Časi za obdavčenje

Slovenci čutimo do davkov izrazit odpor. Dojemamo jih kot legaliziran rop, namesto kot orodje za zagotavljanje spodobnega javnega šolstva, zdravstva, infrastrukture, socialne oskrbe – skratka kot orodje za zagotavljanje družbeno koristnih storitev. V skandinavskih državah je pošteno plačevanje davčnih obveznosti uvrščeno visoko na lestvico vrednot, pri nas pa je beg pred davki folklora. Zgovoren je podatek o številu ustanovljenih osebnih služnostih na stanovanjih. V zakonu o davku na nepremičnine je bilo predvideno, da bi bila prazna stanovanja obdavčena višje od naseljenih, zaradi česar so lastniki več stanovanj množično drli k notarjem. V kratkem je bilo ustanovljenih več kot dvesto tisoč služnosti.

Povejmo še enkrat: država ne more funkcionirati brez davkov. Če to ni jasno povprečnemu Slovencu, bi moralo biti jasno vsaj intelektualni eliti. Pa žal ni. Intelektualna elita ni skrivala navdušenja ob padcu nepremičninskega davka. Potezo ustavnega sodišča je komentirala kot edino pravično. Še živimo v pravni državi! Zmagal je razum! Reševanje gospodarske krize ni cilj, ki bi opravičeval vsa sredstva! Kot da je štiristo milijonov evrov, kolikor si je država obetala od obdavčitve nepremičnin, drobiž. Ne zgodi se pogosto, da bi ustavni sodniki soglasno razveljavili zakon, nato pa bi sedem od devetih sodnikov podrobneje obrazložilo svoj glas. A obdavčitev nepremičnin je tako občutljiva tema, da so obrazložitev razumeli skoraj kot državljansko dolžnost. »Lastnina državljanov ni bankomat, iz katerega bi lahko država poljubno dvigala denarne zneske za svoje takšne ali drugačne potrebe, vse do limita prekomernosti,« je razveljavitev zakona o davku na nepremičnine pospremil ustavni sodnik Jan Zobec. Njegovo enajst strani dolgo pritrdilno ločeno mnenje se bere kot učbenik neoliberalizma.

Zasebna lastnina je sveta in nedotakljiva, še posebej, ko gre za stanovanjske nepremičnine. Država zasebno premoženje sicer sme obdavčiti, to je v skladu z ustavo, a zgolj do neke še razumne meje. Z zakonom o davku na nepremičnine pa bi to mejo presegla. Zobec sicer pravi, da je vsak davek »primerno sredstvo za napolnitev državnega proračuna in za financiranje državnih nalog«, vendar obenem podvomi, da je obdavčitev zasebne lastnine najmilejši možen pristop. Ker se je vlada s padcem zakona o davku na nepremičnine znašla v fiskalni zagati, ji Zobec ponudi magično rešitev: privatizacijo državne lastnine. Kajti: zasebna lastnina je sveti gral, državna lastnina pa mrtva teža – prej ko se je znebiš, boljše je, saj ti tako morda sploh ne bo treba poseči v zasebno lastnino. »Mislim na možnosti, da se določeni proračunski prihodki realizirajo na drug, z vidika človekove pravice do zasebne lastnine manj invaziven način. Tu gre za možnost prodaje (privatizacije) državnega premoženja – ne sicer na splošno, ampak izjemoma tedaj, ko so v državni lasti nesorazmerno velike aglomeracije, ko je na primer delež državnega premoženja v nacionalnem gospodarstvu izrazito prevladujoč (energetika, telekomunikacije, banke, zavarovalnice in drugi veliki poslovni sistemi, vse to je še vedno v večinski državni lasti). Če je javnofinančni cilj, ki ga zasleduje premoženjski davek, očitno dosegljiv tudi s prodajo takega premoženja, se lahko izkaže, da poseg v lastnino državljanov ni nujen.«

Najrevnejših 81 tisoč Slovencev ima v lasti nepremičnine, katerih skupna vrednost znaša zgolj 47 milijonov evrov. Na drugi strani pa obstaja enako velika skupina najbogatejših 81 tisoč Slovencev, ki ima v lasti nepremičnine v skupni vrednosti 25,1 milijarde evrov.

Nato se obregne še ob klavrno pobiranje davkov: »Nedopustno je, da bi država breme lastne neučinkovitosti (kamor spada tudi neuspešno spopadanje s sivo ekonomijo) ali, kar je še huje, morebitnega neutemeljenega (samovoljnega) odpisovanja davčnih obveznosti nekaterim davčnim zavezancem reševala z nalaganjem dodatnih davčnih obveznosti drugim.« Da še podkrepi argumente, se Zobec opre na avstrijskega ekonomista Fridericha A. Hayeka, pri čigar mislih se redno napajajo najbolj zagreti zagovorniki prostega trga in kapitalističnega načina produkcije: »Zelo se strinjam s Friderichom A. Hayekom, ko pravi, da manjša, kot je verjetnost posameznika, da si zagotovi bogastvo, bolj so trenutna premoženja nujno videti kot neupravičeni privilegiji. Učenjak nato nadaljuje, da si bo politika zagotovo prizadevala, da bi to premoženje iztrgala iz zasebnih rok, bodisi s pomočjo počasnega procesa močne obdavčitve dedovanja oziroma prek hitrega procesa neposrednega odvzema – sam bi še dodal: ali pa s prekomerno obdavčitvijo v preteklosti že pridobljenih nepremičnin. Vendar je potem naloga ustavnega sodstva, da zavaruje človekovo pravico do zasebne lastnine – naloga politike (zakonodajne in izvršilne oblasti) pa je zagotoviti, da obstoječa premoženja ne bodo (videti kot) neupravičeni privilegiji – kar pomeni, da mora povečati verjetnost posameznika, da si zagotovi bogastvo. Na vprašanje, kako, nobelovec takoj postreže z odgovorom: ’Ureditev, ki temelji na zasebni lastnini in zasebnem nadzoru nad proizvodnimi sredstvi, predpostavlja, da lahko takšno lastnino pridobi katerikoli uspešen posameznik. Če je to onemogočeno, lahko celo tisti posamezniki, ki bi sicer utegnili postati najbolj ugledni kapitalisti nove generacije, postanejo sovražniki uveljavljenega razreda bogatih’. In krog je sklenjen.«

Skratka: ko gre za poseg v zasebno lastnino, naj bi država ravnala skrajno tankočutno, da ne bo nadarjenih posameznikov ovirala pri bogatenju in netila razdora, ko pa gre za državno lastnino, ji je dovoljeno lomastiti kar vsevprek. Toda ali ni državna lastnina v lasti vseh državljanov, tudi najsiromašnejših, pretežni del razkošnih nepremičnin pa je v lasti najbogatejših, tistega zgornjega enega odstotka, ki v resnici upravlja usodo 99 odstotkov preostalih? Smo kaj spregledali?

Demagogija in dejstva

Po raziskavi Evropske centralne banke je v Sloveniji pretežni del bogastva akumuliran v nepremičninah, ne pa v plačah, depozitih, vrednostnih papirjih, slikah, jahtah, zlatnini, finančnih naložbah in podobnih instrumentih, ki recimo prevladujejo v Nemčiji ali Avstriji, kjer ima zgolj polovica prebivalstva lastne nepremičnine. Po podatkih, ki jih je zbrala Geodetska uprava, ima najbogatejših deset odstotkov Slovencev v lasti kar 38 odstotkov vrednosti vseh nepremičnin, ostala polovica prebivalstva, spodnjih 50 odstotkov, pa ima v lasti le 12 odstotkov vrednosti vseh nepremičnin. Najrevnejših 81 tisoč Slovencev ima v lasti nepremičnine, katerih skupna vrednost znaša zgolj 47 milijonov evrov. Na drugi strani pa obstaja enako velika skupina najbogatejših 81 tisoč Slovencev, ki ima v lasti nepremičnine v skupni vrednosti 25,1 milijarde evrov. Vtis, da imajo najbogatejši v lasti le kakšno vilo ali dve, je napačen. Prvih 50 nepremičninskih baronov ima v povprečju v lasti po 320 nepremičnin! Ali ne bi bilo potemtakem najbolj pravično, da se resno obdavči nepremično premoženje, tako kot ga imajo že desetletja obdavčenega najbolj razvite države na svetu?

Slovenija s sedanjimi nepremičninskimi dajatvami pobere komaj 0,6 odstotka BDP-ja, povprečje v državah OECD pa je 1,8 odstotka BDP-ja. Manj od nas poberejo le še Estonija, Avstrija, Češka, Slovaška in Mehika. Z uvedbo nepremičninskega davka bi se nam delež dvignil za pol odstotne točke, na 1,1 odstotka BDP-ja, torej bi bili še kljub temu pod povprečjem OECD. Slovenci razkošne jahte in avtomobile dojemamo kot eksces, ki ga je treba temeljito obdavčiti, da se prepreči neenakost, davčno obremenitev stanovanj in hiš pa imamo za nedopusten, skoraj škandalozen poseg v osebno svobodo. Kar je absurdno. Tudi če lastnina na stanovanjski nepremičnini ni namenjena ustvarjanju dobička od oddajanja v najem, to ne pomeni, da gre za mrtvi kapital. Nepremičnine je mogoče prodati. Nepremičnine so naložba kot vsaka druga. Po kakšni logiki je sedanje stanje, ko je več kot 80 odstotkov bivalnih nepremičnin lastniških, optimalno? Zakaj pa ne bi, tako kot denimo v Nemčiji, večina živela v najemniških stanovanjih? Je res boljše, da upokojenci sami živijo v dvesto ali tristo kvadratov velikih hišah, ki so jih zgradili zato, da bi z njimi živeli njihovi potomci, pa so se ti raje odselili v lastne nepremičnine? Pa tudi: v primerjavi z nekaterimi drugimi davki, na primer davkom na kapitalske dobičke, je utajitev davka na nepremičnine praktično nemogoča. Nepremičnin ni mogoče skriti oz. jih prenesti v davčno oazo. Za državo je to najlažje dostopen davčni vir. In še: davek na nepremičnine lahko prispeva k davčni razbremenitvi dela. Kar naprej poslušamo, da je preveč obdavčeno delo eden izmed vzrokov za visoke stroške, brezposelnost in nekonkurenčnost našega gospodarstva v mednarodnem merilu.

Pomenljivo je, da celo Mednarodni denarni sklad, ta branik interesov ’velikega kapitala’, po novem priporoča višjo obdavčitev najbolj bogatih. Po oceni sklada največja težava niso preveliki izdatki držav, ampak premajhna vsota denarja, ki se v proračune nateče s strani najbolj premožnih posameznikov in podjetij. Z višjo obdavčitvijo najbolj premožnih bi se povečala legitimnost zmanjševanja javnih izdatkov in zmanjšala neenakost v družbi. Že če bi bogate obdavčili tako, kot so bili obdavčeni v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, bi to po izračunih sklada revnejšim državam prineslo do 0,25 odstotka BDP-ja več proračunskih dohodkov, bogatejšim državam, kot so ZDA, pa celo okoli 1,5 odstotka BDP-ja.

Mednarodni denarni sklad je to revolucionarno priporočilo zapisal v lanskem poročilo o davkih s podnaslovom ’Časi za obdavčenje’. Kaže, da ga slovenski opozicijski politiki niso prebrali. Višji davki? Bogokletna misel za slovenske čajankarske skrajneže. Oni bi raje porezali javne izdatke, najprej seveda plače javnim uslužbencem, nato pa bi se na veliko zgražali nad nedopustno dolgo čakalno dobo na ljubljanski urgenci.

In ne, ni res, da visoki davki zavirajo rast. To zgodbo nam že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja prodaja en odstotek najpremožnejših. Sprejeli smo jo kot evangeljsko resnico, čeprav je vse prej kot to. Najboljši dokaz so ZDA. Bolj ko so zniževali davčno breme bogatim, bolj je trpela gospodarska rast in še bolj se je povečala neenakost. ZDA so v dveh mandatih predsednika Ronalda Reagana davčno stopnjo na najvišje dohodke občutno znižale (naprej z 69,1 odstotka na 50 odstotkov, nato na 38,5 odstotka, v zadnjem letu Reaganovega mandata pa na 28 odstotkov). Kar je imelo katastrofalen vpliv na proračun in gospodarsko rast. Ameriški kongresni analitski urad je v letih 2011 in 2012 pripravil dve analizi o povezavah med višino davkov ter gospodarsko rastjo, varčevanjem, naložbami in neenakostjo. »Na podlagi uporabe podatkov za obdobje 1945–2012 so precej jasno pokazali, da gre pri blagodejnem učinku znižanja davkov na gospodarstvo zgolj za lažen mit,« pravi ekonomist Jože P. Damijan.

Slovenci razkošne jahte dojemamo kot eksces, ki ga je treba temeljito obdavčiti, da se prepreči neenakost, davčno obremenitev stanovanj in hiš pa imamo za nedopusten poseg v osebno svobodo.

Nazaj v prihodnost

Po sklepu ustavnega sodišča se mora država vrniti k pobiranju dosedanjih nepremičninskih dajatev, se pravi nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, davka na premoženje in pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Gre za izhod v sili, zato da občine ne bi ostale brez dela svojih prihodkov, je pa ta rešitev daleč od pravične. Nadomestilo je namreč zelo subjektivna in krivična dajatev. Občine višino nadomestila določajo administrativno, ne da bi upoštevale tržno vrednost nepremičnin, zato imamo primere, ko lastnik luksuznega, 80 kvadratov velikega stanovanja v središču Ljubljane plača 80 evrov nadomestila na leto, lastnik enako velikega stanovanja v dotrajanem, starejšem bloku na obrobju pa 120 evrov. Davčna osnova pri nadomestilu ne odraža dejanskega premoženjskega stanja lastnikov nepremičnin. Nekatere občine še nedavno nadomestila sploh niso zaračunavale, spet druge pa so to počele nedosledno, zaradi česar smo v absurdni situaciji, ko v istem bloku eni lastniki nadomestilo plačujejo, drugi pa ne. Skratka, nadomestilo povzroča neenakosti med lastniki in v tem smislu ni nič bolj pošteno davčno breme, kot bi bil nepremičninski davek. Ustavni sodniki to seveda vedo, a očitno ocenjujejo, da je nadomestilo kljub slabostim manjše zlo.

Za vrednotenje nepremičnin je bilo porabljenih dvajset milijonov evrov. »To je več kot 13 tisoč povprečnih plač,« opozarja predsednica vlade Alenka Bratušek

Prav zato, ker je bilo v projekt uvedbe nepremičninskega davka vloženega tako veliko denarja, bi bilo smiselno, da ga vlada nadaljuje. Zakon in nepremičninske evidence je mogoče izboljšati in dopolniti. Najslabše bi bilo, če bi vlada na sredi poti obupala in se uvedbi davka odpovedala, kot so v zadnjem desetletju ravnale še vse vlade. Ne trdimo, da je bil zakon o davku na nepremičnine idealen. Prav nasprotno. Imel je vrsto pomanjkljivosti. Kar pa še ne pomeni, da ga ni mogoče popraviti. Da bo davek stal, ga mora vlada uvesti kot sistemskega in ne kot kriznega, se pravi počasi in premišljeno ter tako, da bodo v celoti pripravljene vse potrebne podatkovne baze za njegovo odmero. Ni pa za vse slabosti kriva vlada Alenke Bratušek. Izvirni greh je bil storjen leta prej. Pravno podlago, ki bi omogočala uvedbo nepremičninskega davka, je že leta 2004 začela pripravljati takratna vlada Janeza Janše. Prav v mandatu Janševe ekipe je nastal ustavno problematičen zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, izveden pa je bil tudi popis nepremičnin, ki sploh ni bil pravi popis, ampak le zelo draga anketa. Popisovalci, večinoma je šlo za študente, so bili slabo pripravljeni, Geodetska uprava je kar med popisom spreminjala pravila, pa tudi lastniki nepremičnin so zavajali popisovalce, zaradi česar so bile nepremičninske evidence že v startu okužene. Poslanec največje opozicijske stranke SDS Andrej Šircelj padec davka na ustavnem sodišču komentira kot vladni »fiasko«, priročno pa zamolči, da je bil leta 2006 ob popisu nepremičnin državni sekretar v kabinetu predsednika vlade z mandatom na ministrstvu za finance, kjer je bil med drugim pristojen za davke. Bil je torej eden ključnih ljudi pri zagonu tega »fiaska«. Vrhunec sprenevedanja pa je Šircljeva trditev, da Janez Janša, ko je bil še predsednik vlade, množičnega vrednotenja nepremičnin ni nameraval uporabiti kot davčno osnovo za odmero davka na nepremičnine. Prosim? Še celo najbolj naivnim Slovencem je bilo od začetka kristalno jasno, da je temeljni namen famoznega popisa prav obdavčitev nepremičnin.