, ki bi bila odgovorna Evropskemu parlamentu, Svet EU bi postal drugi dom parlamenta. Toda ta predlog je zelo hitro izginil iz mize in evropske politike, piše die Zeit.

Evropa namreč ne prenese preveč vizije. Samo predlog za vzpostavitev evropske bančne unije je od vizije štirih predsednikov ostal na mizi in bo maja, tik pred evropskimi volitvami, postal zakon. Institucija, ki bo z bančno unijo pridobila največ vpliva, je ECB. Je bančna unija projekt, prek katerega se bodo vrnili tudi drugi sestavni deli vizije o novi združeni Evropi? Ne, je prepričan profesor evropskega prava Christoph Schalast, saj nihče zdaj niti ne poskuša spet obuditi navdušenja za Evropo. »Manjkajo osebnosti, kot sta bila François Mitterrand in Helmut Kohl, ki rinejo vizijo za Evropo naprej. Ravno tega ne počnejo ne Angela Merkel ne François Hollande ne David Cameron,« razlaga profesor. Teater z Grki, nepripravljenost Italijanov in Francozov za izvedbo reform očitno zavirajo njihov elan.

Pa saj jim ne gre zameriti, saj svojim otopelim odnosom do Evrope in kroničnimi iskanji začasnih rešitev počnejo, kar mislijo volivci. Korake v smeri vzpostavitve politične unije, ki so bili del vizije štirih predsednikov, namreč odklanja prepričljiva večina državljanov. »Ideja o politični uniji je lahko privlačna, a ni realistična,« pravi predsednik berlinske visoke šole za gospodarstvo Jörg Rocholl. Več integracije ni zaželene, kar naj bi veljalo za vse države z evrom. S tesnejšo povezavo bi se namreč morale odpovedati avtonomiji in to prav pri finančnih vprašanjih. »Tej se nihče ne na severu ne na jugu ni pripravljen odpovedati,« razlaga Rocholl. Danes skupnost v Evropi zagotavlja več jamstev, a vsaka država kljub temu lahko še naprej vodi svojo gospodarsko politiko po svoje.

To je proces, ki je mnogim odprl oči, to niso le navadni državljani, ampak tudi člani elit, ki so bili nosilci idej o združeni Evropi. Sicer pa so tudi predlagatelji enotne valute pričakovali, da bo evro potegnil za seboj ustanovitev politične unije, kar se ni zgodilo. Morda bi bilo dobro, če bi Evropa poskusila spet privabiti navdušenje na drugih področjih. Recimo s tem, da bi se spet osredotočila na pomembne zadeve Mnogi državljani imajo namreč občutek, da Bruselj določene zadeve regulira na ravni EU zgolj zato, ker ima pristojnosti, ne zato, ker je to smiselno. Kot primer za to velja prepoved prodaje klasičnih žarnic.

A vodilni politiki v Bruslju vsaj za zdaj ne obetajo veliko, saj vsi ne glede na politično barvo obljubljajo, da bo velik projekt nove Evropske komisije ukinitev nesmiselnih predpisov. A ta obljuba ima že zelo dolgo brado. Obeti, da se bo po 25. maju kaj bistvenega spremenilo, torej niso najboljši. (er)