Njena priložnost

Alenka Bratušek v petek, 25. aprila, ni načrtovala, da ne bo postala predsednica Pozitivne Slovenije. Računala je, da bo večina glasujočih članov stranke razumela njeno videnje razmer. Vedela je, da bo šlo za las, a je upala, da bo večina članov stranke razumela, kakšna je dejanska izbira – vse izjave, ki jih je dajala, so bile le del taktike pridobivanja glasov, ne pa dejansko preigravanje vseh možnosti.

45,8 %
vprašanih je v anketi Ninamedie odgovorilo pritrdilno na vprašanje: Če bi na predčasnih volitvah nastopila stranka ali lista, ki bi združila Alenko Bratušek, Igorja Šoltesa, Mira Cerarja in manjše stranke na levi sredini, ali bi ji dali svoj glas?
Vir: Ninamedia, 5. in 6. maja 2014, N = 465

Pa je res izgubila? Teden dni po njenem porazu – politični analitiki so ji nemudoma napovedovali politično smrt – je agencija Ninamedia za Pop tv naredila javnomnenjsko raziskavo. Na vprašanje, koga bi izbrali za predsednika vlade, je največ, kar 22 odstotkov vprašanih, izbralo prav njo, prav to poraženko in domnevno politično mrtvo osebo. Igorja Šoltesa, nekdanjega predsednika računskega sodišča, je na primer podprlo 14 odstotkov vprašanih, Janšo 11, vsi preostali predsedniki parlamentarnih strank, vključno z Jankovićem, so dobili okoli 6 odstotkov, predsednik SD Igor Lukšič celo le odstotek. Pa ne samo to: na vprašanje, katero stranko bi volili, jih je 13 odstotkov podprlo SDS, na drugo mesto pa so volivci že uvrstili morebitno novo stranko Alenke Bratušek z 12 odstotki.

Imamo torej pred sabo političnega feniksa?

Ne še. Alenka Bratušek je v očeh volivcev žrtev politične spletke. Malo je res tako, malo pa je tako vse skupaj izpadlo. Da bi razumeli njen dejanski položaj v tem trenutku – oziroma zakaj je bila v resnici žrtev spletke –, moramo pogledati zadnjih nekaj mesecev delovanja vlade in koalicije. Čeprav se danes govori predvsem o trenjih med njo in Zoranom Jankovićem – o katerih po vsem, kar je razkrila, ni nobenega dvoma –, je sama veliko govorila tudi o razmerah v koaliciji, ki jo je vodila. Koalicija je bila vse bolj nestabilna, če uporabimo prijazen izraz. Ko je Alenka Bratušek za ministra za zdravje 15. januarja predlagala Igorja Šoltesa, po dolgem času človeka z jasno in prepoznavno javno podobo, je predsednik socialdemokratov Igor Lukšič takoj zavrnil to možnost ter Šoltesa in Bratuškovo javno grobo diskreditiral. Ko je Bratuškova poskušala reševati javnofinančni položaj po padcu nepremičninskega davka na ustavnem sodišču s povišanjem davka na dodano vrednost, je doživela blokado s strani Gregorja Viranta. In spet je bila blokada javna. Seveda so koalicijski partnerji tako ravnali, ker so vedeli, da je Bratuškova šibka – njena šibkost pa je izvirala iz ves čas prisotnih sporov z Jankovićem. Ko je torej Bratuškova govorila, da gre na kongres tudi zaradi razmer v koaliciji, je mislila resno. Prvi prelom v koaliciji se je zgodil prav s Šoltesom in z javnim norčevanjem Lukšiča iz predsednice vlade zaradi tega predloga. Da ne more več delovati z Jankovićem v senci, je postalo jasno, ko je slednji organiziral proti njeni volji glasovanje poslancev proti predsedniku koalicijske stranke Gregorju Virantu. Ugled Bratuškove v javnosti je bledel, v koaliciji je bila še šibkejša. Kako ji verjeti, da vodi vlado suvereno, če se lahko danes Lukšič, jutri Janković tako norčujeta iz nje?

Lukšiču se njegovo ravnanje sicer ni obrestovalo. Jankoviću tudi ne.

A če morda politiki realnih razsežnosti svojega ravnanja niso videli, pa so njen položaj prepoznali volivci. Videli so, kaj ji počne Janković. Videli so tudi, kako ravnajo koalicijski partnerji. A dokler se Bratuškova ne Jankoviću ne koalicijskim partnerjem ni postavljala po robu, je bila zanje pač le ena izmed »njih«. V trenutku, ko je Alenka Bratušek rekla, da se tega ne gre več, za to pa zastavila svoj položaj, se v njihovih očeh ni več »oklepala funkcije«, ni bila več ena od »njih« – v tistem trenutku so se z njo začeli istovetiti, jo razumeti, jo celo podpirati.

Nič od tega Bratuškova ni naredila zavestno, z vedenjem, da bodo posledice take – da ji bo torej ta poraz v lastni stranki ponudil priložnost, da sama na novo postavi politično stranko, tokrat s svojo karizmo in lastno močjo. Alenka Bratušek ni sklicala kongresa Pozitivne Slovenije, da bi na njem izgubila, ker da bo zato postala žrtev v očeh volivcev, da bi nato ustanovila svojo stranko in na volitvah zmagala. Realnost se ne odvija po teh tirnicah. Tako kot na primer ni Janez Drnovšek leta 2000, po združitvi SLS in SKD, v državni zbor odšel po zaupnico, da bi bil nato izvoljen za mandatarja Andrej Bajuk, s skritim namenom, da bi volivci v pol leta sprevideli, kako izjemen je Drnovšek, zaradi česar je LDS jeseni tistega leta slavila največjo zmago v svoji zgodovini, čeprav je bila še maja v zatonu. Takšnih scenarijev preprosto ni mogoče načrtovati. In tako kot Drnovšek in vodstvo LDS nikakor aprila 2000 nista načrtovala, da bodo vlado morali zapustili, tega ni načrtovala Alenka Bratušek – prav nasprotno. In naj vas ne zapelje: da se je leta 2000 vse odvilo na opisan način, ne pomeni, da se bo to zgodilo tudi tokrat.

Bratuškova ima danes kar nekaj močnih političnih kart v svojih rokah. Nima nobenega korupcijskega madeža, niti nakupa letalskih kart ji ni mogoče očitati. Hkrati ji gredo na roko tudi vse bolj spodbudni gospodarski kazalci in prvi znaki okrevanja. Delno so posledica zmanjšanega pritiska evropske komisije pred evropskimi volitvami, delno splošne umiritve na mednarodnih finančnih trgih, v veliki meri boljšega delovanja gospodarstva samega, a pomemben del je posledica ravnanja vlade Alenke Bratušek. In čeprav je Slovenija še vedno država v težavah, se je začel čutiti gospodarski obrat.

Še en pomemben premik je Alenki Bratušek uspelo narediti že v času po porazu na kongresu: s tem, ko je bila prisiljena odstopiti z mesta predsednice vlade, se je v očeh volivcev začela odmikati od etabliranih politikov in političnih strank. Še več: dejstvo, da ustanavlja stranko in da jo je preostala politika izločila (skoraj vse parlamentarne stranke so zahtevale njen takojšni odstop), jo je nenadoma premaknilo v drug del slovenske politike. Kdo je med novimi politiki, ki napovedujejo vstop v politični prostor, še tako popularen kot Bratuškova? Igor Šoltes, prav tisti Šoltes, ki ga je Bratuškova hotela v vlado, pa ga je tako brezkompromisno blokiral že omenjeni Lukšič.

A ustanavljanje nove stranke in njeno pozicioniranje v levi sredini tudi za Bratuškovo ne bo lahko. Danes je na levici ogromno strank: SD, Pozitivna Slovenija, tam so tudi starejše zunajparlamentarne stranke LDS, Zares, TRS in Demokratična stranka dela, pa pred kratkim ustanovljeni Solidarnost in Iniciativa za demokratični socializem, ustanovitev stranke napovedujeta Igor Šoltes in Miro Cerar. Že podatki o volilnih preferencah na volitvah v evropski parlament nam kažejo, da bo prišlo do izjemnega drobljenja glasov volivcev med temi strankami, da bo šlo torej ogromno glasov na levici v nič.

Politični prostor na slovenski levici je že danes absurdno razdrobljen, kontraproduktivno razdrobljen. Volivci na levici so v času vstaj zahtevali nekaj novega, danes pa je strank toliko, da nobena ne deluje prepričljivo – konec koncev namreč govorimo o dvomilijonski državi. Takšno število novih strank tako le dokazuje tisto, kar jim volivci danes ves čas očitajo – da pač niso zmožni videti prek lastnih interesov in drobnih razlik. Poglejmo le najbolj absurdne primere. Nobenega dvoma na primer ni, da so v Solidarnosti zbrani močni intelektualci – a da se niso mogli dogovoriti za enega predsednika, ampak da imajo kar tri? Nobenega dvoma tudi ni, da ima Iniciativa za demokratični socializem zelo dobro ideološko podlago, a da je na drugi strani ostala zelo trdih načel in pogojev pri povezovanju s Solidarnostjo, ni pa imela težav z Demokratično stranko dela, ki jo danes predstavlja igralka Violeta Tomić? Novo izgublja privlačnost po njihovi lastni krivdi.

Bratuškova ima danes kar nekaj močnih političnih kart v svojih rokah. Nima nobenega korupcijskega madeža. V prid so ji tudi vse bolj spodbudni gospodarski kazalci in prvi znaki okrevanja.

Čeprav se politični prostor na levi še naprej drobi, je pričakovanje povezovanja hkrati že dolgo v zraku. Ne nazadnje to kažejo že omenjene ankete javnega mnenja pred volitvami v evropski parlament, ki so za levico porazne, saj bo šla v najslabšem primeru celo polovica glasov v prazno – če bodo volivci realizirali nakazane namere. Da je povezovanje nujno, danes – ko se že vidijo posledice drobljenja za vsako ceno – priznavajo v večini že nastalih novih strank, ne izogibata se ga niti Šoltes in Cerar.

A če realistično pogledamo te stranke, z napovedano stranko Alenke Bratušek vred, jim je skupno eno: da imajo vse le eno res močno in javno kolikor toliko izoblikovano politično osebnost. Nastajajoča stranka Igorja Šoltesa ima dejansko le Šoltesa. Nastajajoča stranka Mira Cerarja ima le Cerarja. Od dejansko aktivnih v Solidarnosti je politično prepoznaven le Dušan Keber. V Zares je od aktivnih politično prepoznaven, ne pa zelo karizmatičen le še predsednik Pavle Gantar. Iniciativa za demokratični socializem je v politični prostor dala res le Luko Mesca. TRS ima le Matjaža Hanžka. In da ne naštevamo vseh strank: enako velja tudi za napovedano stranko Alenke Bratušek – edino res močno ime v stranki v tem trenutku je Bratuškova sama. Vse navedene stranke so v tem trenutku kadrovsko revne. In še nekaj: zanimanje za vsako stranko pade takoj po ustanovitvi.

A vsem navedenim strankam je skupno še eno: nobeden od njihovih voditeljev na sebi nima kakšnega hudega madeža, tudi Bratuškova ne. To pa je na drugi strani danes za volivce zelo pomembno in pozitivno.

Seveda že danes vemo, da se vse te stranke ne bodo pripravljene povezati med seboj. Nekatere zaradi prevelikih ideoloških razlik res težko sodelujejo, pa čeprav se v slovenskem prostoru vse gibljejo v levem političnem spektru. Nekatere zaradi oseb, ki jih vodijo. A javnomnenjska raziskava, ki smo jo ta teden naročili pri agenciji Ninamedia, je pokazala, da volivci levega političnega spektra vidijo morebitno povezovanje kot nekaj dobrega. Glede na pretekli teden izraženo mnenje o Alenki Bratušek in izkazano podporo smo jih ta teden mi vprašali: »Če bi na predčasnih volitvah nastopila stranka ali lista, ki bi združila Alenko Bratušek, Igorja Šoltesa, Mira Cerarja ter manjše stranke na levi sredini, ali bi ji dali svoj glas?« Kar 45,8 odstotka vprašanih je odgovorilo, da bi. Ne je odgovorilo 44,4 odstotka vprašanih, ne vem pa 9,8. Da je čas za povezovanje strank na levici, torej ni dvoma.

Je lahko Alenka Bratušek tista, ki bi nastopila kot povezovalec interesov, pogledov, ideologij in osebnosti na levici? Če bi pogledali seznam predsednikov strank, ki smo ga naredili zgoraj, kot listo kandidatov neke stranke ali liste, gre brez dvoma za volivce prepričljivo ponudbo, ki se lahko kosa z vsemi etabliranimi političnimi strankami. Že danes lahko zapišemo, da bi lahko oblikovali izredno močno stranko, zaradi politične bledice predsednika bi zelo verjetno hitro prehiteli socialdemokrate ter pridobili pomemben del volivcev Pozitivne Slovenije. Seveda je že danes jasno, da vseh ni mogoče povezati.

Bratuškova danes ni več ujetnica vladajoče koalicije – niti Zorana Jankovića. Njena ovira danes – če bi se odločila za povezovanje novonastalih strank in gibanj – je njen dosedanji vladni program. A ta vladni program je bil plod koalicijskega dogovarjanja in šibkosti predsednice vlade. Seveda lahko stranke, ki bi se povezale, nemudoma začnejo iskati medsebojne nepremostljive razlike, njihovi voditelji pa presojati, ali nimajo morda več od politike, če ostanejo sami na svoji poti. Prvi odgovor na to vprašanje bodo brez dvoma dobili na volitvah v evropski parlament. Rezultati ankete nam ne kažejo, da bi se morali vsi povezati v eno grupacijo, ampak predvsem da bi se morali začeti resno povezovati.

Alenka Bratušek je na čelo vlade prišla sredi največjih protikorupcijskih demonstracij v sodobni Sloveniji. Po njenem prihodu na čelo vlade in umiku Janeza Janše in Zorana Jankovića iz vlade oziroma stranke so protesti zamrli. Da je bil v državi leto dni politični mir, se bodo volivci spomnili zdaj, ko se bo spet začelo politično preigravanje.