Med naravo in dobički

Brez vode ni življenja, brez pameti so pa poplave, suše in še kaj hujšega. To so neprijetne resnice. Neprijetna ni samo ena.

Kolikor več je državnih in zasebnih univerz in inštitutov, toliko bolj se pamet zanemarja, kar je ena od neprijetnih resnic. Politiko in svet obvladujejo profesorji in učenjaki, ki za pravi denar utirajo pot kapitalu skozi vse naravne in zakonske prepreke, pri čemer uničujejo vse etične norme obnašanja do ljudi in narave. Njihova najstarejša obrt zmore številne čarovnije ter spretnosti pri zapeljevanju, izsiljevanju in zlorabi svojih strank, da zadovoljijo svoje zvodnike, ki zahtevajo samo vedno večji dobiček na račun ropanja ljudi in narave.

Lučka že dolgo kaže rdečo, ko vsem dopoveduje, da je nujno prilagajati naše življenje in delo klimatskim spremembam, vendar vsi gledajo stran, čeprav so naravne ujme vedno bolj pogoste v svetu in tudi pri nas. Potrošni zgodovinarji za vse naše nesreče krivijo rdečo zvezdo in grebejo po arhivih, sedanja rdeča in oranžna svarila za sprotne in bodoče ujme jih pa ne brigajo,čeprav bi se morali vsi skupaj na križišču zgodovine odločati, katero pot bomo izbrali. Gasilci bredejo po poplavnih vodah vse bolj pogosto in rešujejo, kar se še rešiti da. Komaj se jim dobro posušijo oblačila, že tvegajo življenja v peklenski vročini, ko ognjeni zublji vedno bolj pogosto hlastajo po vsem, kar dosežejo na izsušenem Krasu in drugod. To je tudi ena od neprijetnih resnic naše sprotne politike, ki vodi samo iz rok v usta.

Še krave so znorele in mukale od vsega hudega, ker so jih pitali zaradi dobička s kostno moko, ne pa z naravno hrano za pohlevne prežvekovalce. Nato so prešli pospeševalci na višjo stopnjo zavedanja, zato sedaj namolzejo največ denarja z izpolnjevanjem obrazcev za subvencije ter za povračilo vseh vrst škod, od poplav do suše, toče in pozebe. Izplačila za vse to sicer zamujajo, pa vendar manj, kot je to pri plačilih za oddane in prodane pridelke. Zato je bolj udobno pričakati državni denar od vseh sort škod na koruzi, bučah, breskvah in še čem, kot pa trdo delati po naukih o tem, katere sorte bodo samo še na pravih zem-

ljiščih dozorele ob vseh spremembah vremena. Pospeševalci vseh vrst s tako potuho naredijo veliko stroškov vsej državi, ker škode vedno znova poplačamo vsi z davki. To je ena od zelo neprijetnih resnic.

Neprijetne resnice se nam brez sramu režijo v obraz tudi zaradi norosti v urbanizmu, ker ljudje, družbe in druščine gradijo brez pameti hiše, gospodarska poslopja, javne stavbe, obrtne cone ter industrijske objekte na poplavnih območjih ali na plazovitih terenih. Država in občine še vedno nimajo v prostorskih dokumentih določene strategije rabe in varstva prostora, zato lahko vsakdo že za majhen denar, še lažje pa za velike vsote, kupi neprimerno zemljišče za gradnje z uradniki vred, posledice poplav in plazov ter drugih škod na vseh lokacijah pa potem poravnamo vsi drugi.

Klimatske spremembe in vremenske ujme nas bodo vedno bolj teple in nas pehale nekam proti pogubi, zato se vprašajmo, kdaj bo to primoralo politike,učenjake, uradnike in neuko ljudstvo, da bomo vsi skupaj začeli uporabljati pamet za sožitje z naravo. To bo lahko šele takrat, ko bomo finančne zvodnike in pospeševalce nesreč zamenjali z modrimi vodniki za pot v prihodnost.

Pogoji za tak preobrat pri nas in že na tem svetu pa je, da sedanji profesorji in učenjaki za finančne prevare preuredijo svojo knjigovodsko znanje tako, da bodo pod stroške za življenje na planetu vpisali tudi potrebe narave. Pospeševalci vseh norosti od zadnje kmetije do parlamenta bodo morali po novem sami plačevati škodo, ki jo delajo vsem drugim brez prave pameti.