Janševa vrnitev

Dvajsetega marca 2013, pred dobrim letom dni, je prisegla vlada Alenke Bratušek. Janez Janša je bil poražen, lani so bili rejtingi stranke zelo nizki. Kar je bilo logično. Janša je izgubil vlado, nato pa je junija še sodnica okrajnega ljubljanskega sodišča Barbara Klajnšek razsodila, da so v zadevi Patria Janez Janša, Ivan Črnkovič in Tone Krkovič krivi. »Motiv je bil pridobiti sebi oziroma drugim premoženjsko korist, dejanja so, o tem ne more biti prav nobenega dvoma, storili iz koristoljubja,« je dejala. Zdelo se je, da se Janša bliža koncu politične kariere. V politiki je imel vedno manj zaveznikov.

V enem letu so se stvari spremenile. Vlado Alenko Bratušek, tako kažejo različne raziskave javnega mnenja, podpira manj kot tretjina volivcev, njena Pozitivna Slovenija počasi razpada. Hkrati ima vlada veliko političnih in javnofinančnih problemov. Na drugi strani je Janševa stranka znova v vzponu, SDS je na lestvici prehitela SD, Janši je uspelo prepričati Evropsko ljudsko stranko in tudi del slovenskih volivcev, da je bila afera Patria spisana v Murglah. Če bi bile državnozborske volitve v naslednjih mesecih, je povsem realno, da bi SDS zmagala, Janša, politik, ki je pred enim letom protestnike obkladal z levimi fašisti, pa bi morda znova postal slovenski premier. Kako to? Kaj se je zgodilo v tem letu dni? So volivci pozabili na vstaje? Demagogijo? Proračunske reze? Na neustavni Zujf?

Neaktivni

Javnomnenjske analize niso neposredne napovedi volilnega rezultata, kaj se zares zgodi na volitvah, odločajo zadnji dnevi. Psiholog Aleksander Zadel pravi, da ni tako pomembno, da imajo volivci kratkoročen spomin. »Bolj pomembno je, da določene okoliščine mobilizirajo ’vernike’ in tiste posameznike, ki so v nekem obdobju neopredeljeni. Bolj ko je napeta situacija v družbi, bolj ljudje zavzemajo stališča. Ljudje torej preprosto ne potujejo od ene stranke do druge, vsaj v večini ne, ampak se mobilizirajo ob določenih dogodkih. Politično telo je ravno zato nepredvidljivo, spretni politiki se ne trudijo, da bi prepričali nasprotnike, trudijo se, da prepričajo svoje in tiste, ki večino časa počivajo v naslanjačih kot neaktivni simpatizerji.«

Tudi Samo Uhan, predavatelj na Fakulteti za družbene vede in sodelavec Centra za raziskovanje javnega mnenja, trdi, da je teza o tem, da volivci hitro, instinktivno prehajajo z enega političnega pola na drugega, poenostavljanje. »Pomen tistih, ki prehajajo sem in tja, je precenjen. Neopredeljeni posamezniki, ki naj bi se v zadnjem hipu odločili tako ali drugače, niso amorfna skupina, tudi znotraj njih se kažejo podobna razmerja strankarskih podpor kot med opredeljenimi. Zgodovina pa nas opominja še na nekaj drugega. Kaj se je že pokazalo pri zmagi Zorana Jankovića? Deprimirani volivci so v zadnjih dneh spoznali, da je Janšev poraz realna možnost, in zato so množično prišli na volitve.« Podobno je bilo leta 2008 ob zmagi Pahorja, kjer so podporniki LDS taktično glasovali za tistega, za katerega so mislili, da lahko premaga Janšo. »Res pa je, da ima Janša največ discipliniranih volivcev, ki so se v zadnjem času znova začeli razkrivati tudi v anketah javnega mnenja.« Janša je pač pridobil izgubljeno legitimiteto, piše knjige, potuje po Sloveniji, je vzoren družinski oče. »Ni sicer pridobil veliko novih, podobno skrivanje podpisnikov je bilo nekoč značilno za Haiderjeve volivce.« Pa tudi za volivce Silvia Berlusconija.

Analize pa vseeno nakazujejo trende. Priljubljenost Janše nedvoumno raste. Kakšni so razlogi? »Gre za kombinacijo več stvari. Živimo v zahtevnih časih. Hkrati imamo vlado, ki se, če se izrazim milo, obnaša štorasto; težko si je misliti, da bi bili s tovrstnim vodenjem politike res uspešni. Kar je nekoč delovalo kot brezup, danes postaja neke vrste upanje,« razmišlja Slavko Gaber, nekoč eden vodilnih članov LDS, danes predavatelj na Pedagoški fakulteti. Volivci potrebujejo upanje. Če Janši uspe prodreti z idejo, da bi se z njegovim načinom dela Slovenija lažje izvlekla, če to vedno znova ponavlja, mediji pa njegovih trditev ne preverjajo, potem se znova oblikuje kot odrešitelj. »Poleg štoraste vlade imamo na drugi strani Janšev način dela in njegovo uspešno demagogijo. On in Borut Pahor sta iz Slovenije naredila pravo ’demagogijo land’, njuni demagogiji si podajata roki, sta komplementarni, omogočata, krepita druga drugo.«

»Živimo v zahtevnih časih. Imamo vlado, ki se, če se izrazim milo, obnaša štorasto, kar je nekoč delovalo kot brezup, danes postaja neke vrste upanje.« – Dr. Slavko Gaber

Janši seveda ne moremo očitati, da ne pozna politične obrti. Nasprotno, je spreten in dela tisto, na kar so njegovi tekmeci pozabili. Rastko Močnik, sociolog na ljubljanski Filozofski fakulteti, trdi, da je »edini politik, ki dela na terenu, ki dela med ljudmi, ki, kot bi rekli nekoč, dela med množicami. On in njegova stranka sta dnevno prisotna po vsej Sloveniji, imajo plakate, dogodke, predstavljajo program, knjige, ljudi vabijo na srečanja«. Dodajmo tudi, da mu pri tem zelo pomagajo različne skupine in posamezniki, recimo Šturmov Zbor za republiko ali pa neodvisna televizijska novinarka in zgodovinarka Rosvita Pesek, ki gostuje po Sloveniji in predstavlja svoj pogled na Jožeta Pučnika. Prisotnost med ljudmi ni vse. »SDS ima preprosta in jasna stališča, ne glede na to, kaj si o njej mislimo, ima svojo politično linijo, ki je radikalno liberalna in avtoritarna. A stalna, enaka tipu politike, ki vlada v Evropski uniji.« Takšna je pravzaprav tudi vlada Alenke Bratušek, dodaja Rastko Močnik, in s tega stališča je paradoksalno Alenka Bratušek bolj demagoška od Janše. »Glede na ukrepe bi morala biti njena vlada manj priljubljena, kot je, rešuje jo bolj priljudna retorika.«

»Spretni politiki se ne trudijo, da bi prepričali nasprotnike, trudijo se, da prepričajo svoje in tiste, ki večino časa počivajo v naslanjačih kot neaktivni simpatizerji.« – Dr. Aleksander Zadel

Zlata ribica

Zapisano pa ne odgovarja popolnoma na temeljno vprašanje, zakaj so podporniki Janši oprostili, zakaj so pozabili na slabo vodenje vlad, na koruptivne posle, avtoritarnost, razdiralnost, netenje konfliktov. Poleg politične spretnosti in demagogije obstajajo tudi drugi, sistemski vzroki. »V času vesoljne depolitizacije je množičen politični spomin kratek,« opozarja Rastko Močnik. »Depolitizacija pomeni, da razen med volitvami ljudje na politiko nimajo nikakršnega vpliva. Hkrati pa ne obstaja politična odgovornost, tudi zato, ker je politični spomin tako kratek.«

Hkrati naj bi Slovenijo, tako Slavko Gaber, tudi zaradi medijske histerizacije realnosti, zajel antioblastniški refleks – vse, kar je na oblasti, naj bi bilo slabo. »V Sloveniji radi beremo Michela Foucaulta, ki govori o represivnih elementih oblasti, ampak Foucault govori tudi o produktivnih in pozitivnih straneh oblasti, tega drugega dela celo vrhunski slovenski intelektualci ne poznajo. Ni razlikovanja med enimi in drugimi, kadar je vse enako, je Janša nad tem navdušen, kjer je vse enako, zmaguje.« Za depolitizacijo slovenske politike, za »vsegliharstvo«, za prepričanje, da so vsi enaki, je kriva tudi zgodovina. Ugleden filozof Mladen Dolar z ljubljanske Filozofske fakultete tako opozarja, da je čas Drnovškovih vlad pomenil čas relativnega vzpona, umirjanje, približevanja Evropski uniji, čas, ko ni bilo tolikšnega zavračanja politike. »Potem pa smo imeli katastrofalno prvo Janševo vlado, pa nesposobno Pahorjevo, pa še bolj katastrofalno drugo Janševo, sedaj imamo to vlado. Imeli smo serijo nenormalno slabih vlad, ki so povzročile, da je ljudski resentiment upravičeno zelo narasel.«

Verjetno bi bilo povsem irelevantno dokazovati, da politiki svojih obljub ne uresničujejo. Niso (samo) volivci tisti, ki se obnašajo kot zlata ribica, tako se obnaša tudi oblast. To pa ne pomeni, da volivcev preobrati ne motijo. Na ta konflikt se lahko odzovejo tako, da se v zadnjem trenutku odločijo za manjše zlo ali pa se zatečejo k politični abstinenci. In tudi ta znova Janši z zvesto skupino volivcev koristi. »Največ zvestih volivcev ima zato,« trdi Jože Vogrinc s Filozofske fakultete, »ker na neki temeljni ravni vedno govori enako. Je skrajno preprost, vedno govori, da so tisti drugi mafija. Obetajo se mu torej glasovi ne samo okorelih volivcev, ki mu verjamejo, podpirajo ga tudi tisti, ki se jim v tej skrajni splošni negotovosti zdi, da je Janša konstanta. V nekem smislu vedo, kaj od njega pričakujejo.« Veliko je tudi takšnih, ki Janši preprosto verjamejo, takšnih, ki v njem prepoznajo svojo razredno pripadnost.

»Janša je preprost, vedno govori, da so tisti drugi mafija. Obetajo se mu glasovi ne samo okorelih volivcev, ki mu verjamejo, podpirajo ga tudi tisti, ki se jim v tej negotovosti zdi, da je konstanta.« – Dr. Jože Vogrinc

Volivci, ne samo Janševi, ampak kar večina, ne volijo z razumom, politika je del potrošniške družbe, volivce je treba animirati, da vstanejo in kupijo nekaj, za kar si mislijo, da potrebujejo, da volijo nekaj, kar si mislijo, da želijo. »V Sloveniji ni veliko aktivnih državljanov, imamo apatične potrošnike – volivce, ki jamrajo, da ni tako, kot bi si želeli, da bi bilo. Najprej kupijo en izdelek, so nezadovoljni, in čakajo, da pride naokoli nov ali znova star. Volivci ne morejo vedeti, kaj je objektivna stvarnost, pustijo pa, da nanje vplivajo ljudje, ki naj bi to vedeli in ki znajo hkrati vplivati na njihova čustva, stališča in prepričanja,« pravi Zadel.

Staro ali novo

Bodimo pošteni, Janšev vzpon ima še dva vzroka. Eden je v popolni nesposobnosti slovenske levice, da bi oblikovala prepričljive alternative, vključno z vlado Alenke Bratušek, in drugi je odsotnost alternative znotraj celotne Evropske unije. Kot pravi Mladen Dolar: »Kaj je ponudila Alenka Bratušek, razen tega, da jo je bolj prijeto gledati in poslušati kot Janšo? Vprašajte se, kaj se je zgodilo z Jankovićem in Pozitivno Slovenijo ali za kako zares sposobnega se je izkazal Igor Lukšič.« Gre za širše vprašanje. »Problem je v celotni evropski levici, celo francoski predsednik François Hollande, ki je predstavljal neko upanje, ni uspešen, tisti ljudje, ki so zakuhali krizo, pa se predstavljajo za velike rešitelje. Razlog za pesimizem je preprosto dejstvo, da največja kriza povojnega kapitalizma na levici ni spodbudila resnega odgovora. To bi morale biti mokre sanje levice, kapitalizem je končno pred propadom, jasno je, kdo je kriv, a desni politiki govorijo o tem, da smo preveč trošili. Kdo je zares preveč trošil?«

Kakšna je torej prihodnost? Se bo Janša vrnil? Ali je za volivce bolje, da imajo še enega otroka z »znanim ali z neznanim hudičem«, naj stopijo korak naprej ali je bolje izbrati Janševo konstanto? »Pri vseh novih strankah, kakor se nam zdijo krmežljave, klavrne in amaterske, se je vseeno treba držati Brechta, ki pravi, da je bolje začeti s slabim novim kot pa z dobrim starim,« predlaga Dolar.