Grand hotel Abgrund

Na vrhuncu fašizma, leta 1933, je Georg Lukács objavil besedilo Grand hotel Abgrund, uničujočo kritiko psevdoopozicije fašizmu. Bistvena ugotovitev besedila je bila: katerikoli intelektualec, ki se vdaja slepilu, da se proti nacionalsocializmu lahko bori, ne da bi sprejel komunizem, se ni zgolj obsodil na impotentni odpor, ampak je bil – svojim nameram navkljub – obsojen tudi na to, da postane zaveznik samih nacistov.

Danes je to besedilo, žal, popolnoma pozabljeno, poleg tega ga je zelo težko najti, razen v izvirniku. Toda Lukács je prav to staro besedilo izrabil za kritiko Theodorja Adorna v predgovoru k svoji Teoriji romana, izdani leta 1962. V njem je zapisal, da se je velik del nemške inteligence nastanil v Grand hotelu Abgrund, ki ga je opisal kot »prekrasen hotel, v katerem je poskrbljeno za vse udobje, vendar pa stoji na robu prepada, ničevosti, absurda. Vsakodnevna kontemplacija o prepadu med uživanjem v izbranih jedeh ali različnih umetniških nastopih samo še poveča užitek subtilnega udobja.«

To je bilo le nekaj let pred slovito razpravo med nekdanjima prijateljema, Herbertom Marcusejem in Theodorjem Adornom, potem ko so študentje zasedli znameniti Adornov inštitut v Frankfurtu, s čimer je Lukácsevo besedilo iz leta 1933 postalo »samoizpolnjujoča se prerokba« (self-fulfilling prophecy). Adorno je, namesto da bi se postavil na stran študentov, z odobravanjem Jürgena Habermasa, ki je bil takrat z njim v sobi, poklical policijo. Študente, bilo jih je 76, so aretirali. Marcuse se je na to odzval z ostrim pismom, v katerem je zavrnil povabilo, naj predava na inštitutu, in Adornu oponesel, da bi se sam vedno postavil na stran študentov in ne bi nikoli poklical policije.

Le nekaj mesecev pozneje, 22. aprila 1969, je Adorno imel predavanje Uvod v dialektično mišljenje, ko se je zgodil še en incident: skupina študentov je vstopila v dvorano in začela deliti letake, na katerih je pisalo: »Adorno kot institucija je mrtev.« Tri študentke v usnjenih jaknah pa so predenj vrgle tulipane in vrtnice, slekle nedrčke in ga skušale poljubiti. Adorno je hotel junija nadaljevati predavanja, vendar so ga spet prekinili. Prisiljen je bil odpovedati seminar. Pozneje je rekel: »Utemeljil sem teoretični model mišljenja, kako naj bi bil vedel, da go bodo hoteli implementirati z uporabo molotovk?«

Vemo, kaj se je dogajalo potem. Del študentskega gibanja, ki ga je vodila Dutschkejeva ideja o »dolgem pohodu skozi institucije«, je končal v parlamentu – najbolj znana predstavnika sta vsekakor Joschka Fischer in Daniel Cohn-Bendit, pa tudi Manuel Barroso sodi mednje, saj je bil v sedemdesetih letih goreč maoist. Drugi del gibanja se je še bolj radikaliziral, njegovi pripadniki so vstopili v RAF in druge teroristične organizacije, to pa je sredi sedemdesetih let pripeljalo do t. i. Deutschland im Herbst. Kaj pa intelektualci? Adorno je umrl zaradi srčne kapi – tik pred smrtjo ga je mučila akutna depresija – le nekaj mesecev po sporu z Marcusejem, 6. avgusta 1969, zapuščen od obeh kril študentskega gibanja, zmernega in radikalnega.

Kaj nam ta nesrečna epizoda – intelektualec, ki ne prepozna skrajnih posledic svojega (kritičnega) razmišljanja – pove o današnji levici? Spet smo v položaju, ki ga je Lukács tako dobro opisal že daljnega leta 1933: »V tem hotelu se živi v najekstravagantnejši duhovni svobodi – vse je dovoljeno, vse se lahko kritizira. Za vsako vrsto radikalne kritike – znotraj nevidnih meja – tu obstajajo posebej opremljene sobe. Če želite ustanoviti kult, ki bo poskrbel za ideološko zdravilo za vse kulturne težave, so na voljo ustrezne sobe za sestanke. Če ste volk samotar in sami samcati in nerazumljeni iščete svojo lastno pot, boste dobili lepo opremljeno zasebno sobo, v kateri boste lahko sredi kulture sedanjosti živeli v ’puščavi’ ali ’meniški celici’. Grand hotel Abgrund je skrbno opremljen za vsak okus, za vsako smer.«

Danes smo spet pred temeljnim vprašanjem, ki ga je postavil Lukács: se bodo intelektualci, ko bo konec mučne poti, na kateri si prizadevajo za rešitev težav meščanske družbe, ki so z meščanskega zornega kota videti nerešljive, ko bodo prišli do roba tega prepada (Abgrund), raje nastanili v hotelu, namesto da bi slekli svoja sijajna oblačila in si drznili napraviti salto vitale nad prepadom? Vemo, kako se je ta skok nad prepadom končal leta 1968. Tako imenovana zunajparlamentarna opozicija (Außerparlamentarische Opposition) je končala v parlamentu in v celoti izdala levičarske ideale, radikalni del, povezan z RAF-om, pa je končal v zaporu in s samomori, s čimer se je državni represivni aparat le še okrepil. Salto vitale je postal salto mortale.

Kljub vsemu se zdi, da še do danes nismo rešili glavnih težav iz časov »nemške jeseni«. Z revolucionarnim pathosom, ki se je razširil po svetu, od arabske pomladi prek gibanja Zavzemimo pa vse do slovenskih in bosanskih ulic, se je vzpostavila široka zunajparlamentarna opozicija, pokazala pa so se tudi nekatera znamenja – predvsem v Grčiji, pred kratkim pa tudi v Slovenji –, da leve sile resno vstopajo v »klasično« politično areno, toda večina intelektualcev se je nastanila v Grand hotelu Abgrund in se ni opredelila niti za eno niti za drugo možnost. Zanje je vse le dokaz »naše današnje impotence«, če pa izberemo bodisi prvo bodisi drugo možnost, se bo to nujno končalo s porazom.

A če imamo pred očmi poduk nemške jeseni in dveh smeri, za kateri se je odločil del študentskega gibanja, bi eden od naukov v razmerah, v katerih smo se znašli, moral biti tale. RAF je doživel popolni politični polom, ker se je – s surovo orgijo nasilja – ločil od delavskega gibanja in tistih, za katere se je boril, isto pa velja tudi za »zunajparlamentarno opozicijo«, ki se je od gibanja odcepila, takoj ko je vstopila v parlament. Če se želimo česarkoli naučiti od Lukácsa, potem moramo pogledati točno v ta prepad (Abgrund) in se odločiti za skrajne ukrepe: danes niso več dovolj niti gibanje, niti plenumi, niti partija. Treba je premisliti praktično dialektiko teh treh p-jev – kako bi bilo mogoče uresničiti novo levo politiko s povezovanjem gibanja in partije in plenumov.