Levica v pasti

Velike evropske politične skupine, tiste, ki desetletja v evropskem parlamentu sooblikujejo politiko Evropske unije, se najbolj bojijo tega, da bi se na majskih volitvah v parlament prebili »radikalni politiki«. A pozor, to niso le radikalci, ki zanikajo ideje evropskega povezovanja, sožitja, spodbujanja različnosti, torej ksenofobi, fundamentalistični, netolerantni, skrajni desničarji, ki bi azilante spodili tja, od koder so prišli, ki svarijo pred islamizacijo Evrope, ki se spogledujejo z nacističnimi idejami.

Za politične birokrate skrajne sredine, kakor bi dejal N’toko, naj bi bili nevarni tudi preveliki levi »odkloni«. Kot recimo stranke Evropske levice na čelu z grško Sirizo in njihovim kandidatom za šefa evropske komisije Aleksisom Ciprasom. Kar je seveda paradoks, prav Evropska levica, politična sila, ki opozarja, da je v Bruslju premalo Evrope, preveč neoliberalizma in konservativizma, lahko v Evropo vrne odrinjeno demokracijo. Kot je že lani na okrogli mizi o novi levici dejal Slavoj Žižek: »Danes smo v Evropi priča ekonomskemu neoliberalizmu, ki je kombiniran s populistično politiko, usmerjeno proti priseljencem. Zamislite si, kakšna bi bila Evropa, če bi te sile zmagale. To je konec Evrope. In Siriza, ki se zavzema, da bi bil glas odrinjenih slišen v Evropi, je lahko v ponos Evropi.«

Tak radikalec naj bi bil recimo Jože Mencinger, evroskeptični kandidat Pozitivne Slovenije. »Označevanje, da so nekateri ekstremisti, samo zato, ker želijo spremembe, je neumnost. Ali ni radikalno to, da je tolikšna brezposelnost mladih v Španiji? Evropska unija krizo razume kot potres, iz katerega nas rešujejo, a ravno ona je bila tista, ki je povzročila ta potres.« Mencinger dodaja, da bo še naprej kritičen do evropske komisije in drugih institucij. »Nisem za to, da nam ukazujejo, kaj naj delamo, recimo v primeru sanacije bank ali v primeru privatizacije Telekoma. S kakšno pravico nam ukazujejo, kaj naj delamo? Znotraj Evropske unije bi morali ščiti slovenske interese.« In ne interesov evropskih političnih in ekonomskih elit.

Podobno razmišljajo tudi v Sirizi, ki ji je v Grčiji uspelo tisto, kar se v Sloveniji zdi nemogoče. Združila je razna politična gibanja, komuniste, demokratične socialiste, trockiste, ekosocialiste, evroskeptike, feministična gibanja, nepovezane aktiviste, posameznike, ki so bili zmožni preseči razlike. Kot je v intervjuju za Mladino dejal Luka Mesec iz slovenske Združene levice: »V razmerah fragmentiranega delavskega razreda in razpada institucij stare levice interesov delavskega razreda ni mogoče uresničevati z enotno stranko. Namesto tega se skuša delavstvo v najširšem smislu – vseh tistih, ki moramo za preživetje prodajati svojo delovno silo – zbrati v koaliciji strank in gibanj, ki se zavzemamo za progresivne cilje.« Kar so lepe besede, slovenska realnost pa je drugačna. Bližnje volitve v evropski parlament so značilen primer iskanja različnosti na levici tam, kjer ta različnost ni nepremostljiva.

Razdruževanje

Za volivce desnih političnih strank je na evropskih volitvah izbira enostavna. Lahko volijo Janševo SDS ali pa začasno združeni NSi in SLS. Vse tri stranke so članice Evropske ljudske stranke, ki že 15 let vodi evropsko komisijo. Kdo bo izvoljen, je z vidika evropskih konservativcev pravzaprav vseeno; bo pa vplivalo na politična razmerja v Sloveniji.

Na strani levo od sredine je možnosti več. Volivci lahko izberejo Lukšičevo listo SD, ta ima danes v Bruslju dve poslanki. Lahko poiščejo alternativo v Združeni levici ali v Solidarnosti, lahko izberejo listo Pozitivne Slovenije, stranke, ki uresničuje zahteve komisije in Evropske centralne banke, a je za prvega nosilca postavila Jožeta Mencingerja. Možnosti je še nekaj: lahko izberejo listo Igorja Šoltesa, nekdanjega predsednika računskega sodišča, ali pa se zatečejo k preverjenim kadrom, recimo k evropskima poslancema Jelku Kacinu in Ivu Vajglu. Oba iščeta povezave iz obupa, Vajgl z DeSUS, Kacin pa še vedno ne ve točno, kje in kako bo kandidiral. Prav tako ni še znano, kaj se bosta odločili LDS in Zares. Na desnici imajo volivci torej dve možnosti, levo od nje jih je najmanj pet.

Na desnici imajo volivci dve možnosti, levo od nje pa jih je najmanj pet.

Na prvi pogled je to seveda nekaj dobrega, večja izbira prinese več demokracije. Vendar v politiki šteje tudi volilna aritmetika. Slovenija ima osem poslanskih mest, po predvidevanjih naj bi za enega poslanca zadoščalo okoli devet odstotkov volilnih glasov, natančna številka je odvisna od »izgubljenih« volilnih deležev, torej od deležev tistih, ki bodo na volitvah dosegli prenizek izid. Končni volilni izračun se naredi namreč šele po tem, ko se preštejejo vsi glasovi. Če bi bile nove leve politične pobude združene, bi lahko realno računale na enega, dva, morda celo tri poslanske mandate. Ker so razdružene, je preboj v evropski parlament verjetno nemogoč.

Absurd je še večji, ker bodo neuspešne nove stranke, tu mislimo predvsem na Združeno levico in Solidarnost, jemale glasove Lukšičevi SD, stranki, ki je kljub upravičenim kritikam naravni zaveznik levih alternativ.

Lahko bi bilo drugače, lahko bi vse nove politične alternative oblikovale skupno listo, na njej bi nastopali Igor Šoltes, Dušan Keber, Jože Plut, Luka Mesec, Matjaž Hanžek, lahko bi pohiteli in pritegnili tudi Jožeta Mencingerja in še koga. Tako močne evropske liste slovenska levica še ni imela, a je tudi na teh evropskih volitvah ne bo.

Zakaj razlike, zakaj ni prišlo do taktičnega povezovanja? »To ni vprašanje za nas,« trdi Igor Šoltes, ki še zbira potrebne podpise. »Mi smo v volilno tekmo pristopili dokaj pozno, ampak prepričan sem, da bo do povezovanja kmalu prišlo, če ne drugače, v času državnozborskih volitev. Nekaj so sicer želje po združevanju razlik, drugo pa so sposobnosti in realnost tega združevanja.«

Tudi Luka Mesec pravi, da bi bilo bolje, če bi vsaj Združena levica in Solidarnost našli skupno pot. »Največji problem je res gneča na levici. Pred volitvami se je očitno zgodila povstajniška poplava gibanj in strank, ki večina gravitira od sredine proti levi. Očitno smo v fazi, da vsak izmed nas gradi svojo politično identiteto, začrtuje svojo politiko. Zavedam pa se dejanske nevarnosti, da bo profiter drobljenja glasov na levici desnica.«

Pa niso razlike med strankama le načelne, politika je bila vedno umetnost združevanja različnosti? »Izhajamo iz drugačnih ideoloških izhodišč, ta so nekje med liberalizmom, prek socialdemokracije do socializma. Drugi problem je, da nove stranke nastajajo iz različnih socialnih krogov, naša mlada iniciativa se je oblikovala iz Delavsko-punkerske univerze, Solidarnost iz Odbora za pravično in solidarno družbo, kjer je bila malce starejša in drugačna ekipe. Na evropski ravni se ideološki problem kaže pri vprašanja, koga podpreti za novega evropskega komisarja. Združena levica je sicer pripravljena sodelovati z vsemi, že zdaj s Solidarnostjo sodelujemo v Koaliciji za ohranitev javnega zdravstva.«

Tudi pri Solidarnosti priznavajo, da odločitev o samostojnem nastopu ni bila najboljša. Nosilec evropske liste Dušan Keber trdi, da so se sami nenehno trudili, da bi do povezovanja prišlo, a žal naj bi si različni prizadevali različno. »Razlogov je več, prvi je gotovo narcisizem, drugi želja, da vsakdo želi izmeriti lastno politično težo, tretji dejstvo, da je na levici vedno obstajala velika asimetrija. To pomeni, da imajo včasih celo dve levo pozicionirani stranki med sabo večje razlike kot pa stranki, ki sta levo in desno od centra.« Vendar gre pri vsem tem, tako Keber, vseeno le za iskanje dlake v jajcu, takšna politika pa ni prava. »Lahko bi se ustvarila nekajletna koalicija, na kratek rok se naši programi ne razlikujejo, razlike so le v dolgoročnih ideoloških ciljih. Te stvari bi morale biti z vidika evropskih volitev nepomembne, a brez praktičnosti žal ni prave politike.«

Politični amaterizem novih pobud seveda najbolj koristi etabliranim političnim strankam, politični amaterizem na levici najbolj koristi desnici. V Bruslju pa se glede nečesa ne motijo. V opozarjanju, da lahko skrajno desni politiki v novem sklicu evropskega parlamenta dobijo okoli devet odstotkov glasov, tako je napovedal britanski The Economist, so lahko pozorni tudi na Slovenijo. Svojo kandidaturo je napovedal predsednik SNS Zmago Jelinčič, ankete mu napovedujejo uvrstitev v evropski parlament. Jelinčičev evroskeptizicem pa je seveda nekaj povsem drugega od tistega, ki ga zagovarjata Luka Mesec ali Jože Mencinger. Čeprav: je med stališči SDS in Jelinčičeve SNS res kakšna razlika?

Boj za prava mesta
Kako sta »odpadli« Romana in Zofija?

Izmed vseh osmih slovenskih poslancev v evropskem parlamentu po vsej verjetnosti samo dva izmed njih ne bosta kandidirala na novih volitvah. Pravzaprav gre za poslanki, za Romano Jordan in Zofijo Mazej Kukovič. Obe poslanki sta članici SDS.

Kaj se je zgodilo? Romana Jordan, ki je bila v parlamentu že dva mandata, trdi, da se je že pred časom odločila, da bo to zgodbo svojega življenja končala, za zdaj še ostaja članica izvršnega odbora SDS. Po nekaterih neuradnih informacijah naj bi bila zgodba drugačna. V stranki naj bi se sprli pri vprašanju, kaj narediti v primeru, če bi bil Janša znova obsojen v primeru Patria. Romana Jordana tega ni potrdila, pravi, »da so določene stvari, ki se povedo, določene pa ne«.

Še bolj razočarana je bila Zofija Mazej Kukovič, ki je bila še na začetku aprila prepričana, da se bo uvrstila na dovolj visoko mesto na listi SDS. Ker naj bi ji ponudili prenizko mesto, je kandidaturo zavrnila. SDS realno računa na dva, največ tri poslance, izvolitev drugih na listi je manj verjetna. Zofija Mazej Kukovič je bila sicer vedno strastna zagovornica politike SDS in njenega voditelja. Prepiri o tem, kdo se bo v strankah uvrstil na izvoljiva mesta na listi za evropski parlament, so nekaj običajnega. Evropski poslanci imajo visoko plačo, v petih letih dobijo okoli pol milijona evrov in še kopico drugih privilegijev.

Tega se zavedajo tudi pri SD. Potem ko se je Igor Lukšič kljub drugačnim napovedim odločil, da bo kandidiral na prvem mestu liste stranke, sta se za drugo spopadli Tanja Fajon in Mojca Kleva Kekuš. Kot kaže, bo zmagala prva – lista bo dokončno potrjena po zaključku Mladinine redakcije –, Kekuševa pa je že pred časom dejala, da bo v tem primeru »zelo razočarana nad politiko«. Pa tudi nad svojo stranko …