Evropska politika v pasti

Na zadnji evropskih parlamentarnih volitvah leta 2009 se je zdelo, da se vsi državljani evropskih držav soočajo z istimi izzivi. Države po vsej celini so imele polne roke dela s posledicami globalne krize, ki je izbruhnila leto prej. Pet let pozneje, tik pred novimi evropskimi volitvami, se razmere ne bi mogle bolj razlikovati.

Leta 2009 se je Evropa soočala z vsesplošno nujo, da reši banke v težavah, se bojuje proti recesiji in omeji hudo povečevanje brezposelnosti. Prevladoval je enoten pogled na politično strategijo: svežnji pobud za izredne razmere, ki bi jim sledila fiskalna konsolidacija.

Drži, da so bile med državami razlike, vendar jih je večina opazovalcev ocenjevala kot manj pomembne v primerjavi s skupnimi izzivi. Navsezadnje je bila brezposelnost v južnih predelih evrskega območja le malenkost večja kot na severu, razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom pa je bilo vse bolj podobno.

Seveda so vsi mislili, da so grške javne finance v veliko slabšem stanju, kot so kazala uradna poročila, vendar si nihče ni predstavljal, da bi bila grški uradni podatki lahko tako zelo oddaljeni od resničnosti, kot se je pokazalo pozneje. Očitno je bilo znotraj evrskega območja manj razhajanj kot znotraj številnih držav, ki ga sestavljajo.

Danes je brezposelnost na jugu evrskega območja trikrat večja kot na severu, razmerje med dolgom in BDP je skoraj 50 odstotnih točk večje, stroški najemanja posojil pa so v južnih evropskih državah kar 250 bazičnih točk višji kot za podjetja v severnih članicah. Resda je finančna razdrobitev nekoliko manj očitna, a v primerjavi z obdobjem pred petimi leti je razmik med evrskimi državami še vedno ogromen. Njegov nastanek in odzivi nanj so od leta 2009 prevladujoča tema v političnih razpravah.

Če bi bila Evropska unija politično enotna, bi vprašanje izstopalo tudi pred evropskimi parlamentarnimi volitvami. Prvi tabor bi pozival k obsežnim fiskalnim transferjem s severa na jug. Drugi bi poudaril nujnost strukturnih prilagoditev kot prvi pogoj za naložbe in odpiranje delovnih mest. Tretji bi namignil, naj se države sprijaznijo, da se morajo zaradi službe seliti ljudje, ne obratno – da se bodo službe selile k ljudem. Obstajalo bi dovolj krikov in besa, da bi zbudili zanimanje volivcev in jih privabili na volitve.

A o takšnih zamislih – ki spominjajo na razpravo v Združenih državah Amerike v 30. letih prejšnjega stoletja o tem, kako se odzvati na veliko depresijo – se v Evropi komaj kaj pogovarjajo. Glavne evropske stranke se previdno izogibajo predlogom, ki bi se lahko izkazali za razkolne. Njihovi manifesti in predvolilni material ne odražajo skrajne nujnosti, kot bi lahko opisali trenutne razmere.

Takšna previdnost koristi obrobnim strankam, ki zagovarjajo radikalne rešitve. Upajo, da bodo lahko unovčile jezo volivcev na vsakogar, ki bi lahko bil odgovoren za trenutne razmere.

A obrobne stranke niso enotne. Na severu se upirajo tveganju, ki ga predstavlja finančna pomoč jugu. Na jugu nasprotujejo varčevanju, ki jim ga vsiljuje sever. To bi torej težko predstavljajo izhodišče za skupno sporočilo, kaj šele za enotno politiko.

Obstaja boljša pot? Evropski federalisti pozivajo k politično povezani Evropi, v kateri bi državljanom predstavili politične možnosti, odkrito razpravljali in se odločali na volitvah. V ta namen so federalisti podprli zamisel, ki jo je kot prvi predstavil nekdanji predsednik evropske komisije Jacques Delors in je vključena tudi v lizbonsko pogodbo, sprejeto leta 2007: Politične stranke bi morale imenovati kandidate za predsednika komisije, na volitvah v Evropski parlament pa bi odločili, kdo bo zasedel ta položaj.

Ta obrazec bo uresničen na teh volitvah (prve od začetka veljavnosti lizbonske pogodbe decembra 2009) in s stališča demokratičnosti mu v prid govori veliko argumentov. A že zdaj je jasno, da ta inovacija ne more temeljito spremeniti narave volitev, saj so pristojnosti Evropske komisije strogo omejene.

Komisija tako na primer parlamentu ne more predlagati, naj zviša davke in poveča finančne transferje, saj je za vse odločitve, povezane z davki, potrebno soglasje vseh 28 držav članic. Ne more reformirati trga z delovno silo, ker je to v pristojnosti posameznih držav. Ne more določiti, kaj naj naredi Evropska investicijska banka, ker ima ta svoje vodstvo. Lahko sicer opozarja države, naj odpravijo omejitve pri mobilnosti delovne sile, vendar jim tega ne more predpisati.

Če pogledamo z načelne plati, stopnja solidarnosti med evropskimi državljani ni nekaj, o čemer bi lahko odločali na parlamentarnih volitvah. V vseh članicah EU je prerazporejanje denarja posebna pravica vlade. Državni parlamenti lahko odločijo, da bodo finančni transferji obdavčeni. Čeprav redko obstajajo pravne omejitve, morajo upoštevati politične – na primer v Belgiji, Italiji in Španiji. In te politične omejitve so zelo stroge: državljani države z največjo blaginjo lahko privolijo, da bodo solidarnostno prispevali v revnejše države, ne bi pa bili pripravljeni sprejeti tega, da bi jih preglasovali in prisilili v subvencioniranje svojih sosedov.

Dokler bodo prevladovale takšne razmere, bo politika bogatih in revnih ostajal zunaj dometa evropskega parlamenta, zanimanje volivcev za sodelovanje na volitvah pa bo samo po sebi omejeno. Tega se mora zavedati vsak, ki bi te volitve skušal ocenjevati z istimi merili kot državne.

Jean Pisani-Ferry je generalni komisar francoske vlade za načrtovanje politike, poučuje na elitni berlinski visoki šoli za državno upravo Hertie in je nekdanji direktor ekonomskega možganskega trusta Bruegel s sedežem v Bruslju.

©: Project Syndicate, 2014