Evropa po Ukrajini

Ko izbruhne nepričakovana kriza, ljudje običajno domnevajo, da nič več ne bo enako in do natančno takšnega zaključka so po ruski priključitvi Krima prišli tudi številni Evropejci. Imajo prav?

Čeprav so evropski voditelji skoraj soglasno obsodili ruska dejanja v Ukrajini, ocene o varnostni grožnji, ki jo predstavlja Rusija, niso enotne. Poljska in baltske države so med tistimi, ki jih vedenje Rusije najbolj skrbi, medtem ko so Češka, Slovaška, Madžarska in Bolgarija previdne pri soočanju z njo – takšno stališče delijo tudi države, kot sta Španija in Portugalska, ki niso odvisne od ruske dobave energentov.

Različna stališča lahko pojasnimo z velikimi razlikami v zgodovini evropskih držav in strateških perspektivah. Poljska in Rusija sta stoletja vdirali in zasedali ozemlja druga druge. Estonija, Latvija in Litva so bile sovjetske republike, za katere je bilo zoperstavljanje Rusiji ključni dejavnik pri vnovični vzpostavitvi držav. V Estoniji in Latviji živita številčni rusofonski manjšini, zato se utemeljitev, s katero ruski predsednik Vladimir Putin opravičuje priključitev Krima – da ščiti domnevno ogrožene rojake – neposredno dotika najglobljih strahov teh držav.

Seveda imajo tudi Čehi, Slovaki in Madžari – vsi nekdanji sovjetski sateliti – grenke spomine na Rusijo. A s svojo težavno zgodovino so se odločili spopadati tako, da so se potuhnili in se izognili stališčem pri pomembnih mednarodnih vprašanjih. Zaznamovani (če ne celo ranljivi) so zaradi bližine veliko močnejših sosed, zato so ponotranjili svojo politično in strateško marginalizacijo.

Do neke mere stališče teh držav natančno posnema dojemanje evropske politike. Navsezadnje bo evropsko stališče do Rusije odvisno od štirih pomembnih sil: Nemčije, glavne industrijske in energijske partnerice Rusije, Velike Britanije, ki je ruski bankir, Francije, ruske vojaške sodelavke, in Poljske, pokroviteljice Ukrajine.

V tej četverici je daleč najvplivnejša Nemčija. Rusija bi s pretrganjem odnosov z Nemčijo dejansko prerezala vse vezi z Zahodom in s tem pospešila lasten zaton. Še huje, zaton države bi verjetno okrepil, ne pa oslabil, plenilska šovinistična nagnjena Putinovega režima.

Kot pribito drži, da Rusija ne sodi med države v vzpenjanju. Je država, ki živi skoraj izključno od izvoza omejenih naravnih bogastev – in v kateri se poleg tega prebivalstvo zmanjšuje. Nekdanji Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je to očitno razumel; v poskusu, da bi posodobil in spremenil rusko gospodarstvo, je želel med drugim okrepiti dvostranske odnose z Nemčijo. Odkar se je na predsedniški položaj vrnil Putin, so te pobude opustili.

To ne pomeni, da se Putin sploh ne zaveda vrednosti Nemčije. Ve, da bi zamrznitev izvoza energentov v odločno Nemčijo – ki je zelo odvisno od ruskega plina – Ruski poslovni verodostojnosti povzročila trajno škodo in oslabila panogo, ki predstavlja hrbtenico ruskega gospodarstva. Še več, takšna poteza bi lahko okrepila privlačnost Irana na evropskem energijskem trgu in ustvarila neželeno konkurenco Rusiji. Tudi če ta svojemu diplomatskemu arzenalu ne bo dodala izvoza energentov, bi utegnila sprejeti ukrepe za ublažitev te nevarnosti, in sicer bi Iran lahko spodbudila, naj zavlačuje s podpisom dokončnega jedrskega sporazuma z mednarodno skupnostjo.

Britansko stališče do Rusije je bolj zavito. Vlada premierja Davida Camerona je sicer odločno obsodila, kar je Rusija naredila v Ukrajini, vendar so v poslovni četrti Londona odločeni, da bodo ruske oligarhe ohranili med svojimi strankami. Če se bo napetost v Ukrajini še stopnjevala, bo Cameron, katerega dosedanji odziv bi lahko označili za medel in omahljiv, prisiljen nastopiti odločneje.

Francija doživlja izrazit preobrat v svojih odnosih z Rusijo. Zgodovinsko je Francija na Rusijo gledala kot na koristno protiutež Združenim državam Amerike. A v zadnjih letih sta Francija in Rusija pri pomembnih mednarodnih temah – Libiji, Siriji in Iranu, na primer – pogosto na nasprotnih bregovih, medtem ko so francoski interesi vse večkrat usklajeni z ameriškimi. Francija se resda skuša izogniti vsem nepotrebnim sporom z Rusijo, vendar je ukrajinska kriza poudarila ugašanje francosko-ruskega zavezništva.

Poljska vloga v trenutni krizi je nekoliko drugačna. Odgovorna je za zastopanje ukrajinskih interesov, hkrati pa pomaga pri krotenju gorečnosti zagrizenih nacionalistov.

Evropa se bo pod vodstvom imenovanih štirih sil soočila z dvema strateškima preizkusoma. Prvi je povezan z energijo. Prizadevanja, da bi se zmanjšala evropska odvisnost od ruskih dobav, doslej niso prinesla vidnejših rezultatov, čeprav je Evropa zdaj v rahlo boljšem položaju kot pred nekaj leti. Edini način, da bi zagotovili nadaljnji napredek pri tem sta razvoj alternativnih virov in vzpostavitev enotnega trga z energijo. Čeprav ruske grožnje ne bodo zadostovale za popolno uskladitev nacionalnih energetskih interesov, bi morali evropski voditelji izkoristiti priložnost, da se približajo temu cilju.

Drugi preizkus je povezan z varnostjo. Evropa potrebuje skladno doktrino, ki presega sedanjo evropsko varnostno strategijo. Sestavili so jo leta 2003 po izbruhu vojne v Iraku, njena operativna vsebina je šibka, poleg tega se ne poglablja resno v rusko energijsko tveganje. Tudi v tem primeru kriza odpira priložnosti.

A najverjetnejši strateški izid ukrajinske krize ne bo konec evropske inercije, temveč oživitev čezatlantskih vezi, hkrati pa se bodo ZDA, ki so podcenjevale pomembnost Evrope, spet bolj zavzeto posvetile Natu. Medtem ko bi bilo za Evropo bolje, če bi okrepila lastne obrambne zmogljivosti, bi toplejši čezatlantski odnosi lahko ponudili druge prednosti. Pomagali bi lahko na primer pospešiti pogajanja o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu.

Prav lahko se pokaže, da mednarodni red zaradi ukrajinske krize nikoli več ne bo enak. Zdaj je vprašanje, ali evropski voditelji lahko zagotovijo, da bo končni razplet, ne glede na to, kakšen bo, pripomogel k večji evropski varnosti. A prvi korak v tej smeri bi moral biti enoten pristop.

Zaki Laïdi je predavatelj mednarodnih odnosov na pariškem institutu za politične študije (Sciences Po). Njegova zadnja knjiga ima naslov Le reflux de l'Europe.

©: Project Syndicate, 2014