Lajk za človekoljubnost

Dvainpetdesetletna Andrea Bolton prihaja iz avstralskega pristaniškega mesta Geelong in pred nekaj tedni je lokalnemu časopisu poslala svojo pretresljivo fotografijo. Odrasla ženska na portretu, na katerem je gola do pasu, stoji v snopu neprizanesljive neonske svetlobe, njen upadli in bledi obraz je nenaličen, prisiljeni polnasmešek pa se skriva pod očitno obupanim in žalostnim, četudi nekoliko upajočim pogledom, sramežljivo uprtim stran od fotografskega objektiva.

Ženska na fotografiji nosi nakit in je brez las. Do pasu je gola, drži se nekoliko sključeno in z eno roko skriva levo dojko. Desne ne, ker je nima več. Koža plosko prekriva prsni koš in je polna brazgotin, ki pričajo o invazivnem posegu masektomije in, kot je poudarila Boltonova, kažejo »pravi obraz raka dojke«.

Fotografijo je posnela pred nekaj leti, po operaciji in med zdravljenjem s kemoterapijo, takrat, ko še ni vedela, ali ji bo sploh uspelo preživeti. Mislila je, da bo fotografija ostala doma v predalu, a ker se je zadnji mesec na spletnih družbenih omrežjih pojavilo po njenem precej moteče početje, se je odločila, da jo objavi javno in pospremi z ogorčenim pismom.

Nenaličene, a zdrave

Fotografija je trenutno najmočnejše spletno orodje. Tako vsaj pravijo statistike o vedenju uporabnikov spletnih družbenih omrežij. Zamrznjena podoba ima instantno sporočilno vrednost, to pa je v dobi spletnega brskanja z mobilnimi napravami dobrodošel način komunikacije in spodbudi najbolj množičen odziv drugih uporabnikov. Sploh selfiji oziroma instantno stilizirani avtoportreti, ki jih ustvarjamo s prenosnimi telefoni in objavljamo na spletnih omrežjih, so postali redno analiziran družbeni pojav, jezikoslovci iz Oxforda so izraz selfie razglasili celo za besedo leta 2013. Nedavno so si selfiji pripisali še človekoljubno poslanstvo.

Ženske v zahodnem svetu so prejšnji mesec v znak podpore boju proti raku dojke na spletnih omrežjih množično objavljale svoje nenaličene podobe, pri tem pa »nominirale« še nekaj prijateljic, naj storijo enako. Fotografije so sicer v veliki večini kljub pomanjkanju rdečila in maskare ostale zveste poudarjanju lepote in so prikazovale predvsem zdrave, vesele in spočite obraze. Prav zato so družbeni kritiki ta spontani spletni družbeni angažma, ki je bil zelo množičen in so se mu pridružile tudi slovenske in svetovne estradnice, hitro označili za lahkomiselnega in sprevrženega. Le kako naj bi šlo pri razkazovanju lepih, četudi nenaličenih obrazov za podporo rakavim bolnicam, ki v času zdravljenja izgubijo tudi telesno privlačnost, v zahodni družbi še vedno najpomembnejšo prvino ženskosti? Bolnice imajo v najtežjih obdobjih sicer res v mislih predvsem preživetje, a v tem času je zaradi telesnih sprememb močno načeta njihova samopodoba.

Takojšnji negativni odziv je kljub vsemu imel nekaj dobrodošlih učinkov. Britanski center za raziskave rakavih bolezni je v samo dveh dneh zbral osem milijonov funtov donacij.

Prav to je zmotilo Andreo Bolton in z njo se strinja tudi dr. Mojca Senčar, predsednica Slovenskega združenja za boj proti raku dojke Europa Donna: »Podpiram vsakršno osveščanje o bolezni, seveda pa ne razumem, kakšno zvezo naj bi imele fotografije nenaličenih obrazov s podpiranjem rakavih bolnic. Pri nas ženske vedno pozivamo, naj se še naprej negujejo kot prej in tako ohranjajo nadzor nad svojo ženstvenostjo. Pri tem so pogosto pomembna tudi ličila.« Ena izmed ambasadork Europe Donne, manekenka Jana Koteska, ki se je tudi sama spoprijela z rakom dojke, se je akciji objavljanja nenaličenih selfijev vseeno pridružila. Pravi, da so jo k dejanju z »nominacijo« pozvale prijateljice na Facebooku, in čutila je, da je tako prav. »Seveda se najdejo takšne, ki to počnejo zaradi izvabljanja všečkov in publicitete, a jaz sem šla v to povsem zavestno in z dejanskim namenom osveščanja o bolezni, saj dobro vem, za kaj pri njej gre,« pravi Koteska.

Osem milijonov funtov

Akcija se je po spletu razširila spontano in ne pod pokroviteljstvom katere izmed neprofitnih organizacij ali katerega od podjetij, ki se imajo za družbeno odgovorna. Nekaj podobnega si je sicer že pred časom zamislil neki proizvajalec kozmetike, a dogajanje prejšnji mesec naj bi bila sprožila predvsem objava pisateljice Laure Lippman, ki se je s fotografijo svojega nenaličenega in slabo osvetljenega obraza postavila v bran hollywoodski igralki Kim Novak. To so na letošnji podelitvi oskarjev napadli z žaljivimi pripombami o njenem obrazu, ki je menda prestal preveč (ponesrečenih) plastičnih operacij. Lippmanovo je posnemalo veliko somišljenic, v zmedi na spletnih omrežjih pa je v enačbo naenkrat vstopil boj proti raku in s tem razmah klasično lepih selfijev.

Takojšnji negativni odziv, ki je večinoma temeljil na predpostavki, da gre pri takšnih objavah predvsem za narcisoidno izvabljanje družbenega aplavza, je kljub vsemu imel nekaj dobrodošlih učinkov. Vsaj v Veliki Britaniji, kjer so bile fotografije in spremljajoče objave naenkrat opremljene s številko, prek katere so ljudje z mobilnimi telefoni lahko darovali denar za onkološke raziskave. Britanski center za raziskave rakavih bolezni je v samo dveh dneh zbral osem milijonov funtov donacij. Vmes se je zaradi sodobne tehnologije tudi zapletlo, saj je pregovorno nadležni samodejni črkovalnik besedila na prenosnih telefonih ključno besedo beat (premagaj) včasih spremenil v bear (medved), kar je v bistvu pomenilo, da so sodelujoči s poslanim sporočilom pomotoma posvojili severnega medveda.

V mednarodno akcijo so se medtem vključili tudi moški in se s fotografijami penisov v nogavicah (Cock in a sock) pridružili boju proti raku prostate, podobno kot med vsakoletno novembrsko akcijo Movember, v okviru katere si moški ves mesec puščajo rasti brke. Moški odgovor na akcijo, ki so jo začele ženske, nosi v sebi precej več ironije in potrditve ne išče s poudarjanjem telesne lepote, temveč z moško ustreznico najbolj zaželene vrline – s smislom za humor. Spletna javnost je moško početje, kakor že tolikokrat prej, prebavila mirneje kot žensko. Penisi v nogavicah so pač trapasti in smešni, ne glede na sporočilo.

Splet kot družbeni korektiv

Ob na videz hitro minljivi akciji, na spletu opremljeni z oznako #nomakeupselfie, se postavljajo številna zapletena družbena vprašanja, ki se jim velja posvetiti vsakemu posebej. Ob akciji se lahko sprašujemo o individualni in družbeni odgovornosti za vedenje na spletnih družbenih omrežjih, pričakovanem (spletnem) vedenju glede na spol, lahkotnosti spletne človekoljubnosti in navsezadnje tudi o predmetenju spletnih omrežij na splošno.

Dr. Tanja Oblak Črnič, profesorica na Katedri za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, pravi, da se že lep čas ne moremo več slepiti, da je naša dejavnost na spletu zunaj nas oziroma del neke ne zares obstoječe navidezne osebe, ki je s tem, ko všečka ali razpošilja človekoljubno objavo, razbremenjena družbene odgovornosti. »Družba ’online’ precej bolj odslikava družbo ’offline’ z njenimi značilnostmi in usmeritvami vred, kot se zdi na prvi pogled. To, kar se dogaja v našem vsakdanjiku, v sistemu, v katerem živimo, se simptomatično kaže v prostorih, ki so na videz virtualni, čeprav so vseeno prisotni in resnični. V bistvu bi bilo dobrodošlo, če bi imeli še več podobnih akcij, ki zmanjšujejo družbeno neenakost oziroma posvečajo pozornost takšnim temam, in na družbenih omrežjih ta možnost obstaja.«

Splet je po mnenju Oblakove pravzaprav odličen katalizator družbenih anomalij. Te lahko tam postanejo transparentne, spletna javnost pa se nanje po navadi odzove z moralnim »družbenim korektivom«. Sploh pa je koristno, da ob takšnih konfliktih potekajo razprave, ki so bistvo razvoja. »Družbene spremembe so lahko gonilo inovacij samo, kadar se pojavi nestrinjanje, ko se znajdemo pred nečim drugačnim. Takrat začnemo razmišljati o novih družbenih kategorijah in zornih kotih,« pravi Oblak Črničeva.

Predlani je zloglasni povolilni zapis o »trenirkarjih« na spletni strani SDS spodbudil slovensko spletno občinstvo k skupinskemu angažmaju v obliki objavljanja fotografij v trenirkah in nato še k shodu proti ksenofobiji. Podobno so tudi avtoportreti nenaličenih lepotic, med drugim Rihanne, Lady Gaga in Gwyneth Paltrow, in vsi negativni odzivi nanje nazadnje zares osvestili javnost o hudi kronični bolezni, zaradi katere v Evropski uniji vsako leto umre 87 tisoč žensk. Zaradi njih so se zbirala sredstva, spodbudili so objavo protestnih pisem, kolumn in v medijih izborili prostor za fotografije Andree Bolton, ki so bile za neosveščene verjetno šokantne. Vse to bo morda kakšno žensko več opomnilo, da se splača dojke pregledovati vsak mesec. In to še pred oktobrom, ko se o tem vsako leto govori uradno.