Evropski parlament ni samo karneval

751 poslancev evropskega parlamenta, ki bodo izvoljeni na evropskih volitvah med 22. in 25. majem, bo izvoljenih po 28 različnih volilnih zakonodajah. Ko bodo prišli v Bruselj, bodo njihove besede prevedene v 24 uradnih jezikov EU in v tri pisave: latinico, cirilico in grščino. Več kot 1000 prevajalcev vsako leto za parlamentarce, med katerimi je tudi Romun, znan kot »Gospod da«, saj je več kot 450-krat zapored glasoval 'da' ne glede na tematiko, prevede milijon strani dokumentov. Evropski parlamentarec namreč dobi dnevnico 304 evre le, če sodeluje vsaj pri polovici glasovanj, ki so tisti dan na dnevnem redu. To plačilo je le dodatek k mesečni plači 8.229 evrov. VEČ>>

Čeprav je Evropski parlament pogosto videti kot karneval nečimrnosti in slaboumnosti, ni prav, se osredotočati samo na  čudaštva tega zakonodajalca, v Spieglu pišeta Gregor Peter Schmitz in Christoph Schult. Državljani tako rekoč ne zaznavajo, da se je Evropski parlament razvil v enega najpomembnejših parlamentarnih teles na svetu, ki ga oblega okrog 20 tisoč lobistov. Pri odločanju o reševanju problematičnih bank, kako bo Edward Snowden pričal o tehnikah vohunjenja agencije NSA ali kakšen bo epohalni čeztlantski sporazum o prosti trgovini med EU in ZDA, poslanci Evropskega parlamenta niso več pasivni gledalci, kar so bili včasih.

Sami sicer zakonov ne morejo predlagati, lahko pa blokirajo njihovo potrditev ali jih izboljšajo. Okrog 90 odstotkov vseh predpisov EU je sedaj sprejetih v postopku soodločanja Evropskega parlamenta. Parlament zahteva, da morajo voditelji držav članic kandidata za novega predsednika Evropske komisije predlagati na podlagi rezultatov evropskih volitev. Dva dni po volitvah bo parlament začel postopek imenovanja.

V začetku 50. let prejšnjega stoletja, ko je EU bila še skupnost za premog in jeklo, je bil parlament samo »skupni zbor«, malo več kot posvetovalno telo. Z uveljavitvijo rimskih pogodb se je to telo želelo preimenovati v Evropski parlament, a države članice so to preprečile. Prve neposredne evropske volitve so bile šele leta 1979, sedanje ime Evropski parlament uporablja šele od leta 1987. Zakonodajno vlogo je dobil z Maastrichtsko pogodbo, ki je bila podpisana leta 1993. Naslednje pogodbe (Amsterdamska 1997, Niška 2003 in Lizbonska 2009) so mu dodelile moč na tako rekoč vseh področjih političnega odločanja.

Odvetnik Dietmar Reich, ki sodi med staroste lobiranja v EU, pravi, da lobisti ne morejo več ignorirati parlamenta. Ugotavlja tudi, da se je število lobistov povečalo. Ko je pred 17 leti sam vstopil v ta posel, jih je bilo nekaj sto, ko je letos parlament imel na mizi novo direktivo o tobačnih izdelkih, je družba Philip Morris najela dovolj lobistov, da so ti lahko delali z več sto evropskimi poslanci.

Klaus Welle, generalni sekretar Evropskega parlamenta, pa ima na mizi dokumente, na katerih so navedene pristojnosti Evropskega parlamenta. Z zeleno barvo ima označene tiste, ki so s strani parlamenta že izpolnjene, z rumeno so označene tiste, ki še niso v celoti izpolnjene, med njimi je nadzor parlamenta nad uveljavljanjem predpisov. Z rdečo so označene teme o dogovoru z drugimi evropskimi institucijami, ki bi jih bilo treba uresničiti v novem mandatu. To je po Wellejevih besedah predlog za neke vrste koalicijsko pogodbo, kakršno sklenejo stranke vladne koalicije na nacionalni ravni. Ta predlog je več kot zgolj imenovanje novega predsednika Evropske komisije, ampak vključuje politične namere, s katerimi bodo kandidati oblikovali večino v parlamentu. Ankete javnega mnenja kažejo, da ne Evropski ljudski stranki ne socialistom ne bo uspelo dobiti dovolj glasov za absolutno večino, zato bo kandidat za novega predsednika Evropske komisije moral oblikovati koalicijo.

Podlaga za koalicijsko pogodbo oziroma ukrepe, ki bi jih nova Evropska komisija in države članice morale uveljaviti, naj bi bila študija »o stroških ne-Evrope«, ki jo je naredila parlamentarna raziskovalna služba. Med predvidenimi ukrepi je vzpostavitev digitalnega trga EU, odstranitev ovir za trgovanje na notranjem trgu EU, energetska unija, ki bi državam članicam omogočila skupna pogajanja z dobavitelji energentov. Glavna kandidata za predsednika Evropske komisije Jean-Claude Juncker (Evropska ljudska stranka) in Martin Schulz (socialisti) poznata to študijo, obljubila sta, da jo bosta uporabila, ko bo čas za predstavo programa nove Evropske komisije Evropskemu parlamentu.

»Člani potovalnega cirkusa, kar je Evropski parlament, bi bili veseli dodatne moči. To bi jih končno postavilo v center moči v Evropi,« sta prepričana novinarja Spiegla. (er)