Piove, governo ladro!*

Slovenci smo po pitju alkohola v vrhu EU. Ne pijemo ga zmerno, pijemo ga ekscesno. Odrasel Slovenec spije povprečno deset litrov in pol čistega alkohola na leto. Medtem ko se v nekaterih državah zahodne in južne Evrope, v Franciji, Italiji in Grčiji, letna količina popitega alkohola zmanjšuje, v Sloveniji narašča. Svetovna zdravstvena organizacija med najbolj učinkovite preventivne ukrepe uvršča davčno politiko: bolj ko je alkohol obdavčen, dražji je in zato potrošnikom težje dostopen. Enak sistem je mogoče uporabiti tudi pri tobaku.

Trošarine na alkohol in tobak so nekakšna posredna oblika prohibicije, država z njimi zmanjšuje uporabo izdelkov, ki slabo vplivajo na naše zdravje in družbi povzročajo dodatne stroške. Alkohol in tobak sta najbolj razširjeni legalni drogi v Sloveniji. Ko se torej vlada odloči, da ju izdatneje obdavči, bi to morali dojeti kot družbeno koristen ukrep.

Pa nismo. Razumeli smo ga kot napad na svobodno podjetništvo. Gostinci in trgovci so ponoreli. Trdijo, da jih bo dvig trošarin uničil. Da se že zdaj težko spopadajo s krizo, to pa da jih bo spravilo čez rob, v bankrot. Da bi vlada morala najprej porezati plače javnim uslužbencem, preden ponovno dviguje davke. Poglejmo, o kakšnem silnem dvigu govorimo.

Vzemimo za primer pivo. Če bodo prodajalci višje trošarine za pivo prenesli v maloprodajne cene, se bo to podražilo za tri do štiri cente. Pollitrska steklenica piva z običajno vsebnostjo alkohola bo v trgovini dražja za okoli tri odstotke. Je to res tako dramatičen dvig, da ga ni mogoče preživeti?

Lahko bi se zgledovali po Hrvaški in uvedli tudi trošarine na kavo in luksuzne izdelke, kot so nakit, ure, pirotehnični izdelki, krznena oblačila.

Kako pa bo dvig trošarin vplival na maloprodajno ceno vina? Sploh ne bo vplival! Kako? Je to mogoče? Je. Slovenija je že ob uvedbi trošarin leta 1999 izkoristila možnost uporabe ničelne stopnje trošarine na vino. Zakaj? »Zaradi opredelitve vina kot tradicionalno pomembnega kmetijskega izdelka in relativno velikega obsega nesistematično evidentirane proizvodnje, namenjene predvsem samooskrbi. Država je s tem želela pomagati panogi, ki je že vrsto let v slabem ekonomskem položaju, poleg tega je skušala zmanjšati razliko v ravni obremenitve z dajatvami med kmetijami in komercialnimi kletmi,« pojasnjujejo na ministrstvu za finance.

Slovenija sicer ni edina evropska država, ki je pri vinu naredila izjemo. Kar 16 članic EU, večinoma gre za tradicionalne proizvajalke vina, tudi vse naše sosede, se pravi Avstrija, Italija, Madžarska in Hrvaška, imajo ničelno stopnjo trošarine na tako imenovano mirno vino. Toda pozor: Francije na tem seznamu ne boste našli, čeprav je tradicionalna proizvajalka vina. V Franciji je vino obdavčeno. Stopnja trošarine je sicer nizka, sploh v primerjavi s Finsko in zlasti z Irsko, kjer je rekordno visoka, pa vendarle. Francozi so vino obdavčili, Slovenci ne.

Kaj pa cigarete? Trošarina na tisoč kosov cigaret iz razreda tehtane povprečne maloprodajne cene cigaret je v Sloveniji doslej znašala 101 evro, po novem pa bo 106 evrov. Postavimo to številko v kontekst: v Avstriji znaša 119,88 evra, v Italiji 132,76 evra. Drži, da je trošarina na cigarete in pivo pri nas višja kot na Hrvaškem in Madžarskem. A po drugi strani nas prehiteva nekaj najbolj razvitih zahodnoevropskih držav. Pri pivu nas močno prehitevajo Britanci, Danci, Irci, Švedi, Finci in Danci. Pri trošarini na tisoč kosov cigaret Irci, Nizozemci, Švedi, Britanci, Danci. Groba primerjava razkriva, da se po višini trošarin ne razlikujemo od povprečja EU, vsaj radikalno ne. Pri cigaretah smo v zgornji četrtini držav članic, pri pivu v zgornji tretjini. Res pa je, da imajo nekatere države znižano stopnjo trošarine za pivo za male pivovarje.

Tudi pri trošarinah na gorivo se kaj bistveno ne razlikujemo od povprečja. Maloprodajna cena pogonskega goriva je v Sloveniji res višja kot v Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem, toda ne toliko zaradi ekscesne trošarine, ampak bolj zaradi nekaterih drugih dajatev na gorivo in zaradi davka na dodano vrednost. Robert Sever iz združenja avtoprevoznikov pri gospodarski zbornici priznava, da se po višini trošarine na pogonsko gorivo uvrščamo v povprečje EU. »Naši avtoprevozniki bodo dvig trošarin občutili, vendar pa bo vpliv zanemarljiv.« In še nekaj: kljub dvigu trošarin na energente je višina trošarine na elektriko ostala nespremenjena.

Manjše zlo

Slovenci smo alergični na dvig katerega koli davka. Takoj zaženemo alarm, češ, kako bo to škodilo gospodarstvu, koliko podjetij bo šlo v stečaj, koliko delovnih mest bo uničenih. Nikoli ne rečemo, da je dvig upravičen, zato da bomo dobili dodaten denar za izvajanje javnih storitev ali zato, da bi se prebivalci odvrnili od škodljivih razvad, kot sta kajenje in popivanje. Spomnimo se, kako oster napad je doživela zamisel nekdanjega ministra za zdravje Dorjana Marušiča, da bi tudi v Sloveniji, po zgledu nekaterih drugih držav, denimo Danske, uvedli davek na živila in pijače z dodanim sladkorjem. Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij je takoj postregla s podatkom, da bi tak davek vzel delo okoli 800 zaposlenim. Direktor Dane Marko Hren je govoril o 30-milijonski škodi slovenskemu gospodarstvu, odpuščanju desetine zaposlenih, zmanjšanju vlaganj za polovico, celo zapiranju tovarn. Junija lani je bil zakon že pripravljen, a ga je vlada zaradi pritiskov pospravila v predal.

O ogrožanju delovnih mest smo lahko spet poslušali pred dnevi, ko se je vlada odločila za dvig trošarin na alkohol, tobak in gorivo. Da se obremenjujejo podjetja in s tem ogrožajo celo delovna mesta pri izvoznikih, so se na dvig trošarin odzvali v gospodarski zbornici. Pri dvigu trošarin na energente naj bi šlo tako rekoč za načrten desant vlade na energetsko intenzivna izvozna podjetja. Pa to drži? Je vlada izgubila zdrav razum? Ali res ravna nasprotno od drugih evropskih vlad? Slovenija ni edina država, ki med krizo dviguje trošarine. V letih 2012–2013 je trošarine dvignila večina držav EU: 16 držav je dvignilo trošarine na energente, 17 držav, med njimi tudi Slovenija, pa trošarine na alkohol in cigarete. Edini, ki sta v tem obdobju znižali trošarine, sta bili Švedska (na energente) in Danska.

Zgolj z dvigom trošarin seveda ne bo mogoče zakrpati luknje, ki je v proračunu nastala po padcu nepremičninskega zakona, saj bo to prineslo največ dodatnih 52 milijonov evrov, vlada pa si je z obdavčitvijo nepremičnin obetala skoraj štirikrat toliko. Je pa dvig trošarin najmanj boleč ukrep z vidika domače potrošnje. Precej bolj jo bo prizadelo napovedano znižanje plač javnim uslužbencem. Kajti ne gre pozabiti, da so tudi javni uslužbenci potrošniki. Če jim porežejo plače ali jih množično odpuščajo, to posledično pomeni, da bodo manj trošili in da bodo davčni prilivi v proračun nižji. Poleg tega so povprečne plače policistov, medicinskih sester, pomočnic vzgojiteljic v vrtcih že zdaj slabe. Če država že gre v ukrepe, ki zmanjšujejo potrošnjo, ali ni bolj smiselno, da so to ukrepi, zaradi katerih se državljani odpovedo škodljivim razvadam, kot sta kajenje in popivanje, kot pa ukrepi, zaradi katerih bodo prisiljeni varčevati pri hrani, knjigah, športu, potovanjih, pohištvu, gradbenem materialu ...?

Trošarine na tobak in alkohol so nekakšna posredna oblika prohibicije, država z njimi zmanjšuje uporabo izdelkov, ki slabo vplivajo na naše zdravje.

Ker so trošarine vključene v ceno obdavčenega izdelka, se večina potrošnikov ne zaveda, da jih in koliko jih plačujejo, zato je odpor do plačila manjši kot pri drugih davkih. Danes je vloga trošarin sicer precej manjša kot nekoč, še vedno pa so kar pomemben proračunski vir. Zaželene so kot nadomestilo za davke državnega proračuna, ki slabo vplivajo na delo in kapital. Po podatkih evropskega statističnega urada pomenijo trošarine in drugi posredni davki na potrošnjo (brez davka na dodano vrednost) v Sloveniji kar dobro desetino vseh davčnih prihodkov ali skoraj še enkrat toliko kot v Avstriji, Italiji, Franciji in Nemčiji. Leta 2011 so trošarine in drugi posredni davki pri nas prispevali 4,2 odstotka bruto domačega proizvoda, povprečje EU pa je bilo 2,7 odstotka. In to kljub dejstvu, da imamo pri nas samo tako imenovane velike trošarine, to je trošarine na tobak in tobačne izdelke, alkohol in alkoholne pijače ter energente in električno energijo, v posameznih evropskih državah pa s posebnimi dajatvami obdavčujejo še druge izdelke, na primer pijače z dodanim sladkorjem in slaščičarske izdelke, žarnice in varovalke, papirnato in plastično embalažo, baterije, smeti, folije, vodovodno vodo, antibiotike, kavo, čaj, pospeševalce rasti v hrani, letalske vozovnice, lekarne, mobilne telefone, semena, pse, gnojila, olja, žito ...

»Je pa treba dodati, da je finančni učinek teh dajatev zanemarljiv,« opozarjajo na ministrstvu za finance. Hrvaška je od leta 1994 uvedla devet trošarin, med drugim na brezalkoholne pijače, kavo in luksuzne izdelke, kamor uvrščajo nakit, ure, obleko in obutev iz krizna in kože plazilcev, pirotehnične izdelke za ognjemete, orožje, izdelke iz slonovine, želvovine in koral. Trošarino na kavo imata tudi Nemčija in Belgija – v Nemčiji v proračun prinese milijardo evrov na leto, v Belgiji okoli 13 milijonov. »Za uvedbo novih trošarinskih izdelkov in za vzpostavitev trošarinskega nadzora nad njimi morajo obstajati tehtni razlogi, da ne bi s tem ukrepom potencialnim trošarinskim zavezancem naložili le dodat-

nega administrativnega bremena. Zaradi prostega pretoka blaga med državami članicami EU uvedba trošarin na izdelke, ki v sosednjih državah niso obdavčeni oziroma obravnavani kot trošarinski izdelki, ne bi dala želenega učinka. Celo nasprotno, lahko bi vodila v razmah vnosa takih živil in pijač iz drugih držav članic,« na vprašanje o smiselnosti uvedbe novih trošarin odgovarjajo na ministrstvu. Ideja o uvedbi posebnega davka na živila in pijače z dodanim sladkorjem se jim zdi sicer »dopadljiva, vendar finančno ne nujno učinkovita«.

*italijanski pregovor (Dežuje, kriva je vlada)