Aktualnost delavskega vprašanja v Evropi

Nedavno smo pri sindikatu Pergam izvedli obširno anketo med delavci v velikih podjetjih. Na kratko jo bom opisala, da pokažem, kako neustrezno nekateri uporabljajo izraz »delavska aristokracija«. Ti delavci praviloma res delajo po pogodbah za nedoločen čas v velikih podjetjih, kjer so kršitve delovnih pravic redkejše kakor v majhnih podjetjih. Anketa je pokazala, da so člani sindikata, kakor je mogoče pričakovati, prej starejši delavci in delavke kakor mlajši, a imajo tudi nižjo izobrazbo in zato nižje dohodke. Še večje presenečenje je, da so ženske praviloma pogosteje članice sindikata kakor moški. Sindikati torej ne zastopajo »delavske aristokracije«, temveč prej »revne zaposlene«, ki so v konfliktu tako s kapitalom kakor tudi z »bogatimi zaposlenimi« v podjetju. VEČ>>

Podjetja dosegajo mednarodno konkurenčnost delovne sile s »plačno kompresijo«. Se pravi, da je plača vseh zaposlenih v nižjih plačilnih razredih blizu zajamčene minimalne plače. Te skupine so po dohodkih nevarno blizu revščini, iz katere se lahko rešijo le s prekomernim delom. Najprej jih v to zvabijo z majhnimi nagradami, ko pa se delavci navadijo, da delajo, na primer, za dva in celo v času odmora za malico, izjemne zadolžitve spremenijo v normalne obveznosti. Delavci in delavke zato delajo več za plačilo, ki še vedno komajda presega prag revščine. Zato se tudi radikalizirajo. V omenjeni anketi so za najpomembnejšo funkcijo sindikata izbrali »zastopanje delavcev pred vlado in delodajalci«, s čimer so se zavzeli za bolj odločno, napadalno politiko sindikatov.

A glavni nasprotnik delavstva niso nacionalne vlade. Delovnopravno zakonodajo najbolj uničuje Evropska komisija. V preteklosti je komisija »mehko pritiskala« na vlade, zdaj pa je izkoristila krizo javnega zadolževanja in je državam, ki so zaprosile za posojila, v sporazumih (t.i. Memoranda of Understanding) kar »trdo« naložila vrsto ukrepov za zmanjšanje javnih izdatkov. Med drugim je komisija prisilila vlade, da so omejile pravico do sindikalnega združevanja in pogajanja: morale so zmanjšati minimalno plačo, odpraviti vse določbe za usklajevanje rasti plač v kolektivnih pogodbah, decentralizirati kolektivna pogajanja, omejiti trajanje kolektivnih pogodb in podobno. Grška vlada je, denimo, morala leta 2012 pristati na 22 odstotno znižanje minimalne plače in na 32 odstotno znižanje plač za delavce, mlajše od 25 let. Avstrijski pravnik Andreas Fischer-Lescano v študiji Human Rights in Times of Austerity Policy ugotavlja, da so sporazumi v jasnem nasprotju s pravno ureditvijo EU in predlaga, da se na Evropskem sodišču zahteva ničnost teh sporazumov.

Nad drugimi državami EU je lahko Evropska komisija za zdaj uporabljala samo mehke pritiske v obliki priporočil. Kot rezultat dolgoletnih prizadevanj nemško-francoskega zavezništva je lansko leto prišel na dnevni red nov Pakt za konkurenčnost, s katerim bi se članice EU zavezale k ukrepom, podobnim tistim, na katere so pristale države prosilke denarne pomoči. Evropska komisija bi lahko s trdo roko nadzorovala izvajanje reform v članicah. Kritiki opisujejo pakt kot razširitev politike trojke na vse članice EU, tudi na tiste, ki niso zaprosile za pomoč. Decembra 2013 so na evropskem vrhu umaknili zadnji predlog in ga preložili za nekaj mesecev, na čas po evropskih volitvah.

Napadalna politika kapitala je prignala konflikt med kapitalom in delom do skrajnega roba, iz problema prekarnosti delovne sile pa se evropske institucije že objestno norčujejo. Te oblike zaposlovanja so, med drugim, neredko v nasprotju s splošnimi načeli o enakem plačilu za enako delo, o dostojnem delu in o svobodi sindikalnega združevanja. Kršijo pa tudi obveznosti, ki jih delodajalcu nalaga zakon. Za ponazoritev lahko vzamemo eno izmed atipičnih zaposlitev, lažno samozaposlovanje, na katero je že leta 1999 opozorila evropska skupina ekspertov, ki jo je vodil pravnik Alain Supiot (v poročilu Beyond Employment). Ugotovila je, da je po zakonih večine evropskih držav prepovedano opravljanje dela po privatnih pogodbah, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Zato je priporočila, da se osebam v takem položaju status spremeni v redno delovno razmerje in da se jim prizna polno delovnopravno varstvo. Evropske institucije so to hladnokrvno prezrle in naložile članicam, da tem osebam priznajo samo nekatere pravice, zato da ne bi zavrle procesa fleksibilizacije trga dela (gl. poročilo Evropskega parlamenta 2013). Slovenski zakonodajalec se je temu uklonil, tako da je ustvaril novo pravno kategorijo »ekonomsko odvisnega delavca« in ob množici že obstoječih ustvaril še eno novo skupino subproletariata.

Maja Breznik je sociologinja, avtorica knjig Kultura danajskih darov (2009), Splošni skepticizem v umetnosti (2011) in Revščina zaposlenih (2013 - v soavtorstvu)