Klimatski dobičkarji

Že desetletja si svetovni voditelji bolj ali manj iskreno prizadevajo za globalni dogovor o skupnem boju proti podnebnim spremembam, o omejevanju izpustov toplogrednih plinov. Njihov edini dosežek, Kjotski protokol, je neslavno propadel, saj so medtem, ko so se evropske države, tako rekoč edine podpisnice z zavezujočimi cilji, trepljale po hrbtih, svetovni izpusti nemoteno rasli. Evropa se je deindustrializirala in velik del svojih izpustov danes preprosto uvaža v obliki izdelkov iz Kitajske in drugih držav, za katere je boj proti podnebnim spremembam zgolj nepravični zaviralec njihovega napredka, ki je žal še vedno neločljivo povezan s povečevanjem porabe (fosilne) energije.

Države v razvoju pa so samo ena kategorija držav, ki danes nimajo motiva za odločno ukrepanje proti podnebnim spremembam. Druga kategorija, o kateri se govori veliko manj in je skoraj tabu, pa so države, ki jim bodo podnebne spremembe, če se uresničijo napovedi znanstvenikov, vsaj srednjeročno dejansko koristile. O njih v knjigi Windfall, v kateri opisuje cvetoč posel in pričakovane zmagovalce na področju podnebnih sprememb, piše ameriški novinar McKenzie Funk. Višje temperature bodo državam na visokih geografskih širinah prišle prav. Daljša obdobja zmernega vremena bodo podaljšala sezono za kmetovanje, povečala nabor poljščin, ki jih je mogoče gojiti, in povečala območja, na katerih jih je mogoče gojiti. Ne samo za poljedelstvo, povečale se bodo tudi površine, primerne za poselitev, za urbanizacijo. Veliki deli Rusije in Kanade so danes zaradi ledu in snega, zamrznjenih tal in nizkih temperatur manj primerni za življenje. Če (ko) se temperature dvignejo in se led stali, ti dve državi brez vojne »osvojita« velika neraziskana ozemlja. Ta lahko postanejo nove žitnice sveta. In ki so, glede na razpoložljive podatke, povrh vsega še izredno bogata nahajališča različnih surovin.

Kanada in Rusija sta Kjotski protokol najprej podpisali, a potem iz njega izstopili. Kanada je svoje v njem zapisane cilje izpuste presegla za več kot 30 odstotkov. Kot bi hoteli namerno pospešiti proces podnebnih sprememb.

Poseben primer je Grenlandija. Avtonomno območje, ki uradno spada pod Dansko, ima nekaj deset tisoč prebivalcev in je najbolj redko poseljena »država« na svetu. Tri četrtine največjega otoka na svetu prekriva ledena odeja, prav tako je led bolj ali manj stalni spremljevalec velikega dela morja ob obali. Za življenje je primeren le del obale na jugu otoka. A temperature se dvigajo. Kmetovalna sezona se je v dvajsetih letih podaljšala za tri tedne. Led se umika. In razkriva bogata nahajališča cinka, bakra, molibdena, diamantov, urana, elementov redkih zemelj ... Na morskem dnu ob severni obali otoka naj bi še nedotaknjeno ležalo eno najbogatejših nahajališč nafte in zemeljskega plina na svetu. Industrija je že pripravljena.

Leta 2008 so prebivalci Grenlandije na referendumu glasovali za postopen prehod v popolno neodvisnost od Danske. Ta zdaj na leto Grenlandiji nameni približno pol milijarde evrov subvencij. Načrt za prehod v neodvisnost je neločljivo povezan z izkoriščanjem naravnih bogastev. Ko bodo namreč letni prihodki Grenlandije od njihovega izkoriščanja presegli te pol milijarde, bodo subvencije odpravljene in Grenlandija bo dokončno samostojna država. Njen razvoj in njena neodvisnost sta odvisna od nadaljnjega dvigovanja temperatur in taljenja ledu. Izkoriščanje njenih nahajališč fosilnih goriv ji tako ne bo prinašalo le dobička, temveč tudi samostojnost. In to na dva načina – prek zaslužka od izkoriščanja bogastev in prek ustvarjanja možnosti za zaslužek od izkoriščanja bogastev. Služila bo z nafto in plinom, katerih poraba bo poskrbela, da bo lahko z njima zaslužila še več. Znašla se je v nekakšnem blagoslovljenem začaranem krogu.

Tako kot vsaka katastrofa bodo tudi podnebne spremembe imele dvoje »vojne« dobičkarje.

Še ena država s podobno sladkim problemom je Norveška, ki si lahko kot ena od največjih svetovnih izvoznic nafte in plina privošči izjemno visoke socialne in okoljske standarde, hkrati pa ji posledice porabe njenih najpomembnejših izvoznih produktov najverjetneje prinašajo še boljše življenjske razmere.

Za Nizozemsko, katere velik del ozemlja že danes leži pod nivojem morske gladine, bi morda pričakovali, da jih bo napovedano dvigovanje gladine skrbelo. A s tem problemom se ukvarjajo že stoletja. In s svojim znanjem in izkušnjami bodo v prihodnosti najbolj iskani načrtovalci nasipov in pregrad v milijonskih obalnih mestih po vsem svetu.

Podnebne spremembe so morda res globalni problem, vendar strahovito nepravično razporejen. Povsem verjetno se namreč zdi, da bodo severne države, ki so odgovorne za največji delež izpustov toplogrednih plinov in s tem največji delež podnebnih sprememb, tudi tiste, ki bodo iz napovedovane okoljske katastrofe izšle kot geopolitične zmagovalke. »Najbolj odgovorni za izpuste toplogrednih plinov imajo tudi največje možnosti za uspeh v novi realnosti in najmanj možnosti za življenjsko ogroženost zaradi njenih posledic,« piše Mckenzie Funk. Neravnotežje med bogatim severom in revnim jugom se bo le še utrdilo.

Podnebne spremembe bi lahko ustavile nastajanje multipolarnega sveta. »Do sredine 21. stoletja bi se lahko vzpostavilo novo globalno ravnotežje moči, v katerem sta Amerika in Rusija spet dve vodilni državi,« so že leta 2007 zapisali v reviji The Atlantic. »Le da se bo to tokrat zgodilo sredi ’segrevalne’, ne pa hladne vojne.«

Razprava o podnebnih spremembah je danes za javne potrebe lično spravljena v škatlo ukrepanja za zmanjševanje izpustov, povečevanje energetske učinkovitosti in uvajanje obnovljivih virov energije, v ukrepe za blaženje podnebnih sprememb. A v ozadju se dogajajo veliko konkretnejša dejanja, usmerjena v prilagajanje spremembam, ki se zdijo zaradi neučinkovitosti blaženja neizogibna.

Podnebni investicijski skladi največjih svetovnih finančnih korporacij ne vlagajo samo v podjetja, ki se ukvarjajo z obnovljivimi viri energije, temveč se vse bolj usmerjajo tudi v podjetja, ki se ukvarjajo z distribucijo pitne vode, razsoljevanjem in prečiščevanjem vode, razvojem poljščin, odpornih proti suši ... ne nazadnje tudi na podjetja, ki so specializirana za gradnjo nasipov. Špekulanti na trgih, kjer je to mogoče, že kopičijo pravice do vode v pričakovanju, da se bo zaradi napovedanih obsežnih suš in usihanja rek njihova vrednost povečevala. Grenlandija, s svojim ledenim pokrovom poleg Antarktike največji rezervoar sladke vode na planetu, potencialne investitorje na primer nagovarja tudi k vlaganju v izkoriščanje talečega se ledu samega, k prodajanju »dveh milijonov let zgodovine v steklenici«. Še ena priljubljena investicija je obdelovalna zemlja, sploh po prehranski krizi iz leta 2008. Velike zaplate revnejših držav z rodovitno zemljo so že danes v rokah bogatejših držav in tamkajšnjih finančnih institucij.

Tako kot vsaka katastrofa bodo tudi podnebne spremembe imele svoje »vojne« dobičkarje. Pravzaprav jih že imajo. A jih za zdaj najdemo predvsem na »varni« strani, na strani tehnologij za blaženje podnebnih sprememb, s čimer se njihovo služenje ne zdi moralno sporno. A v ospredje bodo ob nadaljnjem neuspešnem dogovarjanju o skupnem globalnem ukrepanju in nadaljnjem zaostrovanju življenjskih razmer v številnih delih sveta vse bolj prihajali tisti drugi.