Dediščina naprodaj

Umik države iz lastništva Telekoma ne bo ogrozil le nekaj sto ali še več delovnih mest. Ogrozi lahko tudi prihodnost krajinskega parka Sečoveljske soline. Park danes upravlja podjetje Soline, ki je v stoodstotni lasti Telekoma in se prodaja skupaj s krovno družbo. V zasebno last, najverjetneje nemške multinacionalke Deutsche Telekom, bo prešlo tudi upravljanje državno zaščitene naravne dediščine. Krajinski park Sečoveljske soline je uvrščen na seznam mednarodno pomembnih mokrišč in je del ekološkega omrežja Natura 2000. Ni torej vseeno, kdo ga upravlja in kako.

Globalna podjetja ne slovijo po družbeni odgovornosti. Njihov namen je predvsem ustvariti čim višji dobiček. Temu so pripravljena podrediti vse, to pa pomeni tudi odstranitev vseh nedobičkonosnih postavk v poslovanju. Kolikšna je zares nevarnost, da bi zasebni lastnik državno zaščiteni krajinski park spremenil v golfišče, da bi ga pozidal s hoteli ali da bi ga zanemaril in pustil propasti?

Upravljanje krajinskega parka Sečoveljske soline določata desetletni načrt, ki ga je leta 2011 sprejela vlada, in koncesijska pogodba med podjetjem Soline in ministrstvom za okolje. Kdorkoli bo že novi lastnik Solin, bo moral spoštovati koncesijsko pogodbo in park razvijati v skladu z načrtom. Sicer lahko vlada koncesijsko pogodbo razveljavi. Naprodaj je podjetje, ne pa tudi infrastruktura. Vsa zemljišča, solna polja, kanali, nasipi in stavbe bodo tudi po privatizaciji Telekoma ostali last države, saj niso predmet prodaje. »Koncesijska pogodba zelo natančno določa način 700 let stare tradicije ročne pridelave soli, tako da izkoriščanje, gradnja objektov ali industrializacija zaščitenega krajinskega parka Sečoveljske soline ni mogoča,« zatrjuje direktor podjetja Soline Klavdij Godnič.

Kje bi se lahko zapletlo? »Pri financiranju,« meni vodja krajinskega parka Sečoveljske soline Andrej Sovinc. Že zdaj država ne namenja dovolj sredstev za upravljanje zavarovanih območij. »Resnici na ljubo: če ne bi bilo Mobitela oziroma Telekoma, bi bile soline najbrž že pod vodo,« meni Robert Turk, vodja piranske območne enote zavoda za varstvo narave. V načrtu upravljanja krajinskega parka Sečoveljske soline, ki ga je potrdila vlada, je predvideno, da bodo stroški upravljanja letos znašali 680 tisoč evrov. Od tega naj bi 400 tisoč evrov prispevala država, preostalo naj bi pokrilo podjetje Soline z lastno komercialno dejavnostjo. Vendar nič ne kaže, da bo država to zavezo spoštovala. Za zdaj je za upravljanje parka namenila 191 tisoč evrov ali pol manj od obljubljenega.

Nespoštovanje lastnih zavez je postalo značilno za državo. Leta 2012 je za upravljanje krajinskega parka Sečoveljske soline namenila 58 odstotkov obljubljenega denarja, leta 2013 le še 50 odstotkov, letos komaj 48 odstotkov. To pa seveda pomeni, da mora izpad sredstev za vzdrževanje parka in ohranjanje naravne dediščine nadomestiti koncesionar. Ker ni prav verjetno, da bo tuji zasebni lastnik kaj radodarnejši, je bojazen za prihodnost solin upravičena.