Intervju: dr. Dušan Plut

Ob branju besed vidnega izobraženca dr. Dušana Pluta me preveva občutek, da nič ni, kot bi moralo biti, kot smo hoteli.

Ker se zgodovina najbolje tolmači iz lastnega zornega kota in ker izhajam iz zdravniške družine bom navrgel nekaj opažanj iz prve roke, ker je ta vir manj zmotljiv od vseh drugih.

Starejši Žirovci še danes pomnijo legendo celotnega območja - dr. Bernika, ki mu ni bilo odveč v zgodnjih jutranjih urah po snegu hoditi kilometre daleč v pomoč bolnim ljudem. Ker je bil upokojen si je za nagrado privoščil skodelico vročega čaja, medtem ko so mu domačini sušili premočene nogavice, da se je lahko vrnil domov. Osebno pomnim večje število zdravnikov, ki so nam v sedemdesetih in osemdesetih letih hodili na obiske - Slovence, Srbe, Hrvate, Makedonce... Večina pogovorov je bila o zdravju, o zdravstvu, o razvoju in dostopnosti zdravil z enim samim namenom - POMAGATI LJUDEM. Spomnim se, da so prihajali sredi noči, resnobni in zaskrbljeni, z bojaznijo ali so morda kakšno zdravilo predpisali narobe, pa so stikali glave do zgodnjih jutranjih ur, klicali po telefonu po vsej državi, da bi odpravili morebitno napako. Grel sem se na energijah te neskončne človekoljubne požrtvovalnosti. Vsako človeško življenje je bilo za njih neprekinjeno bojno polje porazov in zmag, ne glede na to, ali je šlo za delavca, kmeta, gospodarstvenika. Na pogrebe so hodili vedoč, da so storili vse, kar je bilo možno, mirne vesti; svojci so sožalja sprejemali brez najmanjšega očitka.

Tako je bilo ne le v Sloveniji, temveč tudi v Zagrebu, Tuhinjskih toplicah, Malem in Velikem Lošinju, po celi Črni Gori in verjamem na vsakem kvadratnem milimetru tedanje SFRJ.

V letu 2014, ko se razkriva poln obseg korupcije v zdravstvu, ko se dela javno v zavodih in nato prikrito zasebno, ko si zdravniki polnijo žepe, ki jih sproti prazni država, ko ni možno izdajati dragih zdravil, ko je legionela na Onkologijah, ko so nepregledne vrste čakajočih, ko se udejanja kolaps javnega zdravstva v luči neukosti, neizobraženosti, nezainteresiranosti prenekaterih zdravnikov za paciente, ko si več ne upamo v bolnišnice, da nas v njih ne ubijejo ... se mi zdi, da si, podobno kot dr. Plut, tudi sam leta 1991 prihodnosti nisem zamišljal tako.