Barve v arhitekturi: da ali ne?

V javnosti že več let poteka polemika o vpadljivo pobarvanih stavbah, ki se vse pogosteje pojavljajo po slovenskih naseljih. Poleg kritičnih prispevkov v medijih je temu fenomenu posvečenih več spletnih strani, kjer lahko obiskovalci sami objavijo fotografije po njihovem mnenju ekscesne uporabe barv v arhitekturi. Komentarji večinoma kar tekmujejo v ogorčenju nad nezaslišano samovoljo, pomanjkanjem okusa ali domnevnim ekshibicionizmom lastnikov teh stavb oziroma njihovih arhitektov. Pri tem je zanimivo, da kritiki barvitih hiš, ki so pogosto sami arhitekti, ne opazijo žalostnega dejstva, da bi bile te hiše grde, tudi če bi bile pobarvane belo.

Priznajmo: arhitekturna podoba večine slovenskih krajev je slaba že brez kričečih barv, te so le zadnja nesreča, ki nas je doletela. Skozi desetletja samograditeljstva je naše vasi, mesta in prej nepozidano krajino izmaličila arhitekturno neposrečena tipologija enodružinske hiše, ki jo včasih imenujemo kar »slovenska tipska hiša«. Popolnoma je prevladala nad tradicionalnimi, regionalno določenimi slogi in postala nekakšen nacionalni estetski konsenz. Kasneje so se ji pridružile še hiše v raznih psevdotradicionalnih in historičnih slogih, pravi arhitekturni kič. Hišam v Sloveniji bi lahko očitali marsikaj, tudi če izvzamemo nefunkcionalne tlorise in gradbeno-tehnične nedovršenosti ter se osredotočimo »zgolj« na zunanji videz: slabo oblikovanje stavbnega volumna, slabe proporce, neprimeren naklon strehe, neusklajenost z okolico … Problematiziranje barv je zavajajoče, če sočasno ne opozorimo na frčade, stolpiče, erkerje, kovane ograje, okrasne stebre in podobno navlako iz katalogov trgovin z gradbenimi polizdelki, ki »krasijo« naša domovanja. A žal smo slednjih že tako navajeni, da nas iz tira vrže le še strupeno zelena sosedova fasada.

Da so barve pomemben del arhitekturnega oblikovanja in da jih je mogoče zelo uspešno uporabljati, tudi najbolj intenzivne odtenke, pričajo tako zgodovinski primeri kot sodobna praksa. Poznali so jih praktično vsa obdobja in arhitekturni slogi po vsem svetu. Podobno kot pri oblačilih so močni odtenki v preteklosti izražali bogastvo oziroma visok socialni položaj, saj so bili pigmenti dragi. Pobarvani so bili antični grški templji. Čeprav je na starem prepričanju, da so bili naravne barve kamna, temeljil klasicizem 19. stoletja, ki je zapovedoval belo barvo, so kasnejše arheološke raziskave pokazale, da so bile dekoracije na templjih v resnici živo pobarvane. Barve so kasneje uporabljali v gotiki, baroku – vidne so po vsej Stari Ljubljani ali v živobarvnih srednjeveških jedrih nemških mest. Še bolj svobodomiselna je bila secesija, ko so na fasade vstavljali tudi elemente iz keramike in kovin, kar lahko opazujemo na Miklošičevi ulici. Tu najdemo tudi stavbo nekdanje Zadružne gospodarske banke arhitekta Ivana Vurnika, ki je kolorit fasade ustvaril na barvah slovenskih tradicionalnih ljudskih tekstilij.

Tradicionalna slovenska arhitektura je pretežno bele barve. Razlog za to ni estetska zadržanost, temveč revščina pretežno kmečkega slovenskega prebivalstva, ki je dopuščala le, da so ljudje stene svojih bivališč iz sanitarnih razlogov ometali z apnenim ometom. Bogatejše domačije so bile pogosto pobarvane in poslikane, podobno kot hiše v mestih – meščani so si domove pobarvali toliko, kolikor so si lahko privoščili barvila, ki so ga primešali k apnu; ker pravega bogastva tudi tu ni bilo, so bili odtenki večinoma svetlejši. Bogata sredozemska ali srednjeevropska mesta kažejo prav nasprotno sliko in se barvam niso izogibala. Znamenite primere imamo v naši bližnji okolici, spomnimo se le na Rovinj ali Salzburg. Če bi barvno skromnost pričakovali od pregovorno zadržanih Skandinavcev, bi se prav tako zmotili, pogled v države Latinske Amerike pa sploh pokaže pravcati festival barv.

Zdi se, da je uporaba barve postala sporna v obdobju modernizma, ki se je odpovedal ornamentiranju ter si za izhodišče vzel funkcionalni vidik arhitekture, za glavni material pa viden beton. A natančnejši pregled te dobe pokaže, da se barvam vendarle ni kategorično odpovedala. Le Corbusier, eden od njenih glavnih predstavnikov, je svoj »stroj za bivanje«, stanovanjski blok Unite d’Habitation, zgradil v vidnem betonu, stene med balkoni pa pobarval rdeče, rumeno in modro. Z barvo je poizkušal osrednji slovenski modernist Edvard Ravnikar pri poslovni stavbi Dnevnika, ljudsko poimenovani »Kanarček«. Pri mehiškem arhitektu Luisu Barragánu pa so živahne barve eden od glavnih arhitekturnih motivov. Nekatere stanovanjske stavbe je pobarval s tako kričečim odtenkom rožnate, da bi dežurni slovenski moralisti doživeli srčni napad – in za to prejel Pritzkerjevo nagrado, »Nobelovo« nagrado za arhitekturo.

Sodobna arhitektura z barvami prav tako ne skopari, je pa dejstvo, da so zelo živahne barve bolj priljubljene pri uporabi v interjerju ali za priložnostne urbane intervencije, kot je na primer ljubljanski ProstoRož. Omeniti je treba nemški biro Sauerbruch Hutton, katerega projekti so odličen primer, kako lahko pravilna uporaba še tako intenzivnih barv nadgradi kakovostno arhitekturo. Več dobrih primerov lahko najdemo tudi v Sloveniji, a jih pogosto mečejo v isti koš z res ekscesnimi stavbami, kjer je poleg barv problematično tudi vse drugo. Pri tem je zanimivo, da smo še nedavno nergali nad dolgočasnimi sivimi betonskimi bloki, ki smo jim rekli »socialistični«. Zdaj ko sta nebrzdana svoboda izražanja in ekonomska blaginja pokazali svojo temno stran, pa si želimo, da bi bilo vse spet lepo v odtenkih sivine.

Treba je vseeno priznati, da je delo z barvami zahtevno in se lahko pri tem uštejejo ne le laiki, temveč tudi izkušeni arhitekti. Če preprosto vzamemo v roke barvno lestvico proizvajalca barv in si izberemo najljubši odtenek, bomo zagotovo zgrešili. Na vtis, ki ga daje določena barva v prostoru, namreč vpliva mnogo dejavnikov. Osnovno pravilo je, da večja, ko je površina, močnejši je učinek barve. Odtenek, ki smo ga izbrali na lističu, velikem nekaj centimetrov, bo na več deset kvadratnih metrov veliki fasadi deloval bistveno temnejši. To napako so verjetno zagrešili mnogi naši »mavrični teroristi«. Na pojavnost barve vpliva še barva dnevne ali umetne svetlobe, tekstura površine, barve v okolici ... Poleg tega vsaka barva sčasoma zbledi oziroma posivi, ko jo prekrije plast umazanije iz ozračja. Tema zase je kombiniranje barv, kjer je možnih pristopov veliko, npr. združevanje podobnih odtenkov ali različne vrste kontrasta. Predvsem pa je zahtevna aplikacija barve na arhitekturo – najprej izbor barvne sheme, ki bo primerna za stavbo, njeno vsebino in njeno okolico, potem pa njena uporaba na posameznih stavbnih členih.

Vse to zahteva znanje in izkušnje, ki jih imajo le strokovnjaki, torej arhitekti. Tudi mnogim od njih se zdi ta naloga pretežka in se zatečejo k elegantni, a ’varni’ belini (ki po barvni teoriji sploh ni barva in zato, enako kot črna, pristaja vsemu) ali k tezi o »iskrenosti materialov«, ki naj bi jih uporabljali naravne, take, kot so (surov beton, neobdelan les). To sta sicer povsem legitimna pristopa, a ne edina mogoča. Arhitekti ne bi smeli pristati na (samo)omejevanje – da morajo biti hiše bele ali sive, morda v svetlih zemeljskih tonih, ali da naj občina predpiše dovoljeno barvno shemo v urbanističnem aktu (slednje je smiselno le za pomembnejše spomeniško zaščitene ambiente in objekte). Če naj bo arhitektura upravičeno stroka o grajenem okolju, torej tudi ali predvsem o njegovih likovno-estetskih vidikih, ter tudi umetnost, je nemogoče, da se kategorično in vnaprej odreče svobodni uporabi ene od bistvenih kompozicijskih prvin. Nasprotno, arhitektom bi morali priznati strokovno avtoriteto onkraj modela »risanja načrtov za gradbeno dovoljenje po želji naročnika« in se zavedati, da je arhitektura neke stavbe kompleksen izziv, ki se ga ne bi smeli lotevati amatersko, temveč celostno, kar, tako kot na drugih področjih, zahteva ustrezno izobraženega strokovnjaka.