Bo Vladimir Putin okrepil evrsko območje?

Jacek Rostowski, ki je bil do lanskega novembra poljski finančni minister, je pred kratkim omenil, da si ruski predsednik Vladimir Putin ne bi bil drznil priključiti Krima, če ne bi opazil agonije Evropske unije ob iskanju rešitve za evrsko krizo. Ima Rostowski prav?

Na prvi pogled se takšna povezava zdi neumestna. Putinovo razkazovanje moči je vključevalo vojaške sile in odkrito grožnjo s plinskim embargom, ne pa razkazovanja denarne moči (ki je nima). Ves čas spora zaradi Krima je bil v ospredju ukrajinski odnos z EU, ne z evrskim območjem. Poleg tega je nedavno ukrajinsko monetarno zgodovino zaznamovala vezava menjalnega tečaja na dolar, ne na evro. Kako bi torej evro lahko igral pomembno vlogo pri priključitvi Krima k Rusiji?

Rostowski je hotel povedati, da so evropske države z evrsko krizo pokazale, kako medla je njihova volja do solidarnosti, celo do lastnih partneric v denarni uniji. Koliko solidarnosti bi bile torej sploh pripravljene pokazati do države, ki ni članica EU? Rusija bi si torej obotavljivo ravnanje EU v časih pretresov lahko razlagala kot zeleno luč za ukrepanje. Iz istega razloga bi lahko šla še korak dlje.

Seveda niz dogodkov, ki so sledili finančnemu zlomu leta 2008, lahko razumemo kot krizo solidarnosti. Ko bi bil nujen skupni odziv na evropski bančni preplah, se je odgovor glasil, naj vsaka država sama poskrbi za svoje finančne ustanove. Ko je Grčija ostala brez dostopa do finančnih trgov, je trajalo več mesecev, da so pripravili odgovor, ki se ni opiral na sklade EU in je omejil finančni prispevek posameznih članic. Ko so končno postavili »požarni zid«, je bila njegova višina dejansko strogo omejena in predvidena ni bila nobena od oblik skupne odgovornosti. Evrske obveznice so nemudoma zavrnili, ker bi z njimi prišle neomejene kolektivizirane dolžniške obveznosti.

Čeprav so predvideli, da bi evropski mehanizem za stabilnost lahko izkoristili tudi za vnovično kapitalizacijo bank, so se nazadnje odločili, da bi ta mehanizem omogočal le posojila vladam, namesto da bi neposredno prevzemal bančna tveganja. Pred kratkim pa so pogajanja, da bi oblikovali evropsko bančno unijo, spet naletela na izziv pri sestavljanju skupnega reševalnega mehanizma, ki pa bi hkrati omejeval obveznosti posameznih držav. Skratka, vedno, ko se je pojavilo vprašanje evropske solidarnosti, je bil odgovor: »Da, vendar le, če je absolutno nujna in v čim manjšem obsegu.«

Ruski odziv na ukrajinsko vstajo je pokazal, kako živ je v Moskvi spomin na drugo svetovno vojno. Pošteno je domnevati, da je Kremelj morda opazil, kako Evropa nima želje posnemati Združenih držav Amerike in sestaviti lastnega Marshallovega načrta. Gledano splošno pa je Putin morda ugotovil, da EU, ki se tako obotavlja prevzeti tveganje za dobro lastnih članic, skoraj zagotovo ne bo hotela tvegati za neko sosedo.

Ključna razsežnost trenutne slepe ulice zaradi Ukrajine je energija, in ob tem se spet postavlja isto vprašanje o evropski solidarnosti. Kot je pokazala nedavna raziskava možganskega trusta Bruegel, bi EU kot celota z nekoliko truda lahko preživela tudi brez uvoza plina iz Rusije. Vendar bi v tem primeru članice zagotovljeno preskrbo morale razumeti kot skupno skrb, ne vprašanje, s katerim naj se vsaka spopada samostojno. Če bi na primer embargo prizadel določeno članico, bi se druge morale odzvati tako, da bi ji ponudile svoje rezerve, povečale svojo proizvodnjo, plačale več za uvoz ali rahlo omejile porabo. A tega občutka solidarnosti v razpravi o energijski politiki EU ni nikoli zaznati.

Temeljno vprašanje je, ali je pravilno domnevati, da bi evro moral okrepiti solidarnost. Tisti, ki so začeli s snovanjem enotne valute, so pričakovali, da bo imela globoke posledice. Po njihovem videnju bi postal sredstvo za krepitev občutka skupnosti. Valutne meje na splošno sovpadajo s političnimi, torej bi oblikovanje denarne unije moralo zbuditi vsaj rahel občutek ozemeljske skupnosti. Skupna valuta naj bi hkrati zbudila tudi zavedanje o skupni usodi zato tudi solidarnost med sodelujočimi.

A to se ni zgodilo. Celo še pred krizo je bilo jasno, da tako državljani kot vlade držav na evro (zgrešeno) gledajo zgolj z vidika večje praktičnosti. Njegova uvedba je veljala za tehnokratsko vprašanje, s katerim naj se ubadajo centralni bančniki in finančni ministri, ne pa za temelj skupne evropske istovetnosti. Njegova uvedba ni pripomogla, da bi se proračun EU povečal, niti ni prinesla tesnejšega političnega povezovanja. Nenehno se podcenjuje, kakšne zaveze bi bile nujne zaradi skupne valute.

Če se ozremo nazaj, je bilo prepričanje, da bo evro spontano okrepil skupnost, neutemeljeno. Čeprav obstaja jasna povezava med valutnimi območji in političnimi skupnostmi (pomislite na razpad rubeljskega območja v času zloma Sovjetske zveze), je prav politična skupnost tista, ki zbuja solidarnost, nujna za valutno spajanje, ne pa obratno.

Rostowski ima zagotovo prav: evrska šibkost je opogumila Putina. A na koncu se utegne pokazati, da je dejansko vprašanje to, ali bo navsezadnje krimska kriza okrepila evropsko solidarnost – in s tem hkrati tudi evro.

Jean Pisani-Ferry je generalni komisar francoske vlade za načrtovanje politike, poučuje na elitni berlinski visoki šoli za državno upravo Hertie in je nekdanji direktor ekonomskega možganskega trusta Bruegel s sedežem v Bruslju.

©: Project Syndicate, 2014