Neubrani francoski kvartet

Mozartov tako imenovani Disonančni kvartet je verjetno med najlepšimi komornimi skladbami, kar jih je bilo kdaj napisanih. Naslov, ki je povezan z izjemno neobičajnim uvodnim tempom, lepo opisuje tudi daleč manj lepe razmere v sedanji francoski politiki. Trenutno na francoskem političnem prizorišču prevladuje kvartet mož: dva na levici, François Hollande in Manuel Valls, in dva na desnici, Nicolas Sarkozy in Alain Juppé. Blago rečeno ti v nasprotju z osnovno značilnostjo komorne glasbe ne igrajo skupaj, temveč bolj ali manj odkrito drug proti drugemu. VEČ>>

Na levi so katastrofalni rezultati za vladajoče socialiste na lokalnih volitvah marca letos razkrili globino, v katero je zdrsnila Hollandova priljubljenost. Ker socialiste na bližnjih evropskih parlamentarnih volitvah čaka podoben udarec, Hollande ni imel druge izbire, kot da je v premierjevo pisarno nastanil svojega zelo priljubljenega notranjega ministra Manuela Vallsa.

Prvič v zgodovini pete republike se moč po vsem videzu sodeč odmevno seli iz Elizejske palače, predsednikovega sedeža. Po črki in duhu francoske ustave je premier drugi najvplivnejši mož v državi – »moj sodelavec«, kot je za Françoisa Fillona govoril Sarkozy –, katerega ključna naloga je varovati predsednika. A zdaj je Hollande popolnoma odvisen od svojega premierja.

Neubranost na levici, ki je na oblasti od leta 2012, je bilo slišati takoj, ko je Hollande prevzel položaj. Skrajna levica obsoja »socialni liberalizem« njegove administracije, ki je z Vallsom kot vodjem kabineta še očitnejši. Kljub številnim izjavam o nasprotnem se dejansko zdi, da ima vse niti v rokah Valls – ki ga včasih opisujejo kot Sarkozyja levice zaradi njegovega neumornega dinamizma, in da, oportunizma.

Hollande je sam sebe potisnil v lepo kašo. Če bo Vallsu uspelo, bo zmaga njegova, ne Hollandova, in tako bo njegova že tako neprikrita želja, da bi leta 2017 postal predsednik, postala še očitnejša. Če Vallsu ne bo uspelo, bo njegov poraz še dodatno spodjedel Hollandove možnosti za drugi mandat. Številni na levici, soočeni s samimi neugodnimi scenariji, so čedalje bolj malodušni in imajo čedalje močnejši občutek, da so izdani.

Na desnici se ima Sarkozy kljub svojemu porazu pred dvema letoma še vedno za edino alternativo. A čaka ga trd boj. Čeprav je spreten politik, ki ga številni aktivisti v njegovi stranki seveda pogrešajo, ga preostali francoski volivci zavračajo še očitneje, in sicer predvsem zaradi njegove osebnosti, in ne vidijo razloga, da bi spremenili svoje mnenje.

Oblast tako kot narava ne mara vakuuma. Juppé, nekdanji premier pod Jacquesom Chiracom (in Sarkozyjev zunanji minister), se je kot prepričljivo vnovič izvoljeni župan Bordeaxa vrnil kot najbolj priljubljena politična osebnost v Franciji s simpatizerji na levici in sredini.

Juppéju, ki so ga pred skoraj dvajsetimi leti lastna prizadevanja, da bi prodrl z nujno potrebnimi reformami, pahnila med najmanj priljubljene politike v državi, utegnejo oprostiti kanček škodoželjnosti. Njegova starost (zdaj šteje 68 let) bo leta 2017 morda šibkost, vendar tudi prednost: je edina pomirljiva državniška osebnost v kvartetu, saj so preostali člani medel vršilec dolžnost in z oblastjo obsedena moška v časovni stiski.

A ta kvartet na odru ni sam. Tam gode tudi Marine Le Pen, voditeljica skrajno desničarske Narodne fronte, ki občinstvu ponuja popolnoma drugačno glasbo. Le Penova z veseljem izkorišča niz nepomembnih škandalov, ki so prizadeli tako levico kot desnico (deloma jih je mogoče pripisati vzdušju skoraj državljanske vojne, ki v zadnjih letih prevladuje v obeh taborih). Najnovejši škandal, na primer, je Hollanda stal najpomembnejšega svetovalca, ki je moral odstopiti, potem ko so levi mediji razkrili nasprotje interesov.

V osrčju te neubranosti v glavnih francoskih političnih tokovih je Evropa. Nekateri deli levice – ki so leta 2005 rekli ne predlagani evropski ustavni pogodbi – nasprotujejo Evropski uniji iz vrste socialnih in gospodarskih razlogov in se pogosto zatekajo k poudarjanju državne suverenosti. Desnica je glede unije enako razdeljena, le da v svojih vrstah nima veliko antikapitalistov. Enako kot levičarski nasprotniki EU obsoja »diktat« evropske komisije v Bruslju in vdanost francoske vlade vanj.

Žal je ena od posledic te večplastne neubranosti vse očitnejša. Narodni fronti, edini stranki, ki ponuja povezano, enotno in popolnoma negativno stališče do Evrope, v številnih raziskavah javnega mnenja napovedujejo, da bo zmagala na evropskih parlamentarnih volitvah ta mesec. Če bo res, bo francoska politična kakofonija postala težava vse Evropske unije.

Dominique Moisi, predavatelj na institutu za politične vede v Parizu (Sciences Po), je višji svetovalec na Francoskem institutu za mednarodne zadeve Ifri. Trenutno je gostujoči predavatelj na Kraljevem kolidžu v Londonu.

©: Project Syndicate, 2014