Homofobija in ksenofobija v EU: razlogov za skrb je veliko

Ko opazujemo javno govorico in politične debate v evropskih državah, vidimo, da si mnogo kandidatov na evropskih parlamentarnih volitvah glasove nabira s strašenjem pred drugačnimi in tujci ter opozarjanjem na frustracije Evropejcev, pišeta Evelyne Paradis in Michael Privot, vodji Mednarodne organizacije za pravice gejev, lezbijk, biseksualnih in transspolnih oseb (ILGA-Europe) in Evropske mreže proti rasizmu (Enar). Organizaciji sta združili moči v prizadevanjih za kampanjo brez diskriminacij. Več >>

Kaj imata skupnega priseljeni delavec v Grčiji in gej v Litvi? Kaj ima ženska, ki nosi burko v Belgiji, skupnega z žensko, ki se zavzema za reproduktivne pravice v Španiji? In kaj imajo skupnega vsi štirje? Odgovor je – veliko.

Vsi so namreč večkrat tarče politikov, ki si na račun manjšin nabirajo glasove volivcev, in izvoljenih uradnikov, ki se oklepajo preživelih, posplošujočih predstav, da bi se tako lažje znašli v kompleksnosti modernih družb. Zato je bolj kot kdajkoli prej naloga državljanov, da se angažirajo in od politikov zahtevajo, naj se držijo temeljnih principov enakosti, svobode in dostojanstva.

Nad stanjem politične govorice smo lahko zaskrbljeni. Organizacije, kot sta ILGA-Europe in Enar, opažamo, da je doseženi napredek na področju človekovih pravic v zelo kratkem času »odplaknila konservativna plima«, ki pa se ne širi samo s skrajne desnice, ampak njene elemente najdemo v celotnem političnem spektru.

V zadnjem desetletju se je v debate prikradel kulturni rasizem posebne vrste. Pod pretvezo boja za svobodo izražanja in enakosti spolov mnogi obsojajo islam in muslimane, ki naj bi bili proti svobodi govora in proti enakosti spolov. Kritik, ki naj bi bile pač le izražanje svojega mnenja, in torej le uresničevanje pravice do svobode govora, pa tudi diskriminatornih ukrepov je bilo veliko tudi na račun Romov, Afričanov, Judov in priseljencev. Kljub dogovoru, da v demokratičnih družbah rasistične opazke nimajo mesta.

In čeprav se zdi, da je le še vprašanje časa, kdaj bodo geji, lezbijke, biseksualne in transspolne osebe (LGBT) začeli uživati vse pravice, ki gredo ostalim, sta odločno nasprotovanje francoskemu zakonu, ki bi istospolnim parom dovolil sklepati zakonsko zvezo, in na referendumu izglasovana dopolnitev hrvaške ustave, da je edina zakonska zveza zveza moškega in ženske, pokazala, da je pot do enakosti še dolga. Še posebej zato, ker se pojavljajo zveze skupin, ki pod pretvezo ščitenja vrednot, družinskih tradicij, neposredno nasprotujejo enakosti LGBT in enakosti nasploh.

Vsa gibanja in organizacije, ki smo bili ključni za napredek enakosti na vseh področjih in za vse Evropejce, se danes soočamo z vse večjim prezirom političnega in civilnega bloka, ki naše zahteve označuje za »sprevrženo politično korektnost«.

Pa je res možno, da je domnevna »naprednost« Zahodne družbe, ki naj bi spoštovala človekove pravice in dostojanstvo vseh, zgolj tanek sloj laka? Smo bili prekmalu zadovoljni, ko smo sklepali, da so elementi demokracije dobro znani in varovani? Ali pa smo bili preveč naivni, da bi spoznali, da se tisti, ki so tako dolgo na oblasti, počutijo ogrožene v kompleksnosti in raznolikosti evropskih družb? Odgovor ni preprost. Dejstvo pa je, da danes plačujemo za nesposobnost naprednih odločevalcev v zadnjih nekaj desetletjih, ki niso predlagali vizije, kako bi lahko dostojanstveno živeli v demokratičnih, raznolikih družbah.

Tridesetih let zanemarjanja in odlašanja napredka ne bo mogoče nadoknaditi čez noč. A nekje je treba začeti. V času rastoče družbene in politične razdvojenosti evropskih družb je še bolj pomembno, da se družbena pravičnost, dostojanstvo in enakost postavi v središče političnih razprav in agend.

Zato smo ILGA-Europe in Enar združili moči in se zavzeli za predvolilno kampanjo brez diskriminatornih elementov. Glavne evropske demokratične stranke so se zavezale, da ne bodo uporabljale homofobnih in ksenofobnih izrazov med kampanjo. Mnogi kandidati podpirajo naša prizadevanja za odločnejše delovanje EU na področju enakosti. Gre za politiko majhnih korakov, katere del morajo biti solidarni in angažirani posamezniki, ki živijo v EU. Verjamemo namreč, da bomo »konservativno plimo« lahko odvrnili le tako, da se bomo organizacije in državljani postavili za alternativno vizijo družbe, za EU pravice, enakosti in dostojanstva za vse, sta zaključila Evelyne Paradis in Michael Privot. (er)