Pohod živih v spomin na grozote druge svetovne vojne

Povojne generacije v Sloveniji smo bile obremenjene in zato tudi čustveno in nazorsko zaznamovane v opredeljevanju, na eni strani do partizanstva in domobranstva in vseh posledic njunega »srečanja« v zgodovini, na drugi strani pa z razčlovečenjem in ubijanjem ljudi po koncentracijskih taboriščih znotraj kljukastokrižega nemškega raicha. Pred pričevanji, fotografijami, knjigami in filmi na temo deportacij judov in ostalih, predvsem slovanskih in nezaželenih skupin znotraj posameznih okupiranih narodov Evrope, ni mogel pobegniti nihče od nas. Čeprav smo imeli na prostoru Slovenije, na Ljubelju celo izpostavo znanega taborišča Mauthausen, kjer so predvsem francoski taboriščniki kopali ljubeljski predor in njihove muke niso bile prav v ničemer manjše kot trpljenje ljudi po drugih taboriščih, to taborišče v Sloveniji oziroma bivši Jugoslaviji ni nikoli postalo »znano«. Kaj so razlogi za to in zakaj so se tam za politične potrebe začeli fotografirat šele pred nekaj leti, je drugo vprašanje, ki bo verjetno tako kot cela množica drugih vprašanj ostalo zgodovinsko neodgovorjeno. Kakorkoli že, velika, tako imenovana uničevalna taborišča Dachau, Buchenwald, Ravensbruck, Bergen-Belsen, Majdanek, Treblinka, Auschwitz-Birkenau so postala sinonim za množično trpljenje in umiranje ljudi v drugi svetovni vojni.Več >>

»Koliko imamo do Auschwitza?« se nam je utrnilo 27. aprila zvečer v hotelu blizu češko-poljske meje. 400 kilometrov v eno smer se je sicer slišalo veliko, vendar med tehtanjem, ali si še en dan ogledovati srednjeveško razkošje vladarjev in poslušati v večini primerov zlagane in prirejene zgodbe o njih dobrotah in zaslugah za dobrobit podložnikov, je prevladalo mnenje, da je obisk barak koncentracijskega taborišča vreden več kot štukature, stolpi in katedrale.

Koncentracijsko taborišče Auschwitz (Oświęcim) je bilo ustanovljeno 20. maja 1940, 14. Junija 1940 pa so vanj pripeljali prve poljske politične zapornike (728) iz Tarnówa. leta 1942 je bilo v taborišču že 20.000 ljudi. Sestavljeno je bilo iz treh glavnih taborišč in 45 do 50 manjših.

Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče
Auschwitz II. – uničevalno taborišče (tudi imenovano Auschwitz-Birkenau)Auschwitz III. – delovno taborišče (tudi imenovano Auschwitz-Monowitz)

Taborišče »Auschwitz II Birkenau« se razprostira približno tri kilometre od Auschwitza I. Razdeljen pa je bil na več delov in je naenkrat lahko sprejel do 100.000 zapornikov.

Glavni namen taborišča ni bilo izkoriščanje delovne sile, ampak iztrebljanje. Za ta namen je bilo taborišče opremljeno s štirimi krematoriji s plinskimi celicami. Veliko iztrebljanje pa se je začelo leta 1942. Večina ljudi je prispela v taborišče z vlakom, leta 1944 so železnico podaljšali v notranjost taborišča, pred tem pa so zaporniki morali pešačiti od postaje v Auschwitzu do taborišča. Občasno so cele vagone prispelih poslali naravnost v smrt, včasih pa so nacisti opravili selekcijo, koga bodo ubili takoj in koga bodo najprej izkoristili kot delovno silo ali za eksperimente. Otroke so ločili od mater in jih skupaj s starimi ženskami, bolnimi in šibkimi poslali v plinske celice. Tisti zaporniki, ki so preživeli selekcijo, so bili poslani v karantene, kjer so preživeli nekaj časa in sčasoma začeli delati za obratovanje taborišča ali pa so bili poslani v kakšna bližnja delavska taborišča. Plinske celice so Nemci novembra 1944 razstrelili, da bi prikrili svoje zločine pred napredujočimi sovjetskimi silami. Birkenau je bil osvobojen 27. januarja 1945.

Po vojni je taborišče služilo kot zapor Narodnega komisariata notranjih zadev. Poljska vlada se je potem odločila obnoviti Auschwitz I in ga spremeniti v muzej v čast žrtvam nacizma. Auschwitz II, kjer so zgradbe začele razpadati, so ohranili, vendar pa ga niso obnavljali.

Tudi Poljaki pa se, tako kot mi s taboriščem Mauthausen, ne hvalijo z Auschwitzem in Birkenauom. Informativne table, kako do spominskega centra, se pojavijo prvič šele nekaj kilometrov pred taboriščem, pa še te so take bolj neopazne. Ko smo se s pomočjo satelitske navigacije le približali taborišču, je bila v krožnem križišču, 500 metrov pred parkiriščem rampa in nekaj policistov, v daljavi pa smo na cesti med Auschwitz in Birkenauom opazili nepregledno kolono ljudi. »Kje bi lahko prišli do muzeja in kaj se dogaja?« smo vprašali policista, ki nam je v križišču, sicer prav prijazno, kazal naj se čim prej odstranimo. »Danes je pohod in je muzej zaprt.«

»Kaj?! Toliko vožnje za dostop do krožnega križišča ... «

Peš smo se približali koloni mladih ljudi, ki so nosili table z napisi, od kje prihajajo, večina od njih pa je v rokah nosila tudi judovsko zastavo. Ob cesti je bilo le malo domačinov, ki bi sprevod opazovali, varnostniki so bili ob vseh stranskih poteh. H koloni smo uspeli priti nekje sredi poti med taboriščem Auschwitz, kjer se je pohod začel, in taboriščem Birkenau, kjer je bila sklepna prireditev.

»Če smo že tu, gremo na pohod z njimi,« smo se odločili v trenutku, ko je bilo jasno, da se moramo nekako znajti, da vidimo vsaj nekaj.

Ko smo vstopili v kolono, smo postali del organiziranega pohoda, ki ga svetovna judovska skupnost organizira od leta 1988 z imenom »Pohod živih« (March of the Living) na dan spomina na žrtve holokavsta (Yom HaShoah). Prvega pohoda se je udeležilo okoli 1500 Judov. Najmnožičnejši pohod je bil ob 60-letnici osvoboditve taborišča leta 2005, ko se ga je udeležilo skoraj 20.000 ljudi.

Na letošnjem pohodu je po poročanju organizatorjev sodelovalo okoli deset tisoč ljudi. Pohod se je začel pri vhodu v Auschwitz, pod napisom »Arbeit macht frei« in je potekal okoli tri kilometre do taborišča Birkenau. Letošnji pohod je bil posvečen Judom iz Madžarske. Leta 1944 so Nemci iz te države v Auschwitz izgnali približno 430.000 Judov. Več kot 75 odstotkov jih je bilo v plinskih celicah umorjenih takoj po prihodu v Birkenau. Po vstopu skozi vhod v taborišča Birkenau so se v tišini, ki jo je motil le zvok hoje več tisoč mladih ljudi, po zvočnikih slišala imena in naslovi madžarskih Judov, usmrčenih v taborišču.

Že kakšnih sto metrov pred vhodom v Birkenau so pohodniki začeli na železniško progo, po kateri so taboriščnike pripeljali na zbirna in selekcijska mesta, polagati na miniaturnih lesenih judovskih nagrobnikih napisane misli in spomine na svoje sorodnike, ki so bili tu zaprti ali so tu umrli. Pogled na pisanje in polaganje teh sporočil na progo je bilo v tej nepregledni množici mladih ljudi, ki je omogočila primerjavo s časi, ko so v taborišče pripeljali novi transporti, še posebej ganljiv. Sporočila so bila splošna o spominjanju ali miru in osebna o spominih na svoje sorodnike, ki so jih na progo v tišini polagali vnuki in pravnuki ljudi, ki so tu trpeli. Pri marsikaterem mladem udeležencu je po licu stekla tudi solza.

Zaključna slovesnost je potekala v neposredni bližini ruševin plinskih celic in krematorijev II in III. Brez vključevanja ideoloških navlak in z veliko glasbe, primerne letom pohodnikov, je bila namenjena izključno spominu na umrle v taborišču. Branje imen in priimkov žrtev je delovalo kot neke vrste srečanje z mrtvimi, ki so se na ta način pridružili dogodku.

Čeprav je ob prihodu v Oswiecim (Auschwitz) izgledalo, da smo za obisk izbrali napačen dan, nam je naša vključitev med mlade pohodnike omogočila zavedanje, kako neminljiva je bolečina, ki jo povzroča krivica. Mladi, na takih mestih množičnega trpljenja in smrti, ob solzi, ki jim spolzi po licu, morda le spoznajo, da nasilje nikomur ne polepša sveta. Obremeni pa rodove žrtev in rodove nasilnežev.