Merilo domačosti

Kmečki turizem Montižel
Montižel 59, Završje, Hrvaška
Tel.: +385 (0)52 776 212
www.pincin-monticello.hr
Kot je v navadi pri kmečkih turizmih, se tam kuha in je od petka do nedelje. Sicer pa je vsekakor dobro pred obiskom odtipkati telefonsko številko in se pomeniti, kako in kaj.

Fino:
pršut in ovčji sir
vse sorte pašt
klobasice

Ne tako fino:
ombolo

Konzumova ekspedicija je pojedla vse na tem mestu opisano, v paketu z vinom, žganicami in kofetom pa smo plačali silno ugodnih 20 evrov na osebo.

Ko kakšnega od zaslužnih članov Konzumovega odseka za terenske intervencije povprašaš, katera je najbolj zlorabljana beseda v slovenskem gostinstvu, boš v več kot devetdesetih odstotkih najprej slišal pridevnik »domače«. Res neverjetna je ohlapna (zlo)raba te priljudne besede in včasih je kar težko verjeti, na kaj vse jo imajo oštirji korajžo prilepiti – za nekatere je že to, da stvar prihaja z naše celine, dovolj močan argument za domačijstvo. Tako je Konzumov urad za meroslovje sklenil, da je v kategoriji domače treba umeriti benchmark, in se v ta namen po namigu zaupnih informatorjev odpravil tja gor nad Grožnjan, v vas Završje, kjer na naslovu Montižel 59 obratuje familija Pincin.

Pincinovi res obratujejo po domače: ob zakurjenem kaminu se gospodinja ne ukvarja kaj veliko z narejeno prijaznostjo, ampak popolnoma stvarno pove, kaj se ta dan daje na mizo, lačna usta pa potem naročajo kar vse po vrsti. In prav vse po vrsti – lepo omaščena in ne preveč posušena klobasa, elegantno odišavljena salama, nešparoven sir s tartufi, rahlo pikantne črne olive in na debelo narezane hrustljave vložene kumare – je potem tudi domače, kar nekaj od tega, recimo sveže pečen puhast masleno-mlečni kruh, na roko narezan domač istrski pršut in nepozaben ovčji sir, je za se zjokat dobro! Čeprav je vse skupaj šele uvertura v nov prepričljiv niz domačnosti – tri testeninske sklede. Najprej smo napadli mehke njoke in vanje vmešano belo salso z obiljem prijetno grenkljatih divjih špargljevih poganjkov, nato smo preučili bogato kolekcijo dišavnic (palce gor za rožmarin!) v golažu, skuhanem iz sočnih kosov kokoši, z – tu marsikateri obrat rad užge kakšno bližnjico – res domačimi fuži, kot zmerni pleasure delayerji pa smo se na koncu zakadili še v dekadentno dišeče rezance, posute s črnimi tartufi, nastrganimi z radodarno roko.

Gospodarica pa je kar nadaljevala: silno pitno preprosto malvazijo je zamenjala z nezagatnim teranom in na pladenj najprej naložila praženo kislo zelje, tega pa oplemenitila z – edina zamera dneva – presušenim ombolom ter z izjemnim primerkom teksturno, oblikovno in okusno popolne rustikalne pečene klobase. Res je vredna, da si jo, dragi čitatelj, zavedeš v rubriko »obvezno poskusiti«, pa čeprav bi zaradi nje morebiti izpustil sveže pečene krhke flancate, jabolčno potico, turški kofe ali katero od žganic. Skratka: pomladni izleti se začenjajo in vsaj katerega med njimi nameni Montiželu. Hvaležen si (in nam) boš.