Bratje po rodu, tujci po misli

Radi jih imamo, obletnice, radi se jih spominjamo. Celo z zvenečimi imeni jih obeležujemo: abraham, biserna maša, srebrna ali celo zlata poroka. Povezujemo jih s pomembnimi datumi. Večkrat z veselimi, lepimi spomini, včasih so le-ti lahko zelo žalostni. Kot na primer v Grahovem: partizani bi lahko slavili zmago nad okupatorjevimi sodelavci (pa je niso!), predvsem domačini pa so objokovali padle može, sinove, brate, znance ali prijatelje. Oboji spomini so razumljivi . Najbolj boleči pa so za matere; njim ni mar za ideologijo, politiko. Mati z izgubo otroka izgubi del sebe, del, ki ga je imela najrajši. Moški takih čustev ne zmoremo, materina ljubezen je neprimerljiva z vsemi drugimi. Naj oče še tako ljubi svoj sad, materine ljubezni ne doseže! To je enako mamam po vsem svetu, ne samo domobranskim!

Taka – najbolj pristna in iskrena - čustva pa znajo izkoriščati politiki! V plašče čustev preživelih za izgubljenimi sinovi, možmi, brati, … zavijajo svoje nizkotne politične igrice in stremuštva! V imenu pietete do mrtvih? Iz spoštovanja do pokojnih so 6. aprila so v Grahovem odkrili spomenik. Zakaj na ta dan in ne lanskega 23. novembra ob 70-letnici bitke v tej vasi? Ali 9. maja, na svetovni dan zmage nad nacizmom? Zakaj ne 20. aprila, ko bo poteklo 70 let od prisege na bežigrajskem stadionu pri Vsemogočnem Bogu obljubili zvestobo in hrabrost, pokornost nadrejenim v skupnem boju z nemško oboroženo silo pod poveljstvom vodje velike Nemčije (verjetno Hitlerju?!), SS enotam,… proti banditom (morda partizanom?) in komunizmu in njegovim zaveznikom? In zakaj ne 29. junija, ko so pred 70 leti na Kongresnem trgu v Ljubljani organizirali veliko protikomunistično zborovanje? Zakaj prav 6. aprila? Ker so tistega dne nacisti napadli Jugoslavijo in bombardirali Beograd. Ne, to z domobranci nima nobene zveze! Prisega? Bog ne daj, tega se nasledniki otepajo kot hudič križa! Ne vedo, kako bi se znebili te gromozanske packe; tega ne morejo uničiti ne z »dosjeji«, ne s »hobotnicami«. Tudi z zakonom o arhivih ne. Tako, kot ne pomagata niti žegnana voda niti procesije! Prisega Hitlerju je neizbrisljiva! Pa zborovanje proti komunistom? Tudi tega ne upajo prikazovati, saj je na filmčku moč videti nemške oficirje, njihove inštruktorje in nadzorni svet. A vseeno ostane 6. april:

Slovenski narodni svet

Na dan, ko je Nemčija napadla Jugoslavijo, so Slovenci ustanovili Narodni svet. imenovali so ga tudi Narodni svet za Slovenijo. Bil je politično predstavništvo Slovencev, ustanovili pa so ga na pobudo bana Marka Natlačena 6. aprila 1941. Sestavljalo ga je 5 predstavnikov SLS in po en predstavnik JNS, Narodne radikalne stranke, SSJ in Samostojne demokratske stranke. Zahtevo nekaterih po sodelovanju KPS so zavrnili (torej ni Komunistična partija zavrnila sodelovanja z drugimi! opomba MW). Narodni svet si je prizadeval ohraniti čim več nepoškodovanih gospodarskih in prometnih naprav in je pozival k redu in miru. Skušal je doseči, da bi se mu podredila jugoslovanska vojska v Sloveniji, po razglasitvi NDH pa je 11. aprila razglasil prevzem vrhovne oblasti v Sloveniji.

Narodni svet si je prizadeval predvsem, da bi SLOVENIJO zasedel en okupator (!!! - MW) in da bi bila priznana kot politični subjekt, kot neke vrste država, kot je bila na primer Slovaška. Ker pa se je Hitler že pred tem odločil za razkosanje Slovenije, pogajanja, ki so bila v Celju med 12. In 14. aprilom, niso mogla biti uspešna.

(Demokracija št. 14/2002 str. 62 – kronika časa /od 1.4. do 7.4./ )

To je razlog za slavje domobrancev: njihovi predniki so tistega dne ustanovili svojo državo! In vstopili v paradiž ter ugriznili v (tudi od Boga prepovedan) sadež, v sadež fašizma in nacizma! To je izvirni greh Slovencev oziroma tedanje oblasti! Greh z blagoslovom in podporo RKC v Sloveniji; greh, zaradi katerega delamo pokoro vsi Slovenci! In vse kaže, da se bomo še dolgo pokorili. sodelovanje z okupatorjem, z nacisti in fašisti! II. svet. vojna zaradi tega ni trajala nič dlje, a brez te velike packe ne bi bilo vaških straž, ne bi bilo domobranstva, izdajstev, bratomorilstva. Morda bi v novi Evropi celo imeli svojo vojsko - Kardelj, Kidrič, Maček - so si zelo prizadevali zanjo). Morda niti ne bi bilo potrebno osamosvajanje. Zagotovo pa v Grahovem ne bi bilo odkrivanja spomenika žrtvam 23. novembra 1943, žrtvam boja, ki jih desnica in Cerkev (z drugimi podobnimi dogodki) izkoriščata kot sol za posipanje po še ne zaceljenih ranah. Ali zavestno odpirata nove!

Maja Haderlap. Slovenska pesnica in pisateljica s Koroške onstran meje. Že 1989 je prejela nagrado Prešernovega sklada. Za roman Engel des Vergessens – Angel pozabe - je l. 2011 prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno od štirih najpomembnejših literarnih priznanj za nemško govoreče avtorje! Do l. 2012 pa je pri nemški založbi Wallstein izšlo že 10 ponatisov tega dela! Ta Majin »angel« mi je o nacizmu in kolaboraciji povedal več kot ne vem koliko zgodovinskih del z vsemi dokumenti vred. Iz pripovedovanj babice, staršev in drugih sorodnikov je občuteno izluščila in strnila vse trpljenje koroških grabnarjev, ki so ga doživeli od nacistov in izdajalcev v času okupacije. In marsikje še vedno čutijo posledice. Prikazala je pomemben del zgodovine ne le svojih bližnjih ampak cele pokrajine, v marsičem tudi Slovenije: Sovražnik se bojuje s kruhom in vodo, je zapisala na 176. strani slovenskega prevoda, z obleko in mesom, z delom in molkom, nadaljuje. Gestapo se preoblači v partizane, slovenska govorica je njegov zaščitni plašč. Črta fronte zadeva v najbolj ranljivo točko. Za lase njihovih žena, otrok in staršev vlečejo borce iz gozda. Z njihovimi družinami, ki so na njivah, ne v strelskih jarkih, se bojujejo proti njim. Za svoj odpor so trikrat kaznovani in vse do konca svojega življenja se morajo spraševati, ali je bil boj proti nacizmu vreden tega, da so se spustili vanj in s tem pripadnike svojih družin »po kazenski soodgovornosti« na milost in nemilost izročili nacistom. Na strani 160 pa pisateljica piše, kako je razmišljal očetov prijatelj Johi: Pogosto se sprašuje, kako se je pozneje godilo tistim, ki so ovajali domače ljudi, kmete, otroke, ženske in stare ljudi in jih izdajali nacistom. Nacionalno vprašanje je zavrgel v tistem trenutku, ko ga je neki špicelj iz Slovenije, njega in sosede, izročil policiji. Da je lahko Slovenec stopil na policijo in rekel, da ta ali oni dela za partizane, da je torej nekdo verjel, da je prav izročati ljudi, svoje ljudi – to je vendar hujše od tistega, kar so počeli Nemci, ki so izhajali iz tega, da jim večvredna rasa daje pravico vladati drugim, reče Johi…

Naj Angela pozabe preberejo Drobnič in drugi domobranci ter njihovi nasledniki in privrženci! Naj knjigo preberejo dostojanstveniki RKC! In tisti, ki so bili na predstavitvi slovenske izdaje v Cekinovem gradu, zdaj pa so Grahovo obiskali iz pietete do umrlih! Samo izgovor, v resnici so somišljeniki domobrancev!

Drobnič je partizanom oponesel, da so bili v Grahovem v številčni premoči. Ej, saj to ni bila športna igra, vojna je bila! V športu so napisana pravila, da se jih tekmovalci držijo, skrbi sodnik. V nogometu, n.pr., je na vsaki strani 11 igralcev, začetek in konec tekme s piskom označi sodnik; vsako kršitev pravil ustrezno kaznuje. V vojnah ni sodnikov in ni pravil. V vojni ni fair playa. Če že pravila so, jih kršijo običajno močnejši. Nacisti so pobijali otroke, žene, starce in zažigali kmetije, da partizani niso mogli do hrane. Domobranec Drobnič je za služenje okupatorju vsakih 10 dni prejemal vojni dodatek, mesečno 375 lir (njegovi šefi nekajkrat več, najvišji oficirji blizu 10.000 lir. Če je šel domobranec Drobnič na službeno pot, je za to prejel dnevnico 112,5 lir, če je prespal, so mu gospodarji dodali še 37,5 lir. V vojni konca ne odpiska sodnik, premirje je doseženo s podpisom kapitulacije. Tudi v Sloveniji je bila podpisana: 9. maja 1945 je dokument o vdaji nemških oboroženih sil v jugozahodni Evropi (torej tudi za domobranske enote!) v Topolšici podpisal general von Lehr. Ta vdaja še ni bila preklicana, naši domobranci z Drobničem na čelu pa kar rovarijo s poskusom oživljanja nacifašizma. Kar je v nekateri državah zakonsko prepovedano, tudi v Avstriji in Nemčiji!

Sprava? Prepričan sem, da pri nas ni mogoča! Nanjo morajo pristati vse udeležene strani! A sprave ne želita ne slovenska RKC ne desnica! Oboji hočejo oblast! Doklej? Dokler ne bomo sprejeli zakona o prepovedi oživljanja fašizma, nacizma in domobranstva!