Kura, ki nese zlata jajca

Pred letom 2001 je imel Hrvatski Telekom 11.500 zaposlenih. Plače so bile solidne, podjetje je poslovalo z dobičkom in z davki vestno polnilo državno blagajno. Nato je sledila privatizacija. 51 odstotkov podjetja je kupil Deutsche Telekom. Trinajst let pozneje je bilanca privatizacije katastrofalna: pretežni del dobička gre za izplačilo dividend, investira se le v najnujnejši razvoj, optično omrežje je redka dobrina, več kot polovica delavcev je bila odpuščena.

»Ker so prihodki podjetja začeli upadli, večinski lastnik Deutsche Telekom pa je želel ohraniti enako visok dobiček, je začel drastično rezati stroške. Eden najlažjih načinov za zmanjšanje stroškov je seveda odpuščanje. Hrvatski Telekom je največji proizvajalec tehnoloških presežkov na Hrvaškem,« pravi Juko Cikojević, predsednik hrvaškega sindikata telekomunikacij. »Svetujem vam, da se borite za ohranitev državnega lastništva v Telekomu Slovenije.« Deutsche Telekom je za prevzem večinskega deleža v Hrvatskem Telekomu odštel približno milijardo tedanjih nemških mark. »A si je skozi dividendo hitro povrnil celotno kupnino,« pravi Cikojević. Po vseh racionalizacijah je v Hrvatskem Telekomu ostalo le še okoli štiri tisoč delavcev. Pozneje je podjetje zaposlovalo na novo, tako da ima danes 5500 zaposlenih, povprečna bruto plača pa znaša 1500 evrov. Vendar Cikojević opozarja: »Povprečje dvigujejo plače menedžmenta. Predsednik uprave ima 25 tisoč evrov bruto plače, visoke so tudi plače številnih direktorjev, približno 2000 delavcev Hrvatskega Telekoma pa prejema le 800 do 900 evrov bruto plače. Poleg tega se vse pogosteje sklepajo pogodbe za določen čas in najemajo študenti, ki so pripravljeni delati za drobiž. Zaradi visoke stopnje brezposelnosti na Hrvaškem se na vsako delovno mesto prijavi tudi po tisoč kandidatov, kar uprava Hrvatskega Telekoma izrablja za to, da strokovnjake zaposluje za minimalno plačo.« Posledica takšne politike je upad kakovosti storitev in beg uporabnikov h konkurenci. Pričakovali bi, da bo to večinskega lastnika spametovalo, a je pohlep prevelik. Deutsche Telekom namerava stroške v svojih vzhodnoevropskih in balkanskih podružnicah dodatno porezati tako, da bo računovodske oddelke preselil v Bratislavo. To za Hrvatski Telekom pomeni še dodatno odpuščanje. Takšno varčevanje je razumljivo, kadar je podjetje v resnih težavah in je to edini izhod, da preživi. Toda Hrvatski Telekom kljub krizi posluje z dobičkom. Lani so celotni prihodki podjetja znašali več kot 920 milijonov evrov, kar je resda za 6,8 odstotka manj kot v letu prej, nikakor pa ni slabo in nobenega tehtnega razloga ni za drastično rezanje stroškov. No, razen enega: doseči čim višji dobiček, zato da bodo lastniki deležni obilnejše dividende.

Državno lastništvo ni redkost
Vse evropske države, ki jim želimo biti podobni, so v telekomunikacijskih podjetjih obdržale večinski delež ali pa so v teh podjetjih ostale pomembne lastnice. Naša država pa se namerava v celoti umakniti iz lastništva.

Več privatizacije, manj zaposlenih

Tak scenarij kot na Hrvaškem lahko utemeljeno pričakujemo tudi v Sloveniji.

Dolg Slovenije se bo letos približal 81 odstotkom bruto domačega proizvoda. Bolj ko narašča zadolženost države, bolj samoumevna se zdi prodaja državnega premoženja. Pa je poplačilo dolga dovolj prepričljiv argument za privatizacijo? Celotna knjigovodska vrednost kapitala države v 15 družbah, predvidenih za prodajo, znaša 1039 milijonov, kar je drobiž v primerjavi z denarjem, ki si jih je država sposodila na finančnih trgih. Skratka: država si z odtujitvijo teh družb ne bo mogla kaj veliko pomagati pri likvidnostnih težavah in razdolžitvi, opozarja ekonomist in pravnik dr. Franjo Štiblar. »Ko nimaš drugega izhoda, moraš morda stvari prodati, da preživiš. Gre za izhod v sili. A takšne prodaje ne gre razglašati za strateško partnerstvo,« pravi ekonomist dr. Jože Mencinger. »Ne glede na zadolženost Slovenije pa ni potrebe po prodaji Telekoma, saj ta državi prinaša dobiček in velike davčne prihodke, tehnološko pa ni nič slabši od drugih telekomov, bodisi v zasebni ali državni lasti.«

Telekom Slovenije je poleg Krke, Petrola, Pošte Slovenije, Leka in Mercatorja med največjimi davčnimi plačniki v državi. V letu 2012 je državi plačal več kot 62 milijonov DDV-ja, 17,5 milijona evrov davka na dobiček in skoraj 700 tisoč evrov stavbnega nadomestila. Poleg tega je v blagajne socialnih zavarovanj prispeval dobrih 18,5 milijona evrov za zaposlene, zaposleni pa so za socialno zavarovanje prispevali še 18,4 milijona evrov. To skupaj pomeni več kot sto milijonov davkov in prispevkov v enem letu. Poleg tega je eno najmanj zadolženih evropskih telekomunikacijskih podjetij. »Sam bi kuro, ki nese zlata jajca, prodal šele na koncu, če se bo izkazalo, da je to res nujno potrebno, saj nam lahko ta ’zlata jajca’ redno servisirajo obresti, medtem ko bo prodaja ’kure’ enkratni prihodek države,« pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. »Se pa bojim, da bo vlada z namenom, da pokaže, kako resno misli s privatizacijo gospodarstva, da pomiri finančne trge in si povrne mednarodni ugled, žrtvovala najprej svojo kraljico na šahovnici.«

»Pod krinko prodaje družb za odpravo vmešavanja slovenske države v njihovo upravljanje je v resnici cilj razvitih zahodnih članic EU, da končno lastniško prevzamejo ključne slovenske blue chipe in infrastrukturne družbe. « pravi dr. Franjo Štiblar.

Da je telekomunikacijsko podjetje tako ekonomsko, finančno kot tudi strateško pomembno, ne nazadnje kaže lastniška struktura najverjetnejšega prevzemnika, to je Deutsche Telekoma, v katerem je nemška država ohranila skoraj tretjinsko lastništvo: 15 odstotkov družbe ima v neposredni lasti, 17 odstotkov pa ima v lasti prek državne banke KfW. »Če je to v Nemčiji sprejemljivo, zakaj ne bi bilo tudi pri nas?« pravi Aristovnik. Nemčija ni izjema. Tudi mnoge druge evropske države so v telekomunikacijskih podjetjih ohranile večinski ali vsaj pomemben lastniški delež. Iz podjetij se niso v celoti umaknile, kot to namerava storiti naša država. »Če provenienca lastnika ni pomembna, zakaj potem vse razvite države vztrajajo pri domači lasti t. i. blue-chipov in infrastrukture, tranzicijske pa so že vse, kar je kaj vredno, prodale?« sprašuje Štiblar.

Velik problem, ki ga bo prinesla privatizacija, je hitro prestrukturiranje in posledično množično odpuščanje delavcev. V času, ko že imamo armado več kot 130 tisoč brezposelnih, je to še dodaten vidik, vreden razmisleka. Ocenjuje se, da je v Telekomu več kot četrtina od trenutno 2880 zaposlenih presežnih delavcev, zato bi novi lastnik gotovo hitro ukrepal in še povečal socialno stisko v državi. »Tudi zato bi bilo smiselno, da če že pride do prodaje podjetja, da se ta pogojuje vsaj z obveznim prehodnim obdobjem odpuščanja in se tako država razbremeni reševanja dodatnih socialnih problemov,« pravi Aristovnik.

Privatizacija iz pekla

Paradoksalno je, da so sklep o prodaji Telekoma izglasovali poslanci Pozitivne Slovenije in SD, torej levica. Še hujše. Prodajo so podprli, čeprav so še pred volitvami decembra 2011 izrecno obljubljali, da strateških slovenskih podjetij ne bodo razprodajali. Smo lahko presenečeni? Niti ne. V zgodovini je nič koliko primerov, ko so prav leve vlade iz pragmatizma ali pa zato, ker so se vladajoči politiki s poslom osebno okoristili, pospešile privatizacijo. Francoski Telekom, danes se imenuje Orange (ime je prevzel po svojem mobilnem operaterju), je bil privatiziran leta 2004. Proces odprodaje se je sicer začel že v 90. letih prejšnjega stoletja, še pod desno vlado, a tudi poznejše socialistične vlade mu niso resneje oporekale. Država je v podjetju ohranila skoraj tretjinski lastniški delež, vendar pa večinskemu zasebnemu lastniku ni preprečila, da ne bi že takoj po prevzemu podjetja začel radikalno rezati stroške in racionalizirati delovno silo. Že v prvem letu po privatizaciji je bilo ukinjenih skoraj dvajset tisoč delovnih mest, mnogi delavci, ki so v podjetju ostali, pa so bili premeščeni na druga delovna mesta in celo v druge kraje. Pritisk in šikaniranje sta bila tako neznosna, da je čedalje več delavcev edini izhod videlo v samomoru. Samo v letih 2008 in 2009 se je ubilo 35 uslužbencev. Samomorilnost je tako narasla, da so bili v podjetju prisiljeni ustanovili poseben protisamomorilski oddelek. Ta očitno ni bil uspešen, kajti francoski mediji te dni poročajo o novem valu samomorov. Od desetih letošnjih samomorov jih je osem neposredno povezanih z delom, je ugotovil odbor, pristojen za nadzor delovnih razmer v podjetju Orange. Celo francoska ministrica za zdravje Marisol Touraine je te smrti označila za »skrb zbujajoče«. Stopnja samomorilnosti v Franciji že sicer občutno presega evropsko povprečje (je namreč kar trikrat višja kot v Italiji in Španiji in dvakrat višja kot v Veliki Britaniji), toda stopnja samomorilnosti v podjetju Orange presega celo že tako visoko nacionalno povprečje. Seveda je razloge vedno mogoče pripisati vsemu drugemu kot delovnim razmeram. Toda celo strokovnjaki se strinjajo, da je eden od ključnih sprožilcev za samomor prav stres na delovnem mestu. In kaj je večji stres kot izguba službe ali pa nenehna bojazen, da si lahko naslednji na seznamu za odstrel? In ja, podjetje Orange je napovedovalo, da bo letos znova odpuščalo. Ironija je, da je malo dokazov o koristnosti odpuščanja. Raziskave kažejo, da je več kot dve tretjini vodilnih menedžerjev po zmanjševanju števila delavcev v podjetju zaznalo negativne posledice na morali zaposlenih. Prav tako se je izkazalo, da je v polovici primerov upadla produktivnost. Odpuščanje torej nujno ne odpravlja težav podjetja.

Pogojevanje? Malo verjetno.

Postopek prodaje Telekoma Slovenije v imenu konzorcija prodajalcev vodi Slovenska odškodninska družba. Oktobra lani je minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo kot resorni minister za področje elektronskih komunikacij tik pred začetkom prodaje Telekoma Slovenije na predsednika uprave Slovenske odškodninske družbe naslovil predlog, da bi v prodajno pogodbo poleg višine kupnine vnesli čim več necenovnih zavez, saj po njegovem obstaja bojazen, da bi kupec zasledoval zgolj komercialni interes, zapostavil pa razvoj širokopasovnega omrežja na ruralnih območjih. »Predlogi ministra Pikala so dobronamerni, a naivni,« pravi Mencinger. »Necenovne zaveze novih lastnikov, recimo da bodo podjetje tehnološko prenovili, da ne bo odpuščanja zaposlenih in podobne stvari, se hitro pokažejo kot povsem irelevantne, saj se lahko zmeraj in zelo hitro sklicujejo na nove okoliščine in nujnost prilagajanja nanje. Ne vem za primer, da bi novega lastnika s tožbo prisilili k izpolnitvi največkrat precej meglenih necenovnih obvez ali da bi razveljavili posel, ker jih ni izpolnil.«

Bilanca privatizacije Hrvatskega Telekoma je katastrofalna: pretežni del dobička gre za izplačilo dividend, investira se le v najnujnejši razvoj, optično omrežje je na Hrvaškem redka dobrina, več kot polovica delavcev pa je bila odpuščena.

Da bi država v prodajno pogodbo zapisala kakršnekoli necenovne zaveze, je malo verjetno tudi zato, ker bi to pomenilo nižji izkupiček od prodaje, saj bi kupec stroške zavez vštel v svojo nakupno ceno. Pravila EU, ki urejajo državne pomoči, vsakokratni privatizaciji postavljajo določene omejitve, in to velja tudi za privatizacijo Telekoma Slovenije. »Pri prodaji podjetja v javni lasti mora država članica, da bi izključila prisotnost državne pomoči, ravnati enako, kot bi ravnal prodajalec v tržnem gospodarstvu, torej si mora prizadevati, da pri prodaji čim več iztrži ali da ustvari čim manjšo izgubo. Če ravna drugače, privatizacija lahko vključuje odpoved državnim sredstvom v korist kupca ali privatiziranega podjetja, kar domnevno pomeni državno pomoč,« pojasnjujejo v Slovenski odškodninski družbi. Pri presoji skladnosti postopka privatizacije s pravili o državni pomoči se ugotavlja, ali država v postopku prodaje ravna pod tržnimi pogoji, kar pomeni, da kupcu oz. prodanemu podjetju ni bila dodeljena nobena prednost, kar se primarno odraža v neutemeljenem znižanju pri prodaji dosežene cene in s tem odpovedi države prihodkom. Verjetnost obstoja državne pomoči se izključi s tem, da v razpisu ne smejo biti določeni pogoji, ki jih ne bi uporabil tudi zasebni prodajalec in ki lahko znižujejo ceno. Ne glede na to je pogojevanje dopustno, a samo če so pogoji določeni z zakonodajo oz. drugimi predpisi in so z njihovo vsebino že od začetka prodajnega postopka seznanjeni vsi morebitni investitorji.

Predsednica vlade Alenka Bratušek in minister za finance Uroš Čufer nenehno ponavljata, da je privatizacija ključni del sanacije slovenskega gospodarstva. Zato ne bosta tvegala, da bi privatizacija Telekoma padla v vodo zaradi očitkov o državni pomoči. Evropska komisija je vladi dala jasno vedeti, da mora biti pri privatizaciji cilj denar, ne pa ohranitev delovnih mest. Če Bruselj pogojevanja ne dovoli, kaj je rešitev? Odgovor je preprost: »Če država želi, da bi Telekom skrbel za stabilnost delovnih mest, razvoj podeželja, investicije in sodelovanje z gospodarstvom, univerzami, športom, kulturo in tako dalje, potem naj ostane pomembna lastnica in prek svoje lastniške funkcije izvaja zahtevane zaveze,« svetuje Aristovnik.

Da je telekomunikacijsko podjetje pomembno tako z ekonomskega kot s strateškega vidika, kaže lastniška struktura najverjetnejšega prevzemnika, to je Deutsche Telekoma, kjer je nemška država ohranila skoraj tretjino lastništva.

Podrejena provinca

Privatizacija Telekoma se navzven zdi suverena odločitev slovenske vlade, v resnici pa gre za servilno podrejanje zahtevam Bruslja. »Prodaja večinskega deleža v Telekomu je predvsem ideološka in politična gesta, ki jo je izsilila Evropska komisija, ki je težave Slovenije izkoristila za to, da bi nas spravila, kamor po njihovem sodimo – med poslušne bivše socialistične države, ki so svoje proizvodno bogastvo tujcem prodale takoj, ko so postale kapitalistične,« pravi Mencinger. »Seveda lahko rečete, da je moje nasprotovanje prodajam podjetij tujcem ideologija. A ne gre za to. Povsem jasno mi je, da mnogih podjetij brez tujih lastnikov sploh ne bi več bilo. Nasprotujem le prepričanju, da je probleme mogoče rešiti s prodajami premoženja.«

V sedanji krizi je spet postala popularna fraza ’država je slab gospodar’. Kot da na svetu ne bi bilo nobenih primerov uspešno vodenih državnih podjetij in kot da nobeno zasebno podjetje ne bi še nikoli naredilo izgube. Ne bodimo naivni. »Pod krinko prodaje družb za odpravo vmešavanja slovenske države v njihovo upravljanje je v resnici cilj razvitih zahodnih članic EU, da končno lastniško prevzamejo ključne slovenske blue chipe in infrastrukturne družbe. Temu se je med tranzicijskimi državami uspešno upirala edino Slovenija,« pravi Štiblar. Ker doslej nismo privolili v razprodajo državnega premoženja, je Zahod ubral drugačno taktiko. »Najprej so nas kreditirali za igro na borzi. Ker zadolžena podjetja in banke nimajo sredstev, je delno vstopila država, da bi omilila negativne posledice stečajev, dolg pa naj bi plačevali s prodajo državnega premoženja. Tako bi bil po ovinku dosežen začetni cilj razlastitve države in Slovenija bi se končno uvrstila tja, kamor v očeh razvitih članic EU spada – med podrejene province.«