Jebeš reveže?

Na oder pride kapitalist in reče: »Jaz sem kapitalist in moj poglavitni namen je čim bolj izžemati delavce.« Ta stavek tvori jedro Brechtovega gledališkega postopka. Kot je ob priložnosti opozoril Mladen Dolar, je glavni trik tega postopka v tem, da občinstvo seznani z izjavo, ki je ni mogoče izreči naravnost ali v prvi osebi in ki v vsakdanji stvarnosti nujno ostaja skrita pod ideološko kopreno. Da bi kapitalist lahko nemoteno izžemal delavce, mora ta svoj interes nujno zamolčati in si nadeti »človeški obraz«. A ko je tovrstna izjava izrečena, pa čeprav v »kontrolirani atmosferi« gledališča, gledalca nemudoma predrami iz njegovega ideološkega dremeža. Izjava nastavi ogledalo ideologiji, odkrhne njeno kopreno in pokaže na pravi obraz za mično ideološko masko.

Ena najbolj mičnih mask liberalne ideologije pa je maska dobrodelnosti. Neka dobrodelna organizacija, ki se posveča skrbi za revne, je te dni objavila video, v katerem vidimo aktivista, ki deli letake mimoidočim na londonskih ulicah. Namesto običajnega sporočila »Pomagaj revežem« nosi transparent z izjavo »Fuck the poor«, »Jebeš reveže«. Priča smo torej dobrodelnežu, ki pride na »oder« in reče: »Jaz sem dobrodelnež in jebe se mi za reveže.« Izjava povsem pričakovano izzove nejevoljo in ostro ogorčenje. Le redki se ugriznejo v jezik in odidejo svojo pot, večina mimoidočih se ustavi, postavi v bran revežem in jasno izrazi svoje odklonilno stališče. A sledi še drugi del videa, v katerem isti aktivist, tokrat ovešen s transparentom »Pomagaj revežem«, mimoidoče prosi za drobiž. Tokrat je odziv diametralno nasproten. Ljudje gredo naprej svojo pot. Ne da bi se ustavili, ne da bi postali. Ne da bi sploh kaj opazili in ne da bi jim bilo mar za reveže. Poanta eksperimenta je na dlani. Vsi se solidariziramo z reveži, vsi smo se jim pripravljeni postaviti v bran, le redki pa so pripravljeni preiti »od besed k dejanjem« in jim tudi dejansko priskočiti na pomoč z donacijo.

Izjava »Jebeš reveže« se formalno ujema z brechtovskim postopkom, a dejansko služi natanko nasprotnim ciljem. Ne razkrinka resnice humanitarne ideologije, ampak povzroči, da se je še gorečneje oprimemo in jo vzamemo za svojo. A onstran uradnega humanitarnega sporočila je treba razbrati še neko drugo, nepričakovano lekcijo, ki jo je težko vzeti nase. Ta dobrodelna organizacija je s svojim eksperimentom nehote pokazala na resnico dobrodelne ideologije kot take. Sporočilo »Jebeš reveže« je resnica naše dobrodelnosti. Mar revežem ne darujemo zato, da se nam lahko še naprej jebe zanje? Si z darovanjem ne kupujemo čiste vesti in distance do bedne usode drugih? Se z donacijami ne odkupimo za spraševanje po dejanskih razlogih obstoja revščine v naši družbi?

Najboljši je tisti berač, ki ne berači, ki nas ne nadleguje s svojo vsiljivo prisotnostjo. Najboljši berač je berač, ki ni berač, berač brez svojega beraškega bistva, brez strupene substance svoje beraškosti.

Dobrodelnost in brezbrižnost tako nista nasprotji. Tisti, ki revežem »pomaga«, in tisti, ki se mu »jebe« zanje, sta ena in ista oseba. Dobrodelnost je razvedrilo brezbrižnih. Eksperiment je tako nehote pokazal na tisto brezbrižnost, ki se skriva za kopreno dobrodelnosti in čislanih humanitarnih sloganov. A obenem je razodel tudi lažnost ogorčenja, kriljenja z rokami in besnega protestiranja, ki daje vtis politične akcije, a je dejansko le znamenje politične pasivnosti.

Dobrodelnost je svetinjica liberalne ideologije, ki se ji ne spodobi stopiti na prste. Pred časom sem se pri prečkanju Tromostovja znašel v gruči ljudi, ki so postajali pred stojnico Amnesty International Slovenije. Bil je 11. julij, dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici, in ta organizacija ga je obeležila z »akcijo zbiranja podpisov v podporo zakonski ureditvi vprašanja krivic«. Prijazna aktivistka mi je pojasnila, da je namen peticije vršiti pritisk na bosanske oblasti, naj popravijo med vojno storjene krivice in tako omogočijo »celjenje ran«. Čisto naivno sem vprašal, ali bosanskim oblastem potemtakem odrekajo željo po popravi krivic. Ali akcija Bošnjakov v resnici ne reducira na nebogljene in nezrele balkanske idiote, ki potrebujejo pomoč svojih zrelih in razsvetljenih evropskih sosedov? Odvrnila mi je, da nič hudega, pač ne želim prispevati k odpravi krivic. Lahko se strinjaš. Lahko si proti. Tretje ni dano.

Rasizmu, ki se odeva v pornografijo nasilja, je kaj lahko priti na sled, tovrstni liberalni rasizem pa se skriva vsem na očeh, vsakič pod mično masko dobrodelnosti. Je anonimen, sistemski in docela samoumeven. Zamislimo si arhetipsko situacijo. Posedate na pijači, ko se nenadoma prikaže brezdomec, vas prosi za drobiž in vas opsuje, ker niste začeli tipati za svojimi denarnicami. Opsuje vas, ker niste pristali na transakcijo, ki bi mu skupaj z nekaj malega drobiža prinesla priznanje, da se mu godi krivica, vam pa bi kupila čisto vest.

To ravnanje v naših očeh klošarje spontano razvrsti na dobre in slabe, na diskretne in vsiljive. Skratka na reveže, ki ti ob zavrnitvi ne zbujajo slabe vesti, in one druge, ki ti brezsramno naprtijo krivdo.

Odgovor na to spontano klasifikacijo je morda zelo preprost, pa čeprav ga je sila težko udejanjiti. Pravica klošarjev je, da so vsiljivi, celo nasilni, saj se jim dejansko godi krivica, in naša dolžnost je, da njihove priprošnje zavrnemo. To je formula, ki jo je v Človeški duši v socializmu ponudil Oscar Wilde, ko je zapisal, da so bili najslabši prav tisti posestniki, ki so bili do svojih sužnjev prijazni, razumevajoči in popustljivi. Zakaj? Surovi posestnik je svoje sužnje prikrajšal za njihovo dejansko svobodo. A prijazni posestnik jim je vzel nekaj več. Ni jim vzel le dejanske svobode, ampak obenem tudi gotovost, da se jim godi krivica. Odvzel jim je možnost svobode, njen obet, ki se lahko udejanji le z uporom proti obstoječemu redu. Proti tistemu stanju stvari, ki jih zasužnjuje.

Veliki dobrodelneži so čez dan mali sadisti, zvečer pa veliki človekoljubi, prijazni (sužnje)lastniki in prijatelji delavstva.

Wilde je tako pokazal na hinavščino v jedru dobrodelnosti: »Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino za lajšanje strašnega zla, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine.« Človekoljubni biznis je star toliko kot kapitalizem, četudi je zveza med obubožanjem in dobrodelnostjo, ki kot Escherjevi roki rišeta druga drugo, bolj ali manj zabrisana, skrita v domnevno čistih srcih posameznikov, v katerih utripa žilica podjetniške pobude. In obseg humanitarne aktivnosti kapitalista načeloma rase premo sorazmerno z rastjo njegovih profitov in izkoriščanja. Zato je v tej zvezi še kako na mestu Freudova opazka, da so bili vsi veliki človekoljubi v otroštvu mali sadisti in mučitelji živali. Veliki dobrodelneži so čez dan mali sadisti, zvečer pa veliki človekoljubi, prijazni (sužnje)lastniki in prijatelji delavstva.

A vrnimo se k primeru beračenja. Najboljši je potemtakem tisti berač, ki ne berači, ki nas ne nadleguje s svojo vsiljivo prisotnostjo. Najboljši berač je berač, ki ni berač, berač brez svojega beraškega bistva, brez strupene substance svoje beraškosti. Berač, ki ne prosi, ampak sprejema. Sprejema, kar ga pač doleti. Najboljši berač tako odslikava strukturo blaga, kakršno je podal Slavoj Žižek, strukturo izdelka, ki je oropan svoje strupene kvalitete, kot denimo brezkofeinska kava (torej kava brez škodljive kofeinske substance) ali kiberseks (torej seks brez »smrtonosne«, telesne in čustvene, bližine). In mar ne velja enako tudi za nedaven zdrs razvpitih članic skupine Pussy Riot, ki sta se odpravili na ameriško turnejo in ob boku Madonne nagovorili nabito polno dvorano brooklynskega Barclays Centra? Zdrs Maše Aljohine in Nedežde Tolokonikove v dobrodelnost, njun prehod k impotentni liberalni blasfemiji, je primer brezkofeinskega upora. To je upor, ki ne škoduje zdravju kapitalizma in ki je brez eksplozivne moči. Dietna različica Pussy Riot, torej Pussy Diet.

A te premene dveh mladih žensk, ki jima ne gre oporekati poguma in dobrih namenov, nikakor ne smemo zvesti na pragmatično interesno računico. Ne gre za oportunistično igro, za izkoriščanje trenutka slave ali za preprost mladostni narcizem. Ne bodimo ciniki. Lahko pa jima očitamo, da sta se pustili ujeti dobrodelnemu izsiljevanju. Da sta brez pomisleka stopili na vnaprej pripravljen ideološki oder liberalnega humanitarizma. Mar ni ista nevarnost vseskozi prežala tudi na Wikileaks? In ali Žižek s svojo podporo ni uspešno preprečil njegove udomačitve? Ne tako, da je Wikileaks obvaroval pred njegovimi silnimi nasprotniki. Ravno nasprotno. Njegov poseg si je prizadeval obvarovati organizacijo pred njenim potencialno plitkim samorazumevanjem.

Aljohina in Tolokonikova sta prešli »od besed k dejanjem« – in dejanja so čislana. A danes bolj kot kadarkoli šteje beseda. In njune besede so nenadoma začele zveneti znano in domačno. Kot je domačna njuna človekoljubna vloga, kot je domačen njun poziv k svobodi in kot je domačna demonska figura samodržca, ki ji stoji nasproti. Samodržca, ki ga dietni upori nemara niti ne motijo. Tretje ni dano.