Izbira poslanskih kandidatov za Evropski parlament je znana

Po številu prijavljenih list za volitve v Evropski parlament je Slovenija velika država. No, glede na število poslancev dodeljenih Sloveniji bo kar veliko list ostalo praznih rok ( 16 list in 8 poslanskih mest). Kaj pomeni tako veliko število list? Ali so med posameznimi listami res tako velike programske razlike, da se ne bi mogli v večji meri združiti, tako kot sta se odločili za skupen nastop SLS in NSi, v pričakovanju, da bosta skupaj dosegli več, kot vsaka zase?

Na spletni strani EU je predstavljena metoda s katero lahko lastna stališča soočimo s stališči posameznih list po 16-tih vprašanjih. Svoja stališča sem soočil s stališči posameznih list in ugotovil, da sem od 16-tih vprašanj na 14 vprašanj odgovoril enako, kot je odgovorila lista Iniciativa za demokratični socializem, na 13 vprašanj enako kot Zares, Solidarnost, Kacin in na 12 enako kot DeSUS. Lista Pozitivne Slovenije sicer ni poslala svojih stališč spletni strani EU, toda ker poznam stališča Jožeta Mencingerja, verjetno tudi to stranko lahko uvrstim med te stranke, ki imajo večinoma enake poglede.

Zato najbrž lahko sklepam, da tako veliko število list ni posledica programskih razhajanj, temveč so vzrok različne osebne ambicije nosilcev posameznih list ali njihovih strank. Morda nosilci posameznih list ocenjujejo, da manj tvegajo, da ne bodo izvoljeni, če nastopijo na samostojni listi, kot če bi se na skupni listi z nekimi drugimi strankami pojavili šele na drugem ali tretjem mestu? Seveda, za takšno sanjsko službo se splača igrati tudi poker te vrste. Veliko število list me spominja tudi na razgovor, ki sem ga imel s predstavnikom neke stranke, ko so kandidirali s svojim članom za ljubljanskega župana, čeprav niso imeli nikakršnih možnosti za izvolitev. Na vprašanje zakaj to počnejo, mi je razložil, da je to odlična priložnost, da stranka opozori slovensko javnost nase.

Ne vem koliko so upoštevali pri odločanju za samostojne liste dejstvo, da tiste stranke, ki imajo večje stalno zaledje volivcev, imajo določeno prednost pred manjšimi strankami in tudi novoustanovljenimi. Volivci pogosto ne oddajo glas slednjim, čeprav so jim simpatični po programu in po osebah, ki jih predstavljajo, ker se bojijo, da bo njihov glas »proč vržen« zaradi nedoseganja volilnega praga. Po volilni aritmetiki so glasovi list, ki ne dosežejo volilnega praga, dodeljeni tistim listam, ki so ga presegle. Nekateri nikakor ne želijo, da se to zgodi z njihovim glasom. Ali to pomeni, da mnogi volivci zaradi tako pestre izbire med poslanskimi kandidati raje sploh ne bodo šli volit, kot da bi se njihov glas prištel k nekomu, ki mu ga ne želijo dati? Ta varianta je od vseh najslabša. Še vedno je boljše, da gremo na volitve in tako poizkusimo sooblikovati politiko EU, čeprav tvegamo, da bo naš glas razporejen drugam, kot smo ga namenili. Če se že stranke s sorodnimi programi nočejo združiti, bo najbrž potrebno, da se volivci sorodnih pogledov dogovorimo, kdo je vreden našega zaupanja.

Še večjo zmedo vnašajo med volivce rezultati različnih anket o možnostih posameznih list za njihovo izvolitev. Tako je Delo objavilo ( Delo 3. maja 2014) svojo anketo, kjer so združili zadnji dve meritvi. Po teh podatkih sta skupna lista NSI in SLS ter lista SDS skupaj dobili 34,1% glasov, vse ostale liste skupaj 45,8% glasov, neopredeljenih je ostalo 20,1%. Obe vodilni listi pripadata Evropski ljudski stranki, ki je bila nosilec sedanje politike rigoroznega varčevanja, ki jo je v državah s težavami uveljavljala zloglasna »trojka«. Posledica tega je bilo vsestransko nazadovanje v teh državah in zlasti visoka stopnja brezposelnosti. Takšno politiko je izvajala tudi zadnja Janševa vlada, pod vplivom zahtev EU, sicer bolj v rokavicah, pa tudi odhajajoča vlada Bratuškove. Nezadovoljstvo s takšno politiko je bilo pri nas izraženo z množičnimi protesti. Zanimivo je, da to nezadovoljstvo ni izraženo tudi v rezultatih anket za volitve v Evropski parlament. Zlasti preseneča, da vse tri po anketah vodilne stranke še vedno zagovarjajo politiko rigoroznega varčevanja, češ, saj se pravilnost takšne politike že kaže v prvih znakih oživljanja gospodarstva. Pri tem sploh ne upoštevajo težav, ki se pojavljajo pri financiranju in delovanju šolstva, zdravstva, sodstva, policije, znanstveno-raziskovalnega področja ter vpliva zmanjšanega povpraševanja zaradi varčevanja, na gospodarsko rast itd. Ne upoštevajo niti tega, da je Mednarodni denarni sklad, ki je član »trojke«, sam ocenil, da je bila ta politika škodljiva za razvoj gospodarstva. Podobno oceno je bilo slišati tudi v Evropskem parlamentu na enem od zadnjih zasedanj. Ali res želimo nadaljevanje takšne politike, ki jo trmasto zagovarja tudi Evropska komisija?

Sicer pa Lojzeta Peterleta ne bi smeli voliti tudi zato, ker so za časa, ko je bil predsednik vlade, bili sprejeti predpisi na podlagi katerih so nastali »izbrisani«, kar je mnogim ljudem ogrozilo njihovo eksistenco, pokvarilo ugled Slovenije v svetu, zaradi elementarnega kršenja človekovih pravic in povzročilo tudi velike stroške državi, zaradi izplačila odškodnin prizadetim. Stranka SDS se je tudi vedno borila proti priznanju pravic »izbrisanim«, Janez Janša je tudi soodgovoren za »izbrisane«, saj je bil takrat minister v Peterletovi vladi. Milan Zver ima še to »zaslugo«, da je Evropska ljudska stranka od našega sodstva s posebno resolucijo praktično zahtevala, da se Janeza Janšo oprosti na Višjem sodišču v aferi patria. Zver je to svoje stališče 3. maja zvečer še vedno zagovarjal v oddaji na POP TV in celo že najavil, da bo naše Ustavno sodišče tako in tako pravnomočno sodbo razveljavilo. Kako pa on to lahko ve? Ali bomo volivci res še v novem mandatu nagradili takšno škodljivo ravnanje?

Med sedanjimi slovenskimi politiki vse preveč prevladuje mišljenje, da smo premajhni, da bi lahko vplivali na dogajanje v okviru EU. Evropski parlament šteje 751 poslancev, od tega je res Slovencev samo 8. In še ti so razskropljeni po različnih političnih grupacijah. Seveda sami ne, če pa znaš pridobiti enako misleče zaveznike, pa je to mogoče. Tudi v bivši Jugoslaviji nismo bili veliki proti drugim. Vendar so naši politiki znali braniti koristi Slovenije in tudi spreminjati razmere v Jugoslaviji tako, da so bile bolj v skladu s potrebami Slovenije. Primeri: Boris Kidrič je bil prvi, ki je začel razgrajevati sovjetski planski sistem vodenja gospodarstva v Jugoslaviji, Boris Kraigher je pa bolj afirmiral tržno gospodarstvo in ekonomske odnose s tujino. Slovenija si je izborila posebne oblike blagovne menjave z Italijo in Avstrijo in tudi sicer samostojne stike z drugimi državami.

Že odkar smo člani EU, se sprašujem, kdo so tisti junaki, ki bi se znali in hoteli tako boriti za interese Slovenije. Torej ne gre samo za neposredne interese, denimo, pri raznih oblikah financiranja itd., temveč tudi za vzpostavljanje takšnega reda v EU, ki bo bolj po meri naše države. Ob teh volitvah v Evropski parlament bi morali obvezno razmišljati o tem. Kaj so delali sedanji poslanci, vemo bolj malo. Ni znano, v katerih primerih so lobirali pri evropskih komisarjih v korist Slovenije, katere predloge iz Slovenije so uveljavljali v parlamentu in podobno. Vsekakor je pa znano, da so pri pogajanjih Hrvaške za članstvo v EU obsojali nas, ker smo od Hrvaške zahtevali, da spoštuje že sprejete obveznosti iz sporazuma, ki ureja odnose med bivšimi jugoslovanskimi republikami, češ bilateralna vprašanja ne morejo biti predmet pristopnih pogajanj.

Naši poslanci niso znali predstaviti svojim kolegom dejstva, da je spoštovanje sprejetih obveznosti temelj razmerij med članicami EU in da bo tisti, ki ne spoštuje sprejetih obveznosti, moteči član EU. Zato je bilo to tipično multilateralno vprašanje, ki se tiče vseh članov EU. To se je tudi kmalu pokazalo, ko so Hrvati poizkušali izigrati EU, tako kot izigravajo nas. Razen tega jih niso znali spomniti, da sta Avstrija in Italija uveljavljali ob naših pogajanjih res čisto bilateralne zadeve.

Značilno za čudno razumevanje poslanstva v Evropskem parlamentu se je pokazalo v polemiki med Jelkom Kacinom in Pozitivno Slovenijo, ali naj sestavijo skupno listo ali ne. Seveda je Jelko Kacin zagovarjal stališče, da mora biti na prvem mestu, saj je že 10 let član, ne da bi predstavil kakšne posebne zasluge ima za Slovenijo, da si zasluži prvo mesto. Glavni argument mu je bil, da to ne more biti Jože Mencinger saj vendar evroskeptik. Zato Mencinger tudi ne more biti član skupine evropskih liberalcev. Moram priznati, da ne razumem v čem je greh biti evroskeptik. Prvič, v vsaki demokratični družbi je popolnoma normalno soočanje različnih pogledov. Ali EU ni demokratična družba? Ali EU ne poziva svojih državljanov naj sodelujejo pri oblikovanju politike EU? Drugič, kako bi lahko človeštvo napredovalo, če ne bi bilo vedno nekaj dvomljivcev, ki so bili nezadovoljni z obstoječim in so vedno iskali nekaj boljšega? Stališča Jožeta Mencingerja do različnih vprašanj, ki jih skupaj urejamo v okviru EU, so že dolgo znana. Da je Jože Mencinger pokončen mož, zvest svojim načelom, sem se prepričal, ko je občasno sodeloval na kakšnih posvetih o gospodarskih vprašanjih še za časa bivše Jugoslavije in je dajal pripombe, čeprav so se pogosto razlikovale od takratnega načina razmišljanja. Jelko Kacin se s tako jasnimi stališči slovenski javnosti še ni predstavil in tudi drugi ne. Na primer, ko je v razgovoru za Sobotno prilogo Dela Lojzeta Peterleta novinar spraševal kakšen prihodnji razvoj EU vidi, ni povedal, kakšen je njegov pogled, ampak je našteval, kaj se o tem v EU »sliši«. Ali bodo naši poslanci samo sledili drugim, ali bodo sposobni ustvarjalno sodelovati pri oblikovanju razmer v EU?

Skratka: iščemo takšne poslance, ki bodo s svojim znanjem aktivno ustvarjali takšno politiko EU, ki bo varovala evropske pridobitve socialne države, ki ne bo vztrajala na dvigu konkurenčnosti na podlagi prilagajanja evropskih delavskih pravic nerazvitim deželam, temveč obratno, da bo od svojih poslovnih partnerjev zahtevala spoštovanje minimalnih socialnih in okoljskih standardov, da bo vplivala na mednarodno gospodarsko okolje tako, da bo tudi v EU možno v večji meri razvijati proizvodnjo dobrin in s tem boljše pogoje za odpravljanje nezaposlenosti. Pri vsem tem bo v prihodnje potrebno bolj gledati na koristi prebivalcev in manj na koristi kapitala. Mislim, da je dozorel čas za takšno spremembo politike. O tem bi morala tudi Evropska ljudska stranka bolj poslušati papeža, kot pa posluša kapital.