Z Marxom v EU

Spadam(o) v tisto (tretjo) skupino ’gibanj’, ki jim ustanavljanje strank v nobeni obliki ni cilj, kot je bilo pravilno opisano v pismu stranke Solidarnost (v odzivu na članek z gornjim naslovom, ki je bil objavljen v pismih bralcev v številki 12). Celo več. Smo tisti, ki izhod iz strankokracije vidimo v aktivnem državljanu, ki mu je potrebno omogočiti, da v čim večji meri neposredno politično odloča. Npr. tako, da se mu s spremembo volilne zakonodaje omogoči, da postane odločilen pri izbiri kandidatov vsaj s preferenčnim glasom. In to sem javno izpostavila tudi na ustanovni seji Odbora, kamor sem zašla čisto slučajno in nepovabljena. To, in ne ustanavljanje novih strank, bi morala biti osnovna zahteva vstaj. Da bi zaradi tega morali stati pred parlamentom in vztrajati tako dolgo, da bi spremembe volilne zakonodaje sprejel še parlament v sedanji sestavi. Volitve na stari, klasičen strankarski sistem bodo samo ponovitev istega – in tisti, ki bodo pri tem sodelovali, bodo pač postali ’isti’. O tem, kot tudi o Univerzalnem temeljnem dohodku sem dokaj neuspešno izgubljala energijo na kakšnih treh sestankih Odbora. Kajti njim, Odboru, je bilo od prvega dne jasno, da so se tam zbrali Intelektualci, ki bodo ubesedili (njim!) nerazumljivo kakofonijo zahtev ulice z ustanovitvijo nove stranke. Tako kot so tudi samo oni čutili ’plebiscitarno zahtevo po novi stranki’ – dokler niso te ’resnice’ skupaj z mediji tudi v resnici vzpostavili.

Univerzalni temeljni dohodek bi naj tudi bil (po Miheljaku v isti Mladini) razlika med Solidarnostjo in Združeno levico. Zagovorniki UTD smo sicer prepričani, da bo zagovarjanje UTD in z njim povezane vrednotna orientacija v resnici kmalu postala nova ločnica v parlamentu. Ločnica med tistimi, ki ne razumejo in tistimi, ki razumejo izzive sedanjega časa: da je nujno na nov način poskrbeti za eksistenco vseh v pogojih ničelne gospodarske rasti in okoljskih omejitev v globaliziranem svetu. In da je UTD tista alternativa, ki lahko v takih pogojih učinkoviti naslovi problem ekonomske in politične neenakosti (po dr. Kovaču v isti Mladini). A zgoraj omenjena Miheljakovi teza (še) ne drži. Morda bi držala, če bi si vodstvi Solidarnosti in TRS-a zamenjali članstvo; ali obratno.

Omenila sem že, da sem stranki Solidarnost, takrat Odboru, sama predlagala UTD kot eno od programskih sider. (Tako kot tudi Ljudski skupščini. Pa Piratski stranki. Pa VLV, itd.…. Par let prej sem imela predstavitev Predloga UTD tudi v okviru DPU – samo da menda nobenega od njih tam ni bilo.) A kolikor vem, v času Evropske državljanske pobude o UTD le-te niso omenili v nobenem Odborovem novičniku, v nobeni izjavi za javnost, v nobeni kolumni. No, zadnji mesec pobude so posneli luštkan spot. In dr. Dušan Keber je po koncu(!) EDP govoril o UTD, kjer pa recimo ni omenil že več let delujoče Sekcije za promocijo UTD, ki je EDP soorganizirala. Sodeč npr. po neobstoječih retwittih, pa se tudi zdi, da članstvo Solidarnosti ideje UTD ni ravno posvojilo. Vse skupaj pa je dokaj slab znak o tem, kako so se pripravljeni boriti za uresničitev svojih programskih točk.

Solidarnosti v tem pogledu Sekcija UTD ne priznava, da je ’vredna’, da nadaljuje naše delo na promociji ideje UTD. In to kljub temu, da je bil cilj Sekcije točno to: da UTD postane ena od programskih prioritet političnih strank - najraje vseh - v smislu boja za socialno državo. Ali katera stranka v Sloveniji ni za socialno državo? Pri tem pa nismo imeli nobenih strankarskih prioritet, veseli bi bili, če bi npr. NSI in SLS prepoznali v UTD dejstvo ’krščanske ljubezni do sočloveka’, tako kot to velja za evangeličanske cerkev po svetu. Na žalost – ker je bila zmagovalka prejšnjih volitev - spričo abotnega in diletantskega pristopa ob umeščanju ideje UTD v koalicijsko pogodbo kot ’ne dovolj dobro’ ocenjujemo tudi Pozitivno Slovenijo. Nekako smo si ves čas naivno predstavljali, da politični akterji ne bodo začeli tam, kjer smo strokovnjaki in aktivisti začeli pred desetimi leti, pač pa bodo nadaljevali kjer smo zdaj. A morda je zanje dobro, da začnejo na začetka. Samo… mi (in vi) jih nimamo časa čakati.

Zato smo se sedaj prisili, da sami kandidiramo na Evropskih volitvah z neodvisno Listo UTD (zbiramo podpise). Da če je slučajno komu zavzemanje za UTD (končno postalo) merodajno merilo za podporo, naj tega glasu ne vržejo stran za tistega, ki se za UTD bori ’samo v luči volilnih žarometov’. Zakaj bi morali zaupati njihovim obljubam, namesto da kandidate ocenjujemo po dejanjih? Zdaj lahko npr. dejavno sodelujejo v neformalni javni razpravi o Zakonu UTD (glej Sekcija UTD). K temu vabimo tudi vse druge politične stranke in zainteresirana gibanja in posameznike. Prav tako v tem trenutku sodelujemo pri nastajanju nove UTD organizacije na ravni Evrope, ki je samoniklo zrasla iz našega skupnega enoletnega prizadevanja v okviru EDP o UTD. Organizacija bo uradno razglašena 10.4.2014 na konferenci o UTD v okviru Ekonomskega in socialnega komiteja EU v Bruslju. In zelo smo ponosni, da ima Slovenija v teh okvirih renome druge oz. prve najboljše EU države v promociji UTD.

Povsem drugače kot s Solidarnostjo pa je s stranko TRS. Med ustanovnimi članicami TRS-a je kar nekaj (bivših) zagovornic UTD. Prav tako je Politbarometer junija lani pokazal, da 96% TRS-ovcev UTD podpira (zaradi nizke zastopanosti TRS je to seveda statistično vprašljiv, a zanimiv podatek). In tako lahko Lorencijevi tezi (v isti Mladini) o tem, kako so voditelji požrli stranke, ob SDS in PS, dodamo še TRS. (Pa seveda Zares.) Kjer zaradi tega, kako ’vodjo’ v čudne vode nosi, čudno nosi tudi stranko. In zato me v tem trenutku enostavno nič ne bo prepričalo, da je katera koli slovenska varianta politične stranke, te androcentrične patriarhalne hierarhije, vredna podpore. (V slovenskem primeru eden najbolj enostavnih indikatorjev ne/demokratičnosti strank ni še nikoli zatajil: preveriš zahtevo po 50% zastopanost žensk pri pisanju programa in v vseh organih strank, pa veš, kje so.)

V primeru obeh trojic, Solidarnosti in Združene levice pa je njihova programska sorodnost ali nesorodnost irelevantna tudi z vidika, da si zagovorniki UTD in neposredne demokracije znamo življenje predstavljati tudi izven nostalgij prejšnjega - in miselnih horizontov 19. - stoletja. Še posebej, ko se z njimi dela na način ’omnipotentnih’ gesel oz. reklamnih puhlic. Kar za njih očitno ne velja.