Ne (nove) volitve temveč solidarnost (onkraj zakona)!

Tudi ne pravimo: MI smo, ki vas vodimo v obljubljeno deželo Pravice. Ne MI, ampak VSI, ki se bodo borili za poštenost, odkritosrčnost in načelnost v življenju, pripomorejo k razvoju. S. Kosovel

Kaj je mogoče povedati o Evropski uniji danes? Da ima več kot 26 milijonov brezposelnih, od tega dve tretjini mladih, ob tem ne smemo pozabiti še na vsaj deset milijonov nedokumentiranih migrantov. Da sloni na birokratskem stroju, ki omogoča slepo in nemisleče izvajanje varčevalnih ukrepov, zategovanja pasov in rezov v socialne (že priborjene!) dosežke, kar se nam predstavlja kot posledica neke objektivne nujnosti. Da koncept države blaginje sistematično in načrtno spreminja v utopičen ideal, ter kot edino »realno« možnost ponuja uvajanje tržne (kapitalske) logike v vse sfere življenja: na podlagi javno-zasebnih partnerstev uničuje skupno, uvaja menedžerizacijo in komercializacijo znanja (ob popolnoma absurdni delitvi na družboslovne smeri kot parazitske in tehnične kot perspektivne), zdravstva, kulture, umetnosti, informacij, narave, odnosov …

Da sistematično in zavestno ustvarja in vzdržuje stanje popolne prekerizacije (negotovosti) dela in življenja večine ljudi za voljo ohranjanja varnosti in bogastva elite in s tem načrtno poglablja revščino in brezperspektivnost (kako razumeti masovne deložacije ljudi na eni in vse več praznih in propadajočih stanovanj in prostorov na drugi strani?). Da reproducira kolonialne in imperialne, to je sužnjelastniške odnose center-periferija, ohranjajoč jasno ločnico med »starimi« in »novimi« članicami, to je »Evropo dveh hitrosti«. Da »v času krize« rešuje banke oziroma skorumpirane elite, ki so »krizo« ustvarile, ne pa ljudi, ki na »krizo« niso imeli nobenega vpliva.

Da proizvaja »škartpopulacije«, ki so soočene z bedo vsakdanjega življenja, in ki jim ne preostane ničesar drugega razen fizičnega upora. Ob tem pa ukrepa s povečanim nadzorom, ki ima ambicijo postati totalni nadzor, in s kriminalizacijo upora, ki ima ambicijo postati kriminalizacija življenja: zakone in pravno državo uporablja kot orožje proti ljudem, ne pa za reševanje problemov na katere ljudje (na ulicah in drugod) opozarjajo. Na ta način ustvarja stanje konstantne vojne in opustošenja.

Vendar, ali je sploh mogoče pričakovati kar koli drugega? Ali je kdo res verjel, da bo skupnost, ki je bila ustanovljena iz kapitalskih interesov elite, to je predvsem za potrebe prostega trgovanja, lahko prinesla kar koli dobrega za ljudi? To, da se ljudje znotraj trdnjave Evrope lahko gibljejo kot delovna sila in blago, ne pa tudi po lastnih željah in potrebah, oziroma to, da je od leta 1988 na mejah Evropske unije umrlo najmanj 20.000 ljudi nam najbrž nekaj pove? Gre za logično posledico liberalno-demokratične ideologije, ki se – kot antipod »totalitarnemu socializmu« – vzpostavi na podlagi razumevanja politike kot načina »demokratičnega vladanja« (kar je seveda nesmisel per se, saj nobeno vladanje ne more biti demokratično). Politična participacija je v takšni konstelaciji reducirana na občasni volilni spektakel (ki je skrbno zasnovan tako, da onemogoča kakršno koli resnično – kaj šele revolucionarno – spremembo, oziroma ohranja nenehni status quo neenakosti); politična pluralnost in mnogoterost sta dojeti kot kopica »levih« in »desnih« političnih strank, ki naj bi v parlamentu »zastopale« interese ljudstva (kot vidimo se stranke med seboj ne razlikujejo preveč, saj so vse zastopnice kapitala in ne enakosti); politično enakost naj bi zagotavljalo pravo, vse skupaj pa naj bi poganjali ekonomski interesi in konkurenčnost.

Predstavniška demokracija s pomočjo tehničnih znanj in konceptov strokovnosti, ki jih še posebej poosebljata pravo in ekonomija, vzpostavlja monopol nad političnim. Politika, razumljena kot proces upravljanja z nujnim, je tako nadomeščena s sistemom »objektivnih« pravil in določil, ki upravičujejo in legitimirajo ideologijo nujnosti izkoriščanja zavoljo kapitala, nad katerim bdijo strokovnjaki s področja države in civilne družbe. Vendar nam vsaj danes mora postati jasno, da so »demokratično izvoljene« politične elite po svoji naravi antipolitične, njihov glavni cilj je ohranjanje in utrjevanje mesta oblasti, ki jo dojemajo kot lastni (iz)plen.

Vidimo, da konsenzualna logika, po kateri so upravljane »pravno-demokratične« države, odstranjuje resnični politični subjekt in ga nadomesti s socialnimi, nacionalnimi, spolnimi, etničnimi, rasnimi, lingvističnimi in podobnimi identitetnimi skupinami, s tem pa ustvari razmere, v katerih so identitetni konflikti razumljeni kot problemi, ki jih je treba »urediti« z naučenimi, strokovnimi znanji in pogajanji ter s prilagojenimi interesi, se pravi z normalizacijo in poenotenjem antropoloških razlik v suverenosti. V takšnem liberalno-demokratičnem raju govorimo lahko le o estetizaciji socialnih odnosov, idealizaciji tehnokratskih vrednot in popolni komercializaciji življenja.

Tisti proces, ki se je začel v Grčiji kot eksperiment za testiranje modela družbene preobrazbe, je danes viden v vsej svoji veličini. Njegova posledica je izničenje socialne, skrbstvene in skupnostne dimenzije države in krepitev represivne. V situaciji popolne prevlade kapitalizma, kjer so ljudje individualizirani in prepuščeni samim sebi, je velik delež populacije povsem izključen iz področja politike in jo je mogoče kupiti za drobiž. Gre za sistematično produkcijo nasilja, ekstremizma in brutalnosti. A banalno zgražanje nad tem, do skrajnosti razkrije stopnjo nerazumevanja dejstva da kapitalizem, ki zapoveduje divjo privatizacijo, »tranzicijo« (pravzaprav rop skupnega) in tržno logiko, JE eksces, ki ravno temelji na nasilju, ekstremizmu in brutalnosti.

Neoliberalne fantazme, da prosti trg vse postavi na svoje mesto, v zgodovini nikoli in nikjer niso delovale. Rezultat skrajnega liberalizma je bila vedno katastrofa, vojna, revščina, nasilje, opustošenje, beda. V luči prej povedanega izzvenijo banalno aktualni pozivi k evropskim volitvam in glasovanjem za »novo levico«, ki bi naj ustavila »pohod desnice«. Upati, da bodo (evropske) volitve kar koli spremenile je smešno. Kot se glasi geslo maja '68 in anarhističnega gibanja: »Če bi volitve kar koli spremenile, bi bile prepovedane«. Posledica parlamentarizma je situacija puščave, kjer je politika kot misel-praksa dobrega življenja, kot skupno odločanje o skupnih zadevah, kot negovanje in razvijanje avtonomnih praks mišljenja in delovanja onkraj zakona tako s strani desnice kot levice potisnjena na področje kriminalitete.

Temu stanju se je mogoče upreti le kolektivno, odgovorno in solidarno. Z jemanjem svojih želja in potreb zares. Z zahtevo po pluralnosti življenja, ne političnih strank. Z razumevanjem politike kot uresničitve zmožnosti kogar koli, ne kot procesa parlamentarnega preštevanja. Z onkraj-identitetnimi, nehierarhičnimi in antiavtoritarnimi praksami, ki zastopajo radikalno enakost vseh oziroma kogar koli, ne kot »boj za staro pravdo« s socialističnim resentimentom. Te prakse se odlikujejo z veliko mero kreativnega prekipevanja (kar tehnokratom tako zelo gre na živce, saj so njihova življenja oropana užitka), ki mu sistem nadzora ne more slediti, in ne s karizmatičnimi, dobrohotnimi in odločnimi vodjami. Emancipatorni boji se odlikujejo z odločnostjo premikanja mej možnega, kar v vsakem sistemu, ki temelji na ohranjanju mita »edino možnega« predstavlja revolucionarno dejanje. Krepi jih solidarnost, ki je v svoji osnovi antikapitalistična, saj vzpostavlja odnose kolektivnih političnih zavezništev, medsebojnega učenja in spoštovanja.

Kar v tem trenutku potrebujemo je le pogum za vključitev v mnogoterost političnih artikulacij, ki že gradijo kolektivno politično prakso, kljub temu, da nas oblastniki nenehno želijo prepričati, da je tovrstno početje narobe, protizakonito, celo kriminalno. Resnična politika ne more obstajati brez skupnosti, in skupnost ne more obstajati, ne da bi se politika množic razvijala v vseh oblikah, od najbolj vidnih in organiziranih do najbolj kapilarnih in spontanih. Skratka, ni »politike brez politike«, teh sanj vseh birokratov, ki bi politiko radi nadomestili s fabriciranjem »konsenzov« in upravljanjem »socialnih problemov«. Demokratičnega procesa ne morejo zagnati pobožne besede o »državljanski zavesti«, »postnacionalnosti« ali »evropskem projektu«, temveč le avtonomne pobude v mišljenju in dejanjih.

»Evrope« torej, ni mogoče ustvariti »od zgoraj«, z novimi elitami, deklaracijami in zakoni – to je z utrjevanjem »normalnosti« skozi represijo. Graditi jo je možno le »od spodaj«, skozi (sicer zahteven, a edino resnično demokratičen) proces, ki začenja od vprašanja avtonomije posameznika in se razvija do vprašanja konstitucije skupnosti, ki je resnično politična le, če je skupnost »za vse«, skupnost enakih. Takšno skupnost lahko soustvarjamo vsi, tam kjer delamo, živimo, študiramo … Z zavedanjem, da bo ta skupnost lokalna, začasna, provizorična. Vedno v redefiniciji. Ne bo ostala za vedno. Edino, kar ostane za vedno, je v zadnji instanci želja po njej.

Dr. Lana Zdravković je raziskovalka, publicistka, politična aktivistka, kulturna producentka in umetnica (ne nujno v tem vrstnem redu). V svojem delovanju neguje sinergije med teoretičnim, aktivističnim in umetniškim pristopom pri raziskovanju na področjih: politika emancipacije, misel-praksa militantnega subjekta, radikalna enakost, politična/angažirana/kritična umetnost.